Jedro

Upravni organ (komunalni inšpektor) ne more lastniku naložiti ukrepa porušitve neestetskega in popolnoma dotrajanega provizorija z zunanjim straniščem, če ta ukrep, ki je bil predpisan v občinskem odloku o komunalni ureditvi in zunanjem videzu naselij v občini iz leta 1985 v tistem času ni imel zakonske podlage za ureditev v občinskem predpisu niti glede na takratne določbe ustave (324. člen takratne ustave SRS iz leta 1974), niti v zakonu o komunalnih dejavnostih (Ur.l. SRS, št. 8/82), ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe in do 2.7.1993, ko je prenehal veljati po 3. točki 1. odstavka 81. člena zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93), razen nekaterih določb, niti v določbah ZUN in ZGO. Občinski komunalni inšpektor ne more odrediti odstranitve materiala od porušenega objekta z zemljišča tožeče stranke, če to ni določeno z zakonom, ker bi s tem posegel v lastninsko pravico.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 20.12.1993.

Obrazložitev

Komunalni inšpektor medobčinskega inšpektorata občin je na podlagi 24. člena odloka o komunalni ureditvi in zunanjem videzu naselij v občini dne 23.6.1993 izdal odločbo, s katero je tožnici odredil, da mora v roku treh mesecev od dneva vročitve te odločbe porušiti in odstraniti neestetski in popolnoma dotrajan provizorij z zunanjim straniščem, ki ga ima v lasti na ... ob stanovanjski hiši 17; v istem roku mora odstraniti tudi ves nepravilno odložen in skladiščen material na javnem dovozu - ob javni poti ter okolico očistiti; stroškov postopka v breme stranke ni bilo (izrek prvostopne odločbe). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti navedeni prvostopni odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 7. in 10. člena odloka o komunalni ureditvi in zunanjem videzu naselij v občini (Uradno glasilo občin ... št. 3/85). Po 7. členu tega odloka: "so občani in pravne osebe dolžne skrbeti, da so dovozne poti, dohodi do zgradb in dvorišč ter pločniki vzdrževani in čisti. Po 1. in 2. odstavku 10. člena tega odloka se mora razpadajoče objekte porušiti ali obnoviti tako, da ne kvarijo videza naselja in ne ogrožajo mimoidočih. Ruševine se morajo iz naselij odstraniti na za to določena mesta. Obstoječa gospodarska poslopja in pomožne objekte, ki ogrožajo zdravje ljudi in kvarijo videz naselij, je treba preurediti ali odstraniti." Po mnenju tožene stranke je iz predloženih fotografij v upravnih spisih, na katerih je sporni provizorij, razvidno, da je ta objekt le še kup zveriženih desk in podpornih drogov in v takšnem razpadajočem stanju, da je le vprašanje časa, ko se bo podrl sam. Preperelega lesa ni mogoče uporabiti za obnovo objekta, ampak kvečjemu za kurjavo. Na fotografiji št. 1 je tudi posnetek vaške poti, ki pelje mimo podirajočega se provizorija. Mimoidoči, ki uporabljajo to pot, so izpostavljeni nevarnosti, ki grozi zaradi razpadajočega gospodarskega objekta. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je komunalni inšpektor pravilno uporabil citirano določbo 2. odstavka 10. člena navedenega odloka. V zvezi z izrekom prvostopne odločbe, po katerem je treba odstraniti nepravilno skladiščen material na javni poti ter okolico očistiti, tožena stranka meni, da je le-ta v skladu s citirano določbo 7. člena navedenega odloka. S to določbo so mišljene dovozne poti in dohodi do zgradb, ki morajo biti čisti in vzdrževani ne glede na to, ali je to javno dobro ali zasebna lastnina, saj so po 2. členu navedenega odloka občani dolžni skrbeti za primeren videz zgradb in njihove okolice ter za čistočo naselij. Zato je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti navedeni prvostopni odločbi.

Tožnica v tožbi navaja, da je v prvostopni odločbi ugotovitev, da gradbeni material leži na javni poti in ji zato prvostopni organ nalaga njegovo odstranitev. Tožena stranka pa z izpodbijano odločbo potrjuje prvostopno odločbo iz povsem drugih razlogov in se sklicuje na dovozne poti in dohode do zgradb, ki morajo biti prosti, ne glede na to, ali so to javne površine ali ne. Meni, da bi moral prvostopni organ najprej nedvomno ugotoviti, kje se nahaja javno dobro - pot in šele za tem bi lahko zakonito odločil o odstranitvi materiala, če bi ta bil na javni površini. To ni bilo storjeno in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Za toženo stranko pa je nepomembno, da je bilo o odstranitvi materiala odločeno zato, ker je na javni površini. Tožena stranka prvostopno odločbo potrjuje z drugo obrazložitvijo in drugim pravnim temeljem, ne da bi o tem bili izvedeni kakršnikoli dokazi. O izgledu, čistoči in urejenosti prvostopni organ ni nič ugotavljal. Nesporno je, da je potrebni gradbeni material odložila na svoje zemljišče in da bo ta gradbeni material porabila za adaptacijo svoje hiše, ki je v teku. Razprava o tem, kakšen videz daje ta material, je odveč. Dejstvo je, ta material ne ovira nikogar, da ga pa nima kam drugam deponirati in da leži na njenem zemljišču. Prvostopni organ je popustil pritiskom njenih sosedov, ki skušajo na nezakonit način doseči odstranitev tega materiala zato, da bi lahko uporabljali njeno zemljišče. Sama ne stanuje tam. Zato se bolj poredkoma zadržuje v tem kraju.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Ukrep komunalnega inšpektorja, ki je v konkretnem primeru predmet upravnega spora, dejansko že po svoji naravi pomeni poseg v lastninsko pravico tožnice. Zato mora biti zanj podlaga v zakonu. V izpodbijani odločbi pa zakonska podlaga ni izkazana. Sklicevanje upravnega organa le na določbe občinskega odloka, ki pa za tak ukrep nima zakonske podlage, pravno ni utemeljeno. To pa še posebej glede na ustavne določbe, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena ustave Republike Slovenije) ter da posamični akti in dejanja upravnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena ustave Republike Slovenije). Zato po presoji sodišča občinski odlok, s svojimi določbami (1. in 2. odstavka 10. člena), ki za tak ukrep nimajo zakonske podlage, ne more biti zakonita podlaga za navedeni inšpekcijski ukrep, ki posega v lastnino. Odločba, izdana na njegovi podlagi, je zato nezakonita.

Po mnenju sodišča pa se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno sklicuje na citirani določbi 2. člena in 1. alinee 7. člena navedenega občinskega odloka. Ti določbi sta namreč imeli zakonsko podlago v določbah 12. člena zakona o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86, 37/87 in 2/88 - p.b.). Po teh določbah so: dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti, s katerimi ne gospodarijo organizacije združenega dela in niso njihovo osnovno sredstvo, javne poti. Uporabo, obnavljanje in redno vzdrževanje javnih poti, inšpekcijo javnih poti in druga razmerja v zvezi z njimi in pravice in dolžnosti krajevnih skupnosti pri gospodarjenju z javnimi potmi uredi občinska skupščina primerno načelom iz tega zakona (1. in 2. odstavek 12. člena). Zato so, glede uporabe teh določb navedenega zakona in citiranih določb navedenega odloka, po mnenju sodišča neupoštevne tožničine tožbene navedbe.

Sodišče pa pritrjuje tožničini tožbeni navedbi o tem, da bi moral prvostopni organ nedvomno ugotoviti, kje se nahaja javno dobro - javna pot in šele nato bi lahko zakonito odločil o odstranitvi materiala, če bi ta bil na javni poti. Iz listin in podatkov v upravnih spisih namreč to ni povsem razvidno. Zato bosta morala to v ponovnem postopku razčistiti tožena stranka oziroma prvostopni organ (242. člen zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).