Jedro

Izraza "pregon storilca" (zakonske določbe, da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška) ni mogoče razumeti v smislu procesne funkcije pregona, ampak ga je potrebno razumeti kot izvedbo postopka o prekršku zoper določenega obdolženca zaradi določenega prekrška.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Logatec je storilcu prekrška A. V. izdal plačilni nalog z dne 7. 10. 2009 zaradi prekrška po četrtem odstavku 38. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel globo v znesku 500 EUR ter stransko sankcijo 11 kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijano sodbo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo plačilni nalog prekrškovnega organa.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitve določb 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V zahtevi navaja, da je bilo zadnje procesno dejanje, ki je merilo na pregon storilca, storjeno dne 16. 11. 2009. Od tedaj pa do odprave sodbe kršitelju, ki jo je prekrškovni organ odpravil na kršiteljev naslov šele 28. 11. 2011, pa je preteklo več kot dve leti od zadnjega dejanja organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, zato da je v tem času relativni zastaralni rok že iztekel. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da postopek zoper storilca prekrška ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška (t. i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje pregona (t. i. absolutno zastaranje postopka o prekršku). V skladu s četrtim odstavkom 42. člena ZP-1 se zastaranje pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je storilec prekrška plačilni nalog prejel po pošti dne 13. 10. 2009. Prekrškovni organ je storilčevo zahtevo za sodno varstvo prejel dne 20. 10. 2009 ter jo posredoval Okrajnemu sodišču na Vrhniki, ki jo je prejelo dne 16. 11. 2009. Dne 28. 2. 2011 je Okrajno sodišče na Vrhniki izdalo izpodbijano sodbo, s katero je kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo. Navedeno sodbo je prekrškovni organ od sodišča prejel dne 3. 10. 2011 ter jo skupaj s spremnim dopisom dne 28. 11. 2011 odpravil na pošto z namenom vročitve storilcu prekrška.

6. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi IV Ips 13/2002 z dne 22. 3. 2003 in IV Ips 91/2009 z dne 16. 2. 2010) presodilo, da izraza "pregon storilca" ni mogoče razumeti v smislu procesne funkcije pregona, ampak ga je potrebno razumeti kot izvedbo postopka o prekršku zoper določenega obdolženca zaradi določenega prekrška. Dejanje, ki meri na pregon storilca, je zato dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, izvršeno zato, da se ta postopek začne, nadaljuje in zaključi. Pri tem gre torej za procesna dejanja, ki jih je potrebno izvesti, da lahko ta organ odloči o tem, ali je podan prekršek in obdolženčeva odgovornost zanj, ali povedano drugače, za procesna dejanja, ki so v relevantni zvezi s to odločitvijo. Ob tako določenem pojmu pregona in vsebini procesnih dejanj je irelevantno, ali je posamezno procesno dejanje usmerjeno v obremenitev ali razbremenitev obdolženca.

7. Pritrditi je potrebno vrhovni državni tožilki, da je v obravnavani zadevi od 16. 11. 2009, ko je prekrškovni organ sodišču posredoval storilčevo zahtevo za sodno varstvo, do 28. 11. 2011, ko je prekrškovni organ sodbo odpravil na kršiteljev naslov, preteklo več kot dve leti, ne pa tudi, da je v tem času nastopilo (relativno) zastaranje postopka o prekršku. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče dne 28. 2. 2011 (izpodbijana sodba Okrajnega sodišča na Vrhniki) sprejelo odločitev, s katero je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo plačilni nalog prekrškovnega organa, kar je nedvomno dejanje, ki meri na pregon storilca prekrška in ki pretrga tek zastaralnega roka. Naslednje dejanje, usmerjeno v pregon storilca prekrška, ki je ponovno pretrgalo tek zastaralnega roka, je bila odprava sodbe s strani sodišča prekrškovnemu organu (ki je sodbo prejel dne 3. 10. 2011) z namenom, da jo prekrškovni organ vroči storilcu prekrška.

C.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ne podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.