Jedro

Stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja je, kot pravilno opozarja zagovornik v pritožbi, minimalno preseglo stopnjo alkoholiziranosti, ki predstavlja zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato je ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Ker predstavlja lahka telesna poškodba ene ali več oseb kvalificirano obliko kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1, ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine, da je ena oseba utrpela lahko telesno poškodbo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v odločbi o kazenski sankciji tako, da se izrečena kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora - v odločbi o stroških kazenskega postopka pa tako, da se obdolženca oprosti plačila sodne takse, v ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen pet mesecev zapora, ki se na podlagi osmega in deseta odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obdolženec namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist tako, da se dan zapora nadomesti z dvema urama dela, ki jih mora opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Sodišče je obdolžencu določilo tudi varstveno nadzorstvo za čas dveh let od izvršljivosti sodbe, ki vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo, ki ga opravlja svetovalec, ki ga določi Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Novo mesto. Nadalje je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo tudi stransko kazen prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za obdobje šestih mesecev, ki se šteje od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se na podlagi šestega odstavka 137. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v izrečeno prepoved vožnje motornih vozil B kategorije všteje čas odvzema vozniškega dovoljenja in sicer od 26. 9. 2021 od 7.41 ure do 13. 10. 2021 do 14.35 ure. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče obdolžencu naložilo v povrnitev stroške kazenskega postopka v znesku 454,70 EUR ter plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. V skladu s prvim odstavkom 94. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, le-ti pa niso bili zaznamovani.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi po zagovorniku zaradi odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče pogojno obsodbo z določitvijo primerne kazni in preizkusne dobe ter ga oprosti plačila sodnih stroškov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je višje sodišče opravilo v smislu določila prvega odstavka 383. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Prvi odstavek 49. člena KZ-1 zavezuje sodišče, da odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, obenem pa upošteva tudi težo kaznivega dejanja in storilčevo krivdo. Drugi odstavek citiranega člena pa sodišču nalaga, da pri odmeri kazni upošteva še olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih zakon primeroma našteva: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, zlasti ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem ter druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni za prihodnje življenje storilca v družbenem okolju.

6. Sodišče prve stopnje je po sprejetem priznanju krivde obdolženca za očitano kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1, obdolžencu izreklo kazen pet mesecev zapora, pri čemer je na podlagi osmega in desetega odstavka 86. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da obdolženi namesto kazni zapora opravi delo v splošno korist, tako, da se dan zapora nadomesti z dvema urama dela, ki jih mora opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti te sodbe. V točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je kot obteževalne okoliščine pri izbiri kazenske sankcije ter pri odmeri kazni upoštevalo težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca, predvsem pa njegovo visoko stopnjo alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja, saj je obdolženec vozil pod močnim vplivom alkohola ter povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo večjega števila oseb, pri čemer so bili nekateri tudi poškodovani. Po drugi strani je sodišče obrazložilo tudi številne olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo. Tako je pojasnilo, da je kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da je obdolženec krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal in s tem pripomogel k skrajšanju in lažjem zaključku kazenskega postopka, nadalje, da je storitev kaznivega dejanja obžaloval in izrazil kritični odnos do le-tega, saj je poravnal regresne zahtevke do zavarovalnice in je na ta način skušal odpraviti posledice svojega ravnanja. Nenazadnje je kot olajševalne okoliščine štelo, da obdolženec še ni bil kaznovan pred sodiščem in tudi ne pred sodnikom za prekrške.

7. Zagovornik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da stopnje obdolženčeve alkoholiziranosti v času prometne nesreče, kakor tudi dejstva, da je povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo večjega števila oseb, pri čemer so bili nekateri tudi poškodovani, ni mogoče šteti kot obteževalnih okoliščin, saj predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja.

8. Obdolženi je storil kaznivo dejanje s tem, da je povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo več oseb, s tem, da je vozil pod vplivom alkohola z več kot 1,1 grama alkohola na kilogram krvi, saj je imel v času storitve kaznivega dejanja v krvi najmanj 1,166 grama alkohola na kilogram krvi. Stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja je, kot pravilno opozarja zagovornik, minimalno presegla stopnjo alkoholiziranosti, ki predstavlja zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zato je ni mogoče šteti kot obteževalne okoliščine. Kot takšno bi jo lahko sodišče upoštevalo zgolj v primeru, če bi stopnjo alkoholiziranosti znatno presegla mejo 1,10 grama alkohola na kilogram krvi, kar predstavlja pogoj, da je podano kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena KZ-1. Po drugi strani pa ni mogoče pritrditi navedbi zagovornika, da izjemno majhna prekoračitev z zakonom določene stopnje alkoholiziranosti lahko predstavlja olajševalno okoliščino.

9. V obravnavanem primeru je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1. V tretjem odstavku citiranega člena je opisana kvalificirana oblika kaznivega dejanja, ki je podana v primeru, če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb. Za to kaznivo dejanje je predpisana tudi strožja kazenska sankcija, saj je predpisano, da se storilec za dejanje iz prvega odstavka tega člena kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila. V posledici obdolženčevega protipravnega ravnanja je ena oškodovanka utrpela lahke telesne poškodbe, medtem, ko je šestim osebam povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo. Ker predstavlja lahka telesna poškodba ene ali več oseb kvalificirano obliko kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 324. člena KZ-1, je, kot pravilno opozarja zagovornik, ni mogoče upoštevati še kot obteževalne okoliščine.

10. Po drugi strani pa se zagovornik neuspešno zavzema za izrek sankcije opominjevalne narave - pogojne obsodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo vse olajševalne okoliščine, ki jih je mogoče upoštevati pri obdolžencu. Na podlagi le-teh je utemeljeno zapisalo, da predstavljajo dobro prognozo in dajejo podlago oceni, da obdolženec na prostosti ne bo izvrševal kaznivih dejanj. Takšni zaključki sodišča prve stopnje so bili utemeljena podlaga za odločitev , da se izrečena kazen zapora izvrši z delom v splošno korist. V skladu z devetim odstavkom 86. člena KZ-1 namreč sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na način, da se opravi delo v splošno korist, upošteva zlasti vedenje obdolženca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obdolženca v času predvidenega izvrševanja kazni.

11. Glede na vse obrazloženo, je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obdolžencu izrečena kazen zniža na 4 mesece zapora.

12. V pritožbi zagovornik izpodbija tudi odločitev sodišča glede plačila stroškov kazenskega postopka. Ob tem je izpostavil, da obdolženec odplačuje dva bančna kredita v višini več kot 20.000,00 EUR, ki sta bila najeta zaradi poplačila odškodnine regresnega zahtevka zavarovalnici. Zaradi mesečnega odplačevanja kredita ima, kljub dejstvu, da je zaposlen, tudi druge stroške, zaradi česar mu po njihovem plačilu mesečno ostane zgolj približno 200,00 EUR, s takšnim zneskom pa ne more zadovoljiti minimalnih življenjskih potreb.

13. Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 95. člena ZKP določa, da v primeru, če sodišče obdolženca spozna za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. V skladu z navedenim zakonskim določilom je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki so doslej znani v višini 454,70 EUR, kakor tudi sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Razloge za takšno svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevalo je, da je obdolženi zaposlen, da nima preživninskih obveznosti in živi pri starših, zaradi česar je sodišče prve stopnje ocenilo, da s plačilom stroškov postopka ne bo ogroženo njegovo preživljanje.

14. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženi dolžan vzdrževati. Ker je obdolženec redno zaposlen (na naroku za izrek kazenske sankcije je predložil plačilno listo za mesec julij 2023, iz katere je razvidno, da prejema približno 900,00 EUR neto plače), da nima nobenih preživninskih obveznosti in da živi pri starših, bo tudi po oceni pritožbenega sodišča zmogel plačati stroške kazenskega postopka, kljub temu, da mora odplačevati mesečni kredit. Nenazadnje lahko po pravnomočnosti sodbe zaprosi za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka. Upoštevaje premoženjske razmere, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tako, da je v odločbi o stroških kazenskega postopka sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo plačilo sodne takse.

15. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).