Jedro

Tožena stranka tožniku ni izdala niti vročila kakršnegakoli sklepa o njegovi novi plači oz. o razporeditvi na drugo delovno mesto, s samim sprejemom in uveljavitvijo splošnih aktov tožene stranke pa se niso spremenile tožnikove pravice. Pogodba o zaposlitvi lahko določa le več pravic, kot jih določajo splošni akti delodajalca. V tem primeru ne velja pravilo, da mora biti individualni akt v skladu s splošnim aktom, temveč pravilo, da individualni akt lahko določa več pravic kot splošni akt.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku neto znesek plače, obračunane v bruto znesku 9.991.169,43 SIT, potem, ko bodo od bruto zneska obračunani in plačani davki ter ostale obveznosti, ki se plačujejo iz bruto plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto plače za obdobje od novembra 1996 do avgusta 1999, ki tečejo od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec, vse do plačila. Odločilo je tudi, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške postopka v znesku 805.542,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da se ni opredelilo do izpovedi dr. A. O., sicer pa bilance stanja in uspeha družbe v celoti potrjujejo izpoved te priče. Družba ob njegovem prihodu ni imela splošnih aktov, ki bi urejali notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest ter plač, sklenjene pogodbe pa niso bile v skladu s predpisi in KP. V sklopu sanacije poslovanja družbe sta bila sprejeta Pravilnik o plačah z vrednotenjem in opisi delovnih mest ter Sistemizacija delovnih mest, ki sta vstopila v veljavo januarja 1997, po izpovedi dr. A. O. pa so pri sestavi teh aktov sodelovali vsi zaposleni. Izpovedal je tudi, da je tožnika zaradi neustreznega znanja in slabega vodenja projekta po sistemizaciji s 1.1.1997 razporedil na delovno mesto referenta in mu glede zahtevnosti tega dela tudi določil višino plače. Sodišče se ni opredelilo do trditve tožnika, da je ves čas opravljal enako delo. To je sicer lahko točno, vendar potem ni šlo za izvajanje delokroga vodje projektov, kot je bil opredeljen v sistemizaciji delovnih mest. Sodišče se tudi ni opredelilo do očitnega razhajanja med navedbami tožnika in izpovedjo priče, da tožnik ni bil v stanju opravljati dela vodje projektov. Pozitivna zakonodaja sicer ne zagotavlja plače v stalno določeni višini, temveč se ta lahko spreminja v skladu z zakonom in kolektivnimi pogodbami. Iz določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93, zlasti 112. čl.) izhaja, da morajo biti kolektivne pogodbe in splošni akti v skladu z ustavo in zakoni, s KP in podzakonskimi predpisi (splošnimi akti) pa se podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev. Pravilnika, ki ju je tožena stranka sprejela v januarju 1997, sta neposredno vplivala na obstoječe določbe v višini plač po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi, tako da so se glede teh neposredno uporabljale določbe pravilnikov. Določene so bile osnove in merila za delitev plače ter opredeljena izhodiščna in osnovna plača, plače iz naslova delovne uspešnosti, merila za napredovanje in stimulacije, itd., prvič pa je bila predpisana tudi organizacijska shema družbe. Za delovno mesto vodje projektov ni bila predvidena niti redna zaposlitev. V prilogi pravilnika so bili prvič opredeljeni tudi opisi delovnih mest, da bi bila sploh omogočena vsebinska kontrola izpolnjevanja delovnih obveznosti. Na podlagi tega vrednotenja v pravilniku je tožena stranka od 1.1.1997 obračunavala in izplačevala plače vsem zaposlenim v družbi, ti pa so prejeli pisne obračune plače. Ker je bil pravilnik o plačah pri toženi stranki veljavno sprejet, ni bilo nobenih pravnih ovir za njegovo izvajanje z neposredno uporabo določb o višini in obračunu plače. Pravilnik je neposredno učinkoval. Če bi tožnik opravljal delo na delovnem mestu vodje projektov, bi bil upravičen le do razlike 1.646.819,63 SIT, sodišče pa sicer sploh ni ugotavljalo tega, kakšno delo je dejansko opravljal. Za november in december 1996 je bil upravičen do 20% zmanjšane plače, to znižanje pa je sprejelo poslovodstvo tožene stranke v skladu z določbami ZDR in kolektivnimi pogodbami. Sodišče se v obrazložitvi sodbe do tega sploh ni opredelilo. Sodišče je tudi v celoti in zneskovno ugodilo zahtevku tožnika, čeprav primerjalni izračun tožene stranke ne potrjuje pravilnosti izračuna tožnika, sodišče pa v obrazložitvi sodbe tudi ni obrazložilo razlogov za pravilnost tožnikovega obračuna, oz. nepravilnosti izračuna tožene stranke, ki temelji na efektivno opravljenih urah, ne pa povprečnih urah, ki jih je uporabljal tožnik. Zahtevek tožnika je neutemeljen tudi ob predpostavki, da ni bil razporejen na delovno mesto referenta za investiranje in ob predpostavki, da je dejansko opravljal delo vodje projekta. Po sprejemu Pravilnika o plačah je morala biti tožnikova pogodba o zaposlitvi namreč skladna s splošnim aktom delodajalca, kar je v konkretnem primeru dovoljevalo neposredno uporabo določb pravilnika.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z večino pritožbenih navedb, razen navedbe v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje ni zavzelo jasnega stališča in razlogov, zakaj je v zvezi z višino zahtevka v celoti sprejelo izračun tožnika, ne pa tožene stranke, iz razlogov, na katere sicer pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi bistveno kršitev postopka v tem, ker sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovim zahtevkom (ki je tudi formalno pomanjkljiv) za plačilo zakonitih zamudnih obresti ni odločilo z izrekom, ki bi bil jasen in določen ter kot tak omogočal izvršbo.

Tožena stranka se najprej sklicuje na zaslišanje dr. A. O., vendar pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene oz. niti niso relevantne. Bistveno za odločitev v konkretni zadevi je dejstvo, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 11.1.1995, ki ima točno opredeljeno delovno mesto in jasna določila o mesečni bruto plači ter način izračuna le-te. Tožena stranka ni dokazala tega, da bi tožnik v spornem obdobju ne opravljal istega dela kot pred tem, oz. ob sklenitvi delovnega razmerja in podpisu pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa tudi ni izkazala tega, da bi tožniku kljub sprejemu aktov - Pravilniku o plačah z vrednotenjem in organizacijsko shemo družbe (februar 1997) izdala sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto in sklep o določitvi plače. Izpoved bivšega direktorja tožene stranke o tem, oz. slabem delu in nesposobnosti tožnika, ne zadošča. Tožena stranka bi namreč morala ustrezno ukrepati, česar pa ni izkazala. V takšni situaciji je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da tožnik upravičeno zahteva razliko do plače, kot mu je bila določena za delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi oz. v skladu z obračunom te plače, kot jo določa ista pogodba. S tem v zvezi so neutemeljene ostale pritožbene navedbe, da je sprejem splošnih aktov tožene stranke neposredno vplival na pravice delavcev in da je tožena stranka v skladu s pravilnikom o plačah tožniku lahko od uveljavitve tega pravilnika obračunala plačo v skladu s tem pravilnikom in celo plačo za drugo delovno mesto.

V spornem obdobju pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij ni bil popolnoma izveden, tako kot od 1.1.2003, z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002). Pogodba o zaposlitvi je bila predvidena ob sklenitvi dela delavca v organizaciji oz. pri delodajalcu (11. in 12. čl. ZDR), v času delovnega razmerja pa so se pravice in obveznosti delavcev spreminjale oz. urejale na podlagi pisnih sklepov delodajalca. V skladu z 2. odst. 23. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki je v RS veljal kot republiški predpis), je bilo treba delavcu obvezno vročiti pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. Tako je imel delodajalec ob siceršnji spremembi aktov, ki so se nanašali na področje plač oz. sistemizacijo delovnih mest, sicer pravico poseči v razmerja, ki so bila urejena in določena v pogodbi o zaposlitvi, vendar je moral delavcem v takšnih primerih izdati in vročiti ustrezne sklepe. V skladu s pozitivno ureditvijo ti sklepi tudi niso učinkovali takoj, temveč načeloma šele z njihovo dokončnostjo, razen izrecno določenih izjem (106. čl. ZDR). Ker tožena stranka ni izkazala, da bi tožniku izdala in vročila kakršenkoli sklep o njegovi novi plači oz. o razporeditvi na drugo delovno mesto (delavca pa lahko zavezujejo le sklepi, ki so mu vročeni, pri čemer je dokazno breme vročitve na strani delodajalca), ne morejo biti relevantne oz. utemeljene pritožbene navedbe o tem, da naj bi bil seznanjen s sprejemom splošnih aktov tožene stranke in da so se že s samim sprejemom in uveljavitvijo teh aktov spremenile tudi tožnikove pravice. S tem v zvezi je potrebno tudi dodati, da pogodba o zaposlitvi lahko določa le več pravic, kot jih določajo splošni akti delodajalca. V tem primeru ne velja pravilo, da mora biti individualni akt v skladu s splošnim aktom, temveč pravilo, da individualni akt lahko določa več pravic kot splošni akt. Enako velja tudi za razmerje med kolektivnimi pogodbami oz. kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti ter kolektivnimi pogodbami in zakoni.

Pritožba tudi nima prav, ko se sklicuje na to, da bi moralo sodišče prve stopnje pri razliki za leto 1996 upoštevati 20% znižanje plač v skladu s sklepom dr. A. O. z dne 20.5.1996 (priloga B/1). Tako znižanje namreč ni bilo zakonito, saj tedaj veljavna Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93-22/95) za leto 1996 ni več predvidevala zniževanja izhodiščnih plač. V letu 1995 je bilo znižanje takšnih plač mogoče le do 5%, kasneje pa ne več. Ker panožne in ostale kolektivne pogodbe ne morejo določati manj pravic za delavce kot SKPG, je bila odločitev tedanjega direktorja tožene stranke z dne 20.5.1996 o 20% znižanju plač brez pravne podlage in je ni bilo mogoče upoštevati.

Glede na navedeno so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene, pa tudi pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje izvedlo pomanjkljiv dokazni postopek oz. ni ustrezno obrazložilo in utemeljilo svoje sodbe po temelju.

Pač pa tožena stranka utemeljeno opozarja na to, da se sodišče prve stopnje sploh ni izjasnilo o tem, zakaj je sprejelo izračun razlike plače, na katerega je tožnik oprl svoj tožbeni zahtevek in zakaj ni sprejelo izračuna tožene stranke. O tem je sodišče prve stopnje navedlo le (glej str. 5), da je iz obračuna tožene stranke razvidno, da se ne razlikuje bistveno od obračuna tožnika in, kot je pojasnil tožnik, da je prišlo do razlik le zato, ker je tožena stranka upoštevala dejansko opravljene ure, tožnik pa enako število ur vsak mesec. Iz tega bi smiselno lahko zaključili, da je sodišče sprejelo tožnikov izračun, vendar o tem, zakaj ga je sprejelo, ni navedlo ničesar. Odločitev sodišča prve stopnje pa je lahko še toliko bolj vprašljiva glede na 2. čl. pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki pri izračunu njegove osnovne plače upošteva tudi število ur delovne obveznosti na mesec (2. in 3. alinea 2.a čl. pogodbe o zaposlitvi). Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu pomanjkljiva, prav tako pa je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je razlika izračunov strank le nebistvena.

Iz razlogov po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zamudnih obrestih od prisojene glavnice nekritično sledilo zahtevku tožnika. Ta je v tem delu formalno pomanjkljiv, saj ni določen, zaradi česar bi najprej terjal ustrezno popravo in dopolnitev. V tožbi in kasneje v sodbi je namreč potrebno za vsak mesec posebej določiti konkretne zneske, ki jih je dolžna tožena stranka upoštevati pri obračunu in izplačilu zakonitih zamudnih obresti. Tožnik bi torej moral specificirati tožbeni zahtevek tudi v zvezi z vsakomesečno razliko plače (lahko tudi v bruto zneskih), ki se upošteva pri obračunu zakonitih zamudnih obresti (in ki sicer tečejo po obračunu in plačilu davkov in prispevkov le od neto zneskov razlik, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 354. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo moralo sodišče najprej pozvati tožnika na konkretizacijo zahtevka v zvezi z zneski, od katerih zahteva izplačilo zakonitih zamudnih obresti, sicer pa se bo moralo v razlogih sodbe izrecno opredeliti tudi do višine zneskov, ki jih bo tožniku prisodilo. Pri tem bo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva v nadaljnjem postopku od obeh strank lahko zahtevalo konkretnejša pojasnila in dopolnitve njunih navedb.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka in je odločitev o njih pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).