Jedro

Na tožeči stranki je bilo dokazno breme, da dokaže obstoj višine terjatve, ob tem, da bi morala tožeča stranka tudi opredeljeno navesti, na kakšen način je upoštevala plačilo dolga s strani glavne dolžnice, ne pa da se je le sklicevala na priložene transakcije in izračune obresti.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sklep v IV. točki spremeni tako, da se znesek 3.447,14 EUR nadomesti z zneskom 1.765,12 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločbo ni dopustilo razširitve tožbe z dne 20. 11. 2012, razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 158417/2009 z dne 5. 11. 2009 tudi v preostalem delu prve točke za plačilo glavnice 147,92 EUR z zamudnimi obrestmi in za plačilo zamudnih obresti od glavnice 10.209,58 EUR za čas od 27. 10. 2009 do plačila in v delu za plačilo izvršilnih stroškov v znesku 178,76 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške v višini 3.447,14 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sklep in sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju navaja, da je prvo sodišče zmotno štelo, da je tožeča stranka umaknila znesek 10.061,66 EUR iz naslova glavnice. Tožeča stranka je umaknila navedeni znesek in vztrajala pri plačilu preostalega dela zneska, ki na dan 27. 9. 2010, upoštevajoč navedeno plačilo in obračunane zamudne obresti znaša 1.566,16 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da se spor nanaša le še na plačilo zneska 147,92 EUR, takšna ugotovitev je neutemeljena glede na sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v prvem sojenju. Tožeča stranka je v novem sojenju zmanjšala višino svojega zahtevka iz 2.126,25 EUR na 1.566,16 EUR, kar ne predstavlja spremembe tožbe, priložila je nov obračun terjatve, ker je bil prvoten obračun napačen, zato ga je lahko predložila šele v novem postopku. Priložila je cenik storitev v dokaz, da je utemeljeno zaračunala stroške, kot so razvidni iz pregleda transakcij, priložila pa je tudi vse relevantne listine, ki dokazujejo obstoj terjatve in obračune obresti. Če sodišče prve stopnje ni moglo preveriti pravilnosti izračuna obresti, ki ga je priložila tožeča stranka, bi moralo postaviti izvedenca finančne stroke. Iz prilivnega naloga z dne 27. 9. 2010 izhaja, da je tega dne tožeča stranka prejela denar na svoj račun, kar pomeni, da je bila denarna obveznost izpolnjena šele z navedenim datumom, ko je tožeča stranka prejela plačilo od izvršitelja, ki pa je bilo nakazano tožeči stranki tudi v manjšem znesku, kot ga je glavni dolžnik plačal izvršitelju. Prvo sodišče je tudi napačno odmerilo stroške v ponovljenem postopku, saj bi moralo upoštevati, da je vrednost spora 147,92 EUR, napačno pa je tudi seštelo pravdne stroške, ki so bili priznani toženecu do konca prvega sojenja.

3. Toženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 3. 10. 2012 razveljavilo odločitev v sodbi in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje. Tožeča stranka je v pritožbi z dne 7. 11. 2011 navedla, da vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila izdana 15. 9. 2011, s katero je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi glede plačila glavnice v višini 147,92 EUR in glede plačila zamudnih obresti od glavnice 10.209,58 EUR za čas od 27. 10. 2009 do plačila ter glede izvršilnih stroškov v višini 178,76 EUR ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, v isti odločbi pa je s sklepom odločilo, da se ne dopusti razširitev tožbenega zahtevka z dne 6. 6. 2011 in da se zaradi umika postopek ustavi in se sklep o izvršbi VL 158417/2009 z dne 5. 11. 2009 razveljavi glede plačila 10.061,66 EUR, zato je v tem delu odločitev postala pravnomočna. V postopku je tako ostala sporna le še glavnica v višini 147,92 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 10.209,58 EUR in plačilo izvršilnih stroškov v znesku 178,76 EUR.

6. Glede na preostali sporni del zahtevka tožeče stranke in (pravočasno) trditveno podlago tožeče stranke, prvo sodišče v novem sojenju utemeljeno ni dopustilo spremembe tožbe, pravilno pa je tudi ugotovilo, da je tožena stranka opredeljeno in substancirano ugovarjalo tožbenemu zahtevku in posameznim postavkam iz pregleda transakcij in obrestnega izračuna, tožeča stranka pa tudi po pozivu prvega sodišča ni podala ustrezne substancirane trditvene podlage in se je le sklicevala na obračune obresti in priložene dokaze, na enak način pa postopa tožeča stranka tudi v pritožbi. Prvo sodišče zato pravilno ugotavlja, da iz trditvene podlage ni moglo ugotoviti obstoja višine terjatve, posebej glede na ugovore tožene stranke, na tožeči stranki pa je bilo dokazno breme, da dokaže obstoj višine terjatve, ob tem, da bi morala tožeča stranka opredeljeno tudi navesti v trditveni podlagi, na kakšen način je upoštevala plačilo dolga s strani glavne dolžnice, ne pa da se je le sklicevala na priložene transakcije in izračune obresti.

7. V izvršilnem postopku se šteje, da je dolžnik izpolnil obveznost, ko izvršitelj prejme denarna sredstva od dolžnika, zato tožeča stranka zmotno zatrjuje, da je upravičena tudi do obresti od dneva, ko je glavna dolžnica plačala terjatev izvršitelju, pa do dneva, ko je izvršitelj nakazal denar tožeči stranki. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da si je del plačanega dolga s strani glavne dolžnice izvršitelj zadržal, kar bi lahko pomenilo, da obveznost v celoti ni bila poravnana, vendar je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izpolnila trditvenega bremena, ker v njeni trditveni podlagi niso navedeni datumi, zneski in obresti, na podlagi katerih je tožeča stranka izračunala glavnico in kapitalizirane obresti, na kar jo je sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva večkrat opozorilo, zato je bil tožbeni zahtevek v preostalem spornem delu utemeljeno zavrnjen.

8. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napravilo nepravilen seštevek stroškov v postopku do izdaje prve (razveljavljene) sodbe sodišča prve stopnje, saj seštevek priznanih zneskov ni 2.290,70 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, marveč 1.598,92 EUR, v novem sojenju pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je vrednost spornega predmeta 147,92 EUR, zato je toženec upravičen do nagrade za postopek v višini 22,10 EUR in za DDV 4,42 EUR, za nagrado za narok 20,40 EUR in za DDV 4,08 EUR, za materialne stroške skupaj z DDV 24,00 EUR ter za potne stroške 91,20 EUR, kar skupaj znese 166,20 EUR. Toženec je tako upravičen do pravdnih stroškov v višini 1.765,12 EUR.

9. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni le glede povrnitve pravdnih stroškov, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka je uspela s pritožbo le glede pravdnih stroškov, odgovor na pritožbo toženca pa ni bil potreben, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZPP.