Jedro

Pogoje o tem, kdaj je vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno, sploh mogoča, določa zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) v členi 3 - 14 (3. odstavek 2. člena istega zakona). Ker zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76) tudi ni mogoče šteti med predpise iz 4. člena ZDen, saj je bil izdan po uveljavitvi ustave SFRJ iz leta 1963, pri sporni razlastitvi tožnikove parcele pa tudi ne gre za ukrep državnega organa brez pravnega naslova (zadnji del besedila 4. člena ZDen), po presoji sodišča v tožnikovem primeru niso podani pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije pred upravnimi organi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 13.4.1993, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za denacionalizacijo stavbnega zemljišča. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo tožniku zemljišče parc. št. 566/6 podržavljeno z odlokom o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za stanovanjsko ureditev na območju zazidalnega načrta ..., objavljenim v Uradnem vestniku občin ... dne 15.11.1979. Občina je imela podlago za njegovo sprejetje v zakonu o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Ta zakon ni naveden med predpisi, ki jih kot podlago za denacionalizacijo določa 3. člen zakona o denacionalizaciji, zato tožnika ni mogoče šteti za upravičenca po zakonu o denacionalizaciji in je morala njegovo pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je leta 1979 občina proti njegovi volji, torej na silo, odvzela gradbeno parcelo št. 566/6, na kateri je želel zgraditi stanovanjsko hišo. Zahteval je drugo gradbeno parcelo izven območja kompleksne gradnje, vendar je dobil le minimalno odškodnino. Tožnik meni, da je nova država z osamosvojitvijo zagotovila v 56. členu zakona o denacionalizaciji "popravek krivice vsem lastnikom oziroma vrnitev premoženja na silo odvzetega za časa komunističnega režima". Kot slovenski državljan se čuti z izpodbijano odločbo ogoljufanega, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Ne more razumeti, da lahko nek Hutter dobi nazaj vse odvzeto premoženje, njemu pa se kot Slovencu in državljanu Republike Slovenije krati ustavna pravica do odvzetega zemljišča. Z odvzemom zemljišča ga je občina dvojno oškodovala: prvič, ker ni dovolila uradne cenitve, drugič pa, ker mu je onemogočila gradnjo stanovanjske hiše v času, ko so bili pogoji za gradnjo zelo ugodni. Zahteva, da mu občina škodo, ki je znašala najmanj 100.000 DEM, povrne, in smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve s sklicevanjem na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zmotna je tožnikova domneva, da je Republika Slovenija v 56. členu zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) zagotovila državljanom vrnitev vsega prisilno odvzetega premoženja. Navedena določba zakona je postopkovne narave in določa le, o katerih primerih denacionalizacije odloča sodišče (o vseh ostalih primerih namreč odločajo upravni organi - 1. odstavek 54. člena istega zakona). Pogoje o tem, kdaj je denacionalizacija, to je vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno, po tem zakonu sploh mogoča, pa določa ZDEN v členih 3 - 14 (3. odstavek 2. člena ZDEN). V 3. členu ZDEN določa, da so upravičene do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, taksativno navedenih v tem členu. Tožena stranka ima prav, ko v izpodbijani odločbi ugotavlja, da zakon, na podlagi katerega je prenehala tožnikova lastninska pravica na zemljišču s pac. št. 566/6, v tem členu ni naveden. Ker navedenega zakona, to je zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76) tudi ni mogoče šteti med predpise iz 4. člena ZDEN, saj je bil izdan po uveljavitvi ustave SFRJ iz leta 1963, pri sporni razlastitvi tožnikove parcele pa tudi ne gre za ukrep državnega organa brez pravnega naslova (zadnji del besedila 4. člena ZDEN), po presoji sodišča v tožnikovem primeru niso podani pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije pred upravnimi organi. Tožnik sporne parcele tudi ni izgubil na podlagi pravnega posla (5. člen ZDEN) in ni obstajala dolžnost upravnega organa prve stopnje odstopiti tožnikovo vlogo sodišču, kolikor je bila poslana po pošti (4. odstavek 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku), torej je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.