Jedro

V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob ponovni kršitvi delovne obveznosti. Zato je sodišče tožbo, s katero je delavec zahteval razveljavitev tega opozorila, pravilno zavrglo. Opozorilo je le predpostavka za eventualno kasnejšo odpoved in bi šele v sporu zaradi nezakonitosti odpovedi tožnik lahko uveljavljal neutemeljenost takega opozorila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 2.7.2004, ki se glasi na razveljavitev opozorila v.d. predsednika uprave ter člana uprave tožene stranke št. 2158/04 z dne 1.7.2004 in da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi navaja, da je res, da ZDR zoper opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izrecno ne predvideva sodnega varstva, ni pa res, da delodajalec z izrekom opomina ne krši delavčevih pravic, zato je stališče VDSS v zadevi Pdp 2/2004 napačno. Namreč ZDR ne določa, koliko časa lahko poteče med izrekom opomina in izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz.

drugače povedano: ne določa, koliko časa po izteku opomina delavcu je na podlagi opomina očitane kršitve in nove kršitve še mogoče izdati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Najbrž danes izrečenega opomina čez dve leti ni mogoče šteti kot ene izmed kršitev, ki bi utemeljevale odpoved, ni pa mogoče določiti nesporne časovne meje. Pri tem je tožeča stranka prepričana, da ni storila nobene kršitve, izrek opomina pa razume kot nepravično in neutemeljeno kazen, kar jo obremenjuje pri njenem delu ter negativno vpliva na njeno počutje na delovnem mestu in samo delo.

Delodajalec lahko institut opomina, zoper katerega ni možno sodno varstvo, zlorablja za ustvarjanje psihičnega pritiska na delavca, kar pomeni prepovedan poseg v delavčevo osebnost. Neutemeljen opomin lahko pomeni tudi žalitev in grožnjo. Sodno varstvo bi pritožnik torej moral imeti že zato, da bi se z vsebinskim obravnavanjem zadeve ugotovilo, ali delodajalec morda ni zlorabil instituta opomina in ali mu res ni bila kršena nobena pravica iz delovnega razmerja.

Že sam opomin pomeni sankcijo, zoper sankcijo pa mora delavec imeti možnost ugovora. Opomin ima v bistvu enako težo kot včasih disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo, s to bistveno razliko, da je bil v slednjem primeru določen rok, v katerem ni smel storiti delavec nobene kršitve. Iz novega ZDR takega roka nikakor ni mogoče izluščiti. Ne moremo torej zanemariti niti dejstva, da sodno varstvo zoper izrečeni opomin koristi tudi delodajalcu, saj je njegov interes, da ve, da je bil opomin utemeljen.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje, se protivi vsem navedbam tožeče stranke, in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, iz katerih se sme sklep izpodbijati, ugotovilo, da pritožbeni razlogi ne obstojijo. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu tega sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe tožeče stranke in se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke pa pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe za razveljavitev opozorila delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (1. odst. 83. člena ZDR). V ZDR ni predvideno sodno varstvo zoper pisno opozorilo delavca na izpolnjene obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Pisno opozorilo že po gramatikalni razlagi ne pomeni dejanja, s katerim bi delodajalec kršil katero od pravic delavca iz delovnega razmerja ali posegel v neko od njegovih pravic. Opozorilo namreč nima neposrednih pravnih posledic in predstavlja le predpostavko za kasnejšo redno odpoved. Šele v sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi delavec lahko uveljavljal neutemeljenost takšnega opozorila. Glede na to za konkretno odločitev ne bi bilo pomembno, če bi delavec najprej zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu v smislu 1. odst. 204. člena in v nadaljevanju postopal po 2. odst. 204. člena ZDR.

Pri tem pa pripominja, da se v takšnem primeru glede razveljavitve pisnega opozorila ne plača sodna taksa po 12. členu

3. odst. Zakona o sodnih taksah (Ur.l. RS št. 1/90 - prečiščeno besedilo Ur.l. RS št. 48/90, 14/91, 38/96, 20/98, 70/2000, 93/2001, 77/2002 in 99/2002), kajti iz odstavka tega člena jasno izhaja, da sodne takse ne plača delavec v individualnem delovnem sporu ob sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja.

Namreč pisno opozorilo predstavlja predpostavko za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in zaradi tega ga je treba upoštevati v širšem smislu kot opozorilo in kot spor glede prenehanja delovnega razmerja (1. odst. 83. člena ZDR, ki se nahaja v 4. poglavju - odpoved pogodbe o zaposlitvi).

Glede na navedeno zaključuje pritožbeno sodišče, da so pritožbene navedbe tožeče stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljene in ugotavlja, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje materialnopravno pravilen in zakonit. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožeča stranka zato, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo zato, ker le-ta ni bil potreben (1. odst. 155. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), kot vse to izhaja iz izreka tega sklepa.