Jedro

Tožnica je dolžna povrniti RS zgolj polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova BPP, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja, prejetega na podlagi sklenjene poravnave in dednega dogovora.

Dejstev in dokazov, ki jih je tožnica navedla in predlagala v tožbi, sodišče v postopku upravnega spora ne more upoštevati, saj gre za nedovoljene tožbene novote. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so jih imele možnost podati v postopku pred izdajo akta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) tožnici naložil, da je dolžna v korist proračuna Republike Slovenije (RS) vrniti 210,45 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, v roku 30 dni od prejema odločbe na tam navedeni transakcijski račun, v primeru zamude skupaj s pripadki.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 1790/2019 z dne 18. 12. 2019 dodelila BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v zapuščinskem postopku D 718/2019 pred Okrajnim sodiščem v Celju od dne 21. 11. 2019 dalje. Tožnica je bila v navedenem postopku udeležena kot zakonita dedinja po pokojnem A. A. Sodišče je ugotovilo obseg zapuščine ter vrednost čiste zapuščine v znesku 33.723,84 EUR, za dedinjo na podlagi Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pa razglasilo tudi tožnico (poleg še dveh oseb). Tožena stranka se sklicuje na prvi odstavek 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s petim odstavkom 46. členom ZBPP. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica v zapuščinskem postopku, v katerem je bila upravičena do BPP, uspela, saj je bila razglašena za dedinjo po zakonu do 1/3 zapuščine. Na podlagi sodne poravnave in dednega dogovora, ki so jo v postopku sklenile dedinje, je namreč tožnica po zapustniku v celoti dedovala čoln znamke Bayliner C2052 LS, letnik 1988, oznaka ..., model motorja Mercruiser, št. trupa ..., s pripadajočo prikolico, in počitniško kamp prikolico znamke IMF Adria 460, letnik 1987, reg. št. ..., št. šasije ... Dedovala pa je tudi solastni delež do 1/3 na zapustnikovi nepremičnini - stavba 1000, del stavbe 1, k.o. ... Ugotovila je še, da je po izjavi tožnice podedovano premoženje v vrednosti od 2.000,00 do 3.000,00 EUR, če bi sicer dotrajan čoln in kamp prikolico sploh uspela prodati (po njenem sta sicer zaradi dotrajanosti brez vrednosti, zaradi situacije s koronavirusom tudi v zadnjem letu ni bilo mogoče opraviti ogleda in morebitnih vzdrževalnih del, saj se obe premičnini nahajata na Hrvaškem). Nepremičnina pa je bila prodana kupcu že 13. 10. 2003, dedinje so jo dedovala zgolj zaradi izstavitve ZK dovolila, saj se kupec zaradi pomanjkljivega ZK dovolila ni mogel vknjižiti v zemljiško knjigo. V postopku je bilo ugotovljeno, da zato nepremičnina dejansko ne prispeva k vrednosti zapuščine. Posledično je tožena stranka kot pridobljeno premoženje tožnice na podlagi sodne poravnave in dednega dogovora upoštevalo navedeni čoln in kamp prikolico, ni pa kot pridobljenega premoženja upoštevala 1/3 navedene nepremičnine, glede na to, da je bila prodana že 13. 10. 2003, kot izhaja iz zapisnika z dne 9. 7. 2020. 3. Tožena stranka je še ugotovila, da so bili na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju Bpp 1790/2019 z dne 26. 8. 2020, plačani stroški za zastopanje tožnice v navedenem postopku po odvetnici C. C. v višini 420,90 EUR iz sredstev BPP. Tožena stranka je upoštevala izjavo tožnice, ki je glede ocenjene vrednosti podedovanega premoženja po oceni tožene stranke primerljiva s prodajnimi cenami čolnov in počitniških prikolic istih znamk in podobnih letnikov, dostopnih na spletni strani www.avto.net in www.mornar.net na dan 8. 7. 2021; ni pa upoštevala izjave tožnice, da sta brez vrednosti, saj tožnica teh navedb ni z ničemer izkazala, gre zgolj za pavšalne navedbe tožnice. Ker je vrednost pridobljenega premoženja večja, kot je višina pridobljenih sredstev BPP, je zato tožnica dolžna skladno s petim odstavkom 48. člena ZBPP RS povrniti polovico stroškov iz naslova BPP, tj. 210,45 EUR. Ta znesek pa tudi ne presega polovice vrednosti premoženja, prejetega na podlagi sodne poravnave in dednega dogovora (v vrednosti 2.000,00 - 3.000,00 EUR po izjavi tožnice).

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in navaja, da je podedovano premoženje brez vrednosti. Navaja še, da sama zaradi situacije koronavirusa ni imela možnosti odhoda na Hrvaško, kjer sta na depoju shranjena tako avtokamp prikolica kot tudi čoln, in da je bila s strani depoja seznanjena, da obe premičnini propadata, vse zaradi tega zapuščinskega postopka, ker z njimi ni bilo mogoče upravljati. Priložila je fotografije (prijatelji so ji poslikali prikolico, zato prej teh fotografij ni mogla predložiti, saj z njimi ni razpolagala), iz katerih je razvidno, v kakšnem stanju je podedovana prikolica, tj. v stanju, ki ne omogoča niti uporabe, kaj šele prodaje. Enako je tudi s čolnom, za katerega fotografij ni uspela pridobiti. Dodaja še, da je sama v težki finančni situaciji, da prejema pokojnino v približnem znesku 535,00 EUR in je to njen edini dohodek in vir preživljanja in da bi s plačilom navedenega zneska bilo ogroženo njeno preživljanje, da ji po poplačilu tekočih stroškov ne ostane nič in se le s težavo preživlja iz meseca v mesec. Navaja še, da znesek, ki ga mora vrniti, predstavlja veliko breme, sploh upoštevaje, da z zapuščino ni prejela niti evra, zgolj breme, ki ga ima v tej zvezi (plačilo ležarnine za prikolico in čoln, za razrez prikolice jo bodo bremenili za približno 2.000,00 hrvaških kun). Prosi za presojo ocene o vrednosti podedovanega premoženja in njene zaveze k vračilu zneska ter za obročno plačilo dolgovanega zneska v šestih mesečnih obrokih.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankama ni sporno, da je bila tožnici dodeljena BPP in da jo je v okviru te dodeljene BPP v navedenem zapuščinskem postopku zastopala odvetnica. Med strankama je prav tako nesporno, da je bila za navedeno zastopanje odvetnici izplačana nagrada v višini 420,90 EUR, kakor tudi, da je tožnica prejela premoženje v zapuščinskem postopku, saj je s preostalima dedinjama po zapustniku v postopku sklenila sodno poravnavo in dedni dogovor.

8. Iz določbe 48. člena ZBPP izhaja, da če je upravičenec do BPP delno ali v celoti v postopku uspel in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti RS razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je RS izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V petem odstavku 48. člena ZBPP je določeno, da je v primeru, če je upravičenec do BPP na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je, razen v primeru iz drugega odstavka tega člena1, dolžan povrniti RS polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova BPP, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja oziroma dohodkov, prejetih na podlagi sklenjene poravnave. Sodišče ugotavlja, kot zatrjuje že tožena stranka v izpodbijanem aktu, da je treba tudi dedni dogovor, kot je bil podlaga za izdajo sklepa o dedovanju, po vsebini šteti za sodno poravnavo.2

9. Sodišče posledično ugotavlja, da so v zadevi izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 48. člena ZBPP, to pa pomeni, da je tožnica dolžna povrniti RS zgolj polovico stroškov, ki so bili plačani iz naslova BPP, pri čemer znesek vračila v nobenem primeru ne sme presegati polovice vrednosti premoženja, prejetega na podlagi sklenjene poravnave in dednega dogovora.

10. Tožnica pa v tožbi navaja, da njeno podedovano premoženje (kamp prikolica in čoln) nima vrednosti. Sama je sicer v upravnem postopku po pozivu tožene stranke zatrdila, da je vrednost navedenih podedovanih premičnin med 2.000,00 - 3.000,00 EUR, vendar je dodala, da meni, da sta sicer navedeni premičnini zaradi dotrajanosti brez vrednosti oziroma, da ju bo težko prodala zaradi situacije s koronavirusom, pa tudi v zadnjem letu ni bilo mogoče opraviti ogleda in morebitnih vzdrževalnih del, saj se obe premičnini nahajata na Hrvaškem. Vendar, kot je pravilno ugotovila že tožena stranka, navedenega tožnica ni izkazala. Ni namreč podala okoliščin, ki bi ji v navedenem celoletnem obdobju preprečevali dostop do premičnin na Hrvaškem (splošno znano dejstvo pa je, da ni bilo celoletne prepovedi prehoda na Hrvaško, sploh za lastnike premičnin na Hrvaškem), v upravnem postopku pa tudi ni predložila nobenih dokazil o dotrajanosti obeh premičnin.

11. Šele v tožbi je sicer tožnica predložila fotografije kamp prikolice (ne pa tudi čolna) in podala trditve o neuporabnosti in s tem o nemožnosti prodaje navedenih premičnin, vendar navedenih dejstev in dokazov sodišče v postopku ne more upoštevati, saj gre za nedovoljene tožbene novote, skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 52. členom ZUS-1. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so jih imele možnost podati v postopku pred izdajo akta (20. člen ZUS-1). Kot že navedeno, tožnica ni opravičljivo pojasnila okoliščin, ki bi ji v celem letu preprečevale odhod na Hrvaško. V tožbi sicer lahko stranka predlaga nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta, pri čemer so morala ta nova dejstva in dokazi že obstajati v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta, stranka pa jih upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V zvezi s tem sodišče pripominja, da ne samo, da tožnica ni izkazala, da teh dejstev in dokazov upravičeno ni mogla predložiti pred izdajo izpodbijanega akta (tj. ni izkazala opravičljivih razlogov za preprečitev dostopa do navedenih premičnin na Hrvaškem), sama je celo pojasnila, da je sedaj prosila prijatelje, da so poslikali kamp prikolico, prej pa s temi fotografijami ni razpolagala, zato jih ni mogla predložiti v prejšnjih postopkih. S tem je dejansko zatrdila, da navedene fotografije niso nastale pred izdajo izpodbijanega akta, temveč šele po njem. Zaradi vsega navedenega sodišče zato navedbam o manjši vrednosti obeh premičnin tožnice ne more kot pravnorelevantnim slediti.

12. Tožnica je torej v upravnem postopku zatrdila, da je njeno podedovano premoženje vredno od 2.000,00 - 3.000,00 EUR, kar pa je tudi skladno z ugotovitvijo tožene stranke, ki je primerljive vrednosti prodajnih cen čolnov in počitniških prikolic istih znamk in podobnih letnikov preverila na spletnih straneh www.avto.net in www.mornar.net na dan 8. 7. 2021, kot je sicer razvidno iz upravnega spisa, tožnica pa navedenega tudi ni prerekala. Zato sodišče skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 navedenemu dejstvu o vrednosti navedenih premičnin sledi kot nespornemu.

13. Glede na navedeno znesek polovice nagrade, ki je bila izplačana odvetnici, ki jo je zastopala po BPP v zapuščinskem postopku (210,45 EUR), ne dosega polovice vrednosti premoženja, ki ga je tožnica prejela na podlagi sklenjene poravnave in dednega dogovora v zapuščinskem postopku. Zato sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno na podlagi petega odstavka 48. člena ZBPP naložila tožnici, da je dolžna vrniti v danem roku 210,45 EUR stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP, v korist proračuna RS.

14. Sodišče še pripominja, da zatrjevano težko finančno stanje tožnice ni zakonski razlog za oprostitev tožničinega plačila po izpodbijanem aktu, skladno s petim odstavkom 48. člena ZBPP. Kot pa že navedeno v izpodbijanem aktu, lahko tožnica s toženo stranko doseže pisni dogovor o obročnem plačilu dolgovanega plačila obveznosti. Navedeno namreč ni v pristojnosti sodišča, ki odloča o upravnem sporu, saj slednje odloča le o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Zato naj se tožnica obrne na toženo stranko glede predloga za obročno plačilo obveznosti po izpodbijanem aktu.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1; o tem v 7. ter 10. - 12. točki obrazložitve), pač pa le pravilna uporaba petega odstavka 48. člena ZBPP.

1 Ta določa, da upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. V predmetni zadevi tak položaj ni podan, kot je v izpodbijani odločbi ugotovila že tožena stranka, tega pa tožnica tudi ni zatrjevala. 2 Tako izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 57/1994, II Ips 378/2011 in II Ips 215/2013) in naslovnega sodišča (II U 239/2018).