Jedro

Ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, na kateri temelji zavrnitev predloga za zavarovanje, je, da tožnik ni podal trditev, da bi bil v času pridobitve stanovanja, ki je predmet zavarovanja, v izvenzakonski zvezi s pokojno A. A. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, ki navaja, da je tožnik takšne navedbe podal. Iz I. točke tožbenih navedb (ki so hkrati tudi navedbe predloga za zavarovanje z začasno odredbo) namreč jasno izhaja, kar povzema pritožba: da je tožnik s pokojno A. A. živel v izvenzakonski skupnosti od leta 1978, ko se je ta razvezala, par pa sta bila že od leta 1976. Navaja tudi podrobnosti, kako sta živela in nadaljuje, da je od leta 1976 pretežno preživljal tako A. A., s katero je živel kot z ženo, kot njena otroka, ki ju je pozimi vozil v šolo, in da je za otroka A. A. skrbel tudi po preselitvi na E. V nadaljevanju opisuje, kako sta si oba skupaj ogledovala stanovanja in se na koncu odločila za stanovanje na E., za katero je A. A. prispeval tudi 4.000 DEM. S temi trditvami je tožnik zatrjeval obstoj izvenzakonske skupnosti v času pred nakupom spornega stanovanja oz. ob njegovem nakupu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, s katero bi se tožencem prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnine k. o. X, stavba 000, del stavbe 55, do deleža 1/2, kar bi se vknjižilo v zemljiško knjigo. Sodišče je namreč štelo, da tožnik ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal obstoja svoje terjatve proti tožencem, saj naj ne bi navajal okoliščin, da je bil že v letu 1993 v izvenzakonski skupnosti s pokojno A. A. 2. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sklepa tako, da se začasna odredba izda, podredno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V nadaljevanju so povzete le tiste pritožbene trditve, ki so bile potrebne za odločitev o razveljavitvi izpodbijanega sklepa.

Pritožba opozarja, da ne drži, da tožnik ne bi podal navedb, o katerih sodišče prve stopnje piše, da jih ni zatrjeval. Dobesedno povzema zapis iz tožbe, da je tožnik s pokojno A. A. živel v zunajzakonski skupnosti od leta 1978, ko se je ta razvezala, že od leta 1976 ji je finančno pomagal in v pretežni meri preživljal tako A. A., s katero je živel kot z ženo, kot njuna otroka - prvotoženko in drugotoženca, za katera je tožnica prejemala po razvezi le nizko preživnino. V zvezi z očitki o tem, da je navedel, da je denar 4000 DEM prispeval pokojni A. A., preostali znesek pa si je sposodila drugje, pritožba pojasnjuje, da se je tožnik mogoče res izrazil nekoliko nerodno in da je s tem misli, da je v izvenzakonski oz. ekonomski skupnosti s pokojno živel od 1978 do 1993, znesek 4000 DEM, ki je bil smiselno skupno premoženje, pa je nastal na račun njegovega dopoldanskega in popoldanskega dela, pokojna pa je svojimi dohodki plačevala hrano in stroške otrok, preostalih 8000 EUR pa si je pokojna izposodila pri svojem bratrancu.

3. Toženci v odgovoru na pritožbo pritrjujejo izpodbijani odločitvi in predlagajo zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prvi pogoj po 270. členu ZIZ za dovolitev zavarovanja z začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na prvi odstavek 270. člena ZIZ, tudi pritožbeno sodišče ne bo povzemalo in ugotavljalo drugih kriterijev iz 270. člena ZIZ.

6. Ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, na kateri temelji zavrnitev predloga za zavarovanje, je, da tožnik ni podal trditev, da bi bil v času pridobitve stanovanja, ki je predmet zavarovanja, v izvenzakonski zvezi s pokojno A. A.. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, ki navaja, da je tožnik takšne navedbe podal. Iz I. točke tožbenih navedb (ki so hkrati tudi navedbe predloga za zavarovanje z začasno odredbo) namreč jasno izhaja, kar povzema pritožba: da je tožnik s pokojno A. A. živel v izvenzakonski skupnosti od leta 1978, ko se je ta razvezala, par pa sta bila že od leta 1976. Navaja tudi podrobnosti, kako sta živela in nadaljuje, da je od leta 1976 pretežno preživljal tako A. A., s katero je živel kot z ženo, kot njena otroka B. in C., ki ju je pozimi vozil v šolo v D., in da je za otroka A. A. skrbel tudi po preselitvi na E. V nadaljevanju opisuje, kako sta si oba skupaj ogledovala stanovanja in se na koncu odločila za stanovanje na E. cesti 8, za katero je A. A. prispeval tudi 4.000 DEM. S temi trditvami je tožnik zatrjeval obstoj izvenzakonske skupnosti v času pred nakupom spornega stanovanja oz. ob njegovem nakupu.

7. Sodišče prve stopnje opozori na navedbo tožnika, da je denar v višini 4.000 DEM prispeval pokojni A. A., ostalo pa si je sposodila drugje. Takšen zapis v obrazložitvi sklepa ni povsem enak trditvam tožnika. On je namreč navedel, da je A. A. za nakup stanovanja po Jazbinškovem zakonu prispeval 4.000 DEM, ostalo pa si je sposodila. Dodatek "drugje", ki ga je zapisalo sodišče prve stopnje, seveda predrugači trditev in nakazuje, da bi tudi pri znesku 4.000 DEM lahko šlo za posojilo, česar pa iz tožbenih navedb ni mogoče razbrati. Tožnik namreč trdi, da je za nakup stanovanja prispeval 4.000 DEM, ostalo pa si je sposodila - za 4.000 DEM tožnik torej ne navaja, da bi šlo za posojen znesek, na kar bi lahko namigoval zapis iz obrazložitve, da si je "preostali znesek izposodila drugje".

8. Sodišče prve stopnje nadalje ugotovi tudi, da tožnik ni navedel, kako je nastajalo skupno premoženje, kako sta s pokojno A. A. trošila denar. Iz tožbenih navedb je razvidno, kako tožnik meni, da je nastajalo skupno premoženje - oba sta bila zaposlena, ker sta živela kot mož in žena, je glede na tožbene navedbe očitno, da so sredstva, ki sta jih pridobila z delom, predstavljala skupna sredstva, saj tožba poudari, da sta živela v ekonomski skupnosti. Trditve, kako sta denar zapravljala, prav tako izhajajo iz tožbe: tožnik namreč navaja, da je v pretežni meri skrbel za A. A. in njena otroka, končno je bil denar porabljen tudi z nakupom stanovanja, za katerega sta se odločila (kot povejo tožbene navedbe) in katerega kupnina je znašala 12.000 DEM.

9. Glede na gornje ugotovitve je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). To naj ponovno presodi, če podane trditve o obstoju izvenzakonske skupnosti v času pred oz. ob nakupu stanovanja na E. cesti 8 zadoščajo za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve, ki jo uveljavlja v tej pravdi in katere zavarovanje zahteva s predlagano začasno odredbo. V primeru pozitivnega odgovora na to vprašanje naj ugotavlja preostale pogoje za izdajo začasne odredbe in nato ponovno odloči o predlogu za zavarovanje. Zaradi narave odločitve pritožbeno sodišče ni odgovorilo na preostale pritožbene navedbe.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.