Jedro

Materialnopravno zmotno je naziranje, da pravni standard ogroženosti otroka v smislu 161. člena DZ ni nujno preživljanje, temveč vprašanje največje otrokove koristi in obveznosti staršev, da zagotavljajo preživljanje otroka. Slednja kriterija se uporabljata pri odločanju o obveznosti plačila preživnine v rednem postopku, medtem ko se v postopku zavarovanja z začasno odredbo upošteva kriterij ogroženosti otroka v smislu 157. člena DZ.

Otroški dodatek se po ustaljeni sodni praksi pri ugotavljanju višine preživnine v rednem postopku ne upošteva, ga je pa treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 157. in 161. člena DZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnice, da mora dolžnik za mladoletnega A. A., rojenega 2021, upnici plačevati 180 EUR mesečne preživnine. Predlog je zavrnilo, ker upnica ni zadostila trditvenemu bremenu o ogroženosti otroka kot enem od pogojev za izdajo začasne odredbe po 161. členu Družinskega zakonika (DZ).

2. Zoper sklep se pritožuje upnica in med drugim navaja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji standarda ogroženosti otroka materialnopravno zmotno oprlo na vsebinski kriterij za določitev preživnine, ki da ni življenjski standard, temveč nujno preživljanje, namesto, da bi presojalo vprašanje največje otrokove koristi in obveznosti staršev. Upnica je v predlogu s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj okoliščin, ki kažejo na ogroženost otroka pri zagotavljanju nujnih življenjskih dobrin, ker je oče otroka opustil materialno skrb za otroka. Zmotno je odločilo, da mora predlagateljica dokazati, da nima vsaj sredstev za zagotovitev nujnih eksistenčnih potreb otroka. Sodna praksa ne zahteva, da se začasna odredba izda zgolj tedaj, če je mati nezaposlena oziroma nima dohodkov. Izrek nima odločitve o stroških, zato je sklep v tem delu pomanjkljiv.

3. Dolžnik je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča sprejelo pravilno odločitev in jo tudi ustrezno in skrbno obrazložilo. V 6. točki je pravilno pojasnilo, da je glede začasnih odredb v družinskih zadevah treba uporabiti Družinski zakonik kot lex specialis in ne splošnih določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato je bistveni pogoj za izdajo začasne odredbe ogroženost otroka. Pravilno je tudi pojasnilo, kaj pomeni ogroženost otroka v smislu 157. in 161. člena DZ. Pravilen je tudi zaključek, da je sodišče pri odločanju o začasni odredbi in presoji pogojev zanjo vezano na trditveno in dokazno podlago udeležencev (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožba tem materialnopravnim izhodiščem ne oporeka, deloma jih tudi sama povzema (zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na tretji strani pritožbe).

6. Materialnopravno zmotno je pritožbeno naziranje, da pravni standard ogroženosti otroka v smislu 161. člena DZ ni nujno preživljanje, temveč vprašanje največje otrokove koristi in obveznosti staršev, da zagotavljajo preživljanje otroka. Slednja kriterija se uporabljata pri odločanju o obveznosti plačila preživnine v rednem postopku, medtem ko se v postopku zavarovanja z začasno odredbo upošteva kriterij ogroženosti otroka v smislu 157. člena DZ,1 kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Upnica je v predlogu navedla, kakšne dohodke imata ona in dolžnik ter kakšni so stroški v zvezi z otrokom, glede nevarnosti oziroma ogroženosti otroka pa je navedla le (zadnji odstavek predloga), da lahko otroku »nastane nepopravljiva škoda, saj bo prikrajšan za nujne materialne stvari, ki jih nujno potrebuje.« Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da so te navedbe pavšalne, nekonkretizirane in da jih zato ni mogoče preizkusiti, zato ni podlage za izdajo začasne odredbe.

8. Pritožba teh ugotovitev ne more omajati z (enako pavšalnim) ponavljanjem, da je izkazala obstoj okoliščin, ki kažejo na ogroženost otroka (upnica tudi v pritožbi ne pojasni, katere naj bi bile »nujne življenjske dobrine«), prav tako odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati s ponavljanjem navedb o domnevnih potrebah mladoletnega A. A., zaslužku dolžnika in njegovi izjavi, da je pripravljen plačati 180 EUR preživnine mesečno. Ta njegova izjava bo lahko pomembna v postopku vsebinskega odločanja o preživnini, ne more pa biti podlaga za izdajo začasne odredbe (lahko pa je tudi izhodišče za začasno ali delno sodno poravnavo, katere sklenitev bi bila v korist otroka).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala upnica izkazati, da glede na svoje prihodke in druge stroške nima dovolj sredstev za zagotovitev nujnih eksistenčnih potreb otroka, česar upnica že na trditveni ravni ni zmogla. Tudi če so realni vsi stroški, ki jih je v predlogu navedla upnica (razen igrač, ki evidentno ne morejo biti življenjsko nujna potreba), znašajo ti 567,20 EUR mesečno; upnica navaja, da prejema minimalno plačo (ki znaša trenutno 878 EUR mesečno), poleg tega gotovo tudi povračilo stroškov za malico in prevoz, nedvomno pa je upravičena tudi do otroškega dodatka,2 zato je zaključek sodišča prve stopnje, da upnica ni dokazala, da bi bil otrok eksistenčno ogrožen zaradi neplačevanja preživnine, pravilen. Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da se lahko začasna odredba izda zgolj tedaj, če mati nima dohodkov, zato so tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodna praksa, na katero se pritožba sklicuje v opombi številka 3, izhaja iz obdobja pred uveljavitvijo DZ, ki je pogoje za izdajo začasne odredbe uredil nekoliko drugače kot Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), zato ni uporabljiva.

10. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker tudi v okviru preizkusa izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

11. Pritožnica še navaja, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločilo o stroških postopka, kar je točno. Ta del pritožbe je po vsebini predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), odločitev o katerem je v pristojnosti sodišča prve stopnje in ga bo moralo slednje v nadaljevanju postopka tako tudi obravnavati.

12. Ker je upnica s pritožbo propadla, dolžnikov odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ki v drugem in tretjem odstavku določa: Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda iz prejšnjega odstavka obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju. 2 Otroški dodatek se sicer po ustaljeni sodni praksi pri ugotavljanju višine preživnine v rednem postopku ne upošteva, ga je pa treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 157. in 161. člena DZ.