Jedro

Predkaznovanost ni edina subjektivna okoliščina, ki utegne kazati na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je zoper M. C. odredil pripor iz pripornih razlogov ponovitvene in koluzijske nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčeva zagovornica, kot navaja sama „iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP, zlasti pa iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe ter kršitve temeljne človekove pravice do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS ter pravice do dela in socialne varnosti iz 49. in 50. člena Ustave RS.“ Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da odrejeni pripor nadomesti z milejšim ukrepom, tj. s prepovedjo približevanja določenemu kraju ali osebi po določilu 195. a člena ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane in predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici. D. M., odvetnik v Krškem, v obdolženčevem imenu vztraja pri navedbah vložnice.

B.

5. Sodišči sta pojasnili, na podlagi katerega dokaznega gradiva sta zaključili, da je podan utemeljen sum, kot prvi in temeljni pogoj za odreditev pripora, da je obdolženi M. C. storil kaznivi dejanji nasilja v družini ter zanemarjanja in surovega ravnanja z otroki, na škodo bivše zunajzakonske partnerke K. K. in njunega sina, N. C. Trditve vložnice, da bi morali sodišči bolj kritično presojati prijavo in izpoved oškodovanke K. K., saj je ta dolgoletna odvisnica od alkohola, s prikazovanjem sebe kot žrtve nasilnega partnerja pa poskuša sebe ubraniti kazenske odgovornosti zaradi zanemarjanja otroka, iz katerih tako vložnica izpeljuje drugačne zaključke kot sta jih na podlagi zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oškodovanke K. K., uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih s strani N. C., I. L., M. in D. P., ugotovitev sodelavke CDS N. P. in psihiatričnega izvedenskega mnenja o duševnem zdravju N. C., sprejela preiskovalni sodnik in senat Okrožnega sodišča v Krškem. To ne pomeni kršitve kazenskega zakona, ampak navajanje okoliščin dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti, ni dovoljeno.

6. Neutemeljeni so tudi očitki vložnice, ki se nanašajo na neobstoj ponovitvene in koluzijske nevarnosti pri obdolžencu (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), saj vložnica tudi v zvezi s tem nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da bi sodišči morali drugače, skladno z že zgoraj izpostavljenimi okoliščinami, vrednotiti okoliščino, da je bila le oškodovanka K. K. tista, ki je navajala, da je zoper obdolženca že najmanj trikrat prej podala kazenske ovadbe, vendar jih zaradi strahu pred njim umaknila, sicer pa za takšen zaključek v podatkih spisa ni nobene podlage. Glede na to, da je sam obdolženi v svojem zagovoru povedal, da je bil zoper njega že odrejen ukrep prepovedi približevanja, je utemeljen zaključek nižjih sodišč, da (ponovna) odreditev takšnega, sicer milejšega ukrepa, očitno ne zadostuje za odvrnitev realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Že res, da po podatkih spisa, obdolženec še ni predkaznovan, vendar to tudi sicer ni edina subjektivna okoliščina, ki bi utegnila kazati na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, zato se pripor ob, s strani nižjih sodišč ugotovljenih okoliščinah, kljub (predvidljivemu) posegu v ustavno zagotovljene pravice obdolženca, zaenkrat izkaže kot edini ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost ljudi (načelo sorazmernosti in subsidiarnosti).

7. Opirajoč se na izpoved oškodovanke K. K. in mnenje sodelavke CSD N. P. sta sodišči povsem utemeljeno zaključili, da obdolženi utegne vplivati na izpovedi prič ter zato pripor odredili tudi iz razloga koluzijske nevarnosti, preiskovalni sodnik pa je obdolženemu s sklepom I Kpr 7039/2013-32 z dne 14. 2. 2013 za največ 14 dni oziroma do zaslišanja oškodovancev, prepovedal pošiljanje in sprejemanje pisem in drugih pošiljk, vzpostavljanje telefonskih stikov in obiskov K. K., M. C., N. C., J. B. in obdolženčevega očeta Z. C.

8. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.