Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 2.330.000 SIT (sedaj 9.722,92 EUR) odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel pri opravljanju dela v okviru prestajanja zaporne kazni v ZPKZ ..., ko mu je 19. 1. 2003 pločevinasti sod padel na levo nogo in mu poškodoval prst. 2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo za znesek 300.000 SIT (1.251,88 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2004 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper zavrnilni del je tožnik vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. V pravočasni reviziji tožnik uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev nižjih sodišč o višini odškodnine ni pravilna. Tožnik je prepričljivo in dosledno izpovedal, kakšne bolečine in nevšečnosti je utrpel, kako se je ustrašil in kakšne težave trpi zaradi škodnega dogodka, a je sodišče kljub temu odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje dr. K.. Kljub nestrinjanju z mnenjem sodišče ni sledilo njegovemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Neutemeljena je navedba pritožbenega sodišča, da je brez pomena, da se tožnik z izvedenskim mnenjem ne strinja. Sodna praksa se je namreč večkrat opredelila, da je treba v primeru nestrinjanja in nesprejemanja izvedenskega mnenja določiti novega izvedenca. Ker je potrebno, da se dejansko stanje razišče v celoti in natančno, bi sodišče moralo predlogu ugoditi. Ne glede na navedeno pa sodišče prve stopnje odločitve ni dovolj obrazložilo, saj samo dejstvo, da je izvedenec na zaslišanju potrdil svoje navedbe iz mnenja, še ne pomeni, da so te navedbe pravilne in da ustrezajo dejanskemu stanju. Prisojena odškodnina ne ustreza dejanskim poškodbam, bolečinam, strahu in ostalim posledicam, niti kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Navedene okoliščine niso bile upoštevane v zadostni meri, kar tožnik pripisuje temu, da se je škodni dogodek zgodil na prestajanju kazni zapora in da je pripadnik romske skupnosti. Sodna praksa, ki je sodišči nista upoštevali, je v podobnih primerih odmerjala bistveno višje odškodnine. Neutemeljeno je zavrnjen odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj ima tožnik zaradi poškodbe številne vsakodnevne težave, le-teh pa ni mogoče pripisati izključno prejšnjim poškodbam, kot je ugotovil izvedenec. V kolikor te poškodbe ne bi bilo, tožnik najbrž ne bi šel na operacijo. Operacija je bila nujna, pred tem pa težav ni imel in operacija ni bila potrebna. Zaradi amputacije je ostal brez prsta. Utrpel je hude bolečine različnih stopenj, ki so se nadaljevale tekom zdravljenja in se še vedno pojavljajo. Sodišče ni upoštevalo sekundarnega strahu, ki ga je utrpel ob ponovnem zdravniškem posegu v letu 2004, odmerjena odškodnina za strah pa je prenizka.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ne drži, da je sodišče odločitev o višini odškodnine oprlo samo na izvedensko mnenje dr. I. K. in na njegovo zaslišanje. Pri odločanju je namreč dokazno ocenilo tudi medicinsko dokumentacijo ter izpovedbi tožnika in priče S. P. Tožnik se z izvedenskim mnenjem ni strinjal in je imel nanj pripombe. Pri tem je bistveno, da je sodišče prve stopnje vse nejasnosti in predvsem dvome, ki je imel tožnik zoper mnenje, odpravilo z izvedenčevim zaslišanjem. Na te zaključke golo nestrinjanje tožnika z izvedenskim mnenjem ne more vplivati, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. To namreč glede na vsebino 254. člena ZPP ni ovira, da sodišče odločitev opre na mnenje, in ni utemeljen razlog za nadaljevanje dokaza s postavitvijo novega izvedenca.

8. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče, revizijsko sodišče pa je po tretjem odstavku 370. člena ZPP nanje vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel 1,5 cm dolgo razpočno rano na medialnem delu drugega prsta leve noge, a brez poškodbe skeleta, kar predstavlja sorazmerno lahko telesno poškodbo (posledice poškodbe so razvidne iz ugotovitev na šesti do deveti strani prvostopenjske sodbe). Sodišče je pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo, da je bila rana zaceljena in tožniku v posledici obravnavanega škodnega dogodka niso ostale trajne posledice v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vsakodnevne težave, na katere opozarja revident, so glede na ugotovitve postopka posledica njegove predhodne poškodbe leve noge (iz leta 1996), v posledici katere je imel poškodovan skelet in zaradi česar je imel že pred obravnavanim škodnim dogodkom vidne težave s prsti in pri hoji. Enako velja za zdravljenje prsta z operativno korekcijo deformacije drugega prsta in s tem povezanimi telesnimi bolečinami, nevšečnostmi pri zdravljenju in strahom, saj je bila ta operacija potrebna izključno zaradi predhodne poškodbe prstov. Revizijske navedbe (tj. da sedanje tožnikove težave izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka) zato presegajo povzete dejanske ugotovitve nižjih sodišč in pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, zato jih ni mogoče upoštevati.

9. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine ustrezno in pravilno upoštevalo vse okoliščine primera (tretja stran drugostopenjske odločbe). Tožniku je bila odškodnina odmerjena v višini 1,7 povprečnih mesečnih neto plač, le-ta pa glede na razpoložljive podatke informatizirane baze sodnih odločb ne odstopa navzdol od odškodnin, odmerjenih v podobnih primerih.

10. Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana. Zato je Vrhovno sodišče revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).