Jedro

V ugovoru zatrjevana dejstva imajo naravo pravno pomembnih dejstev, ki bi v pravdnem postopku lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi, opr. št. VL 28197/2009, z dne 9. 3. 2009, v delu, v katerem je dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Celju.

Proti takšnemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pritožil upnik. V pritožbi je navedel, da vsebinsko skopega ugovora dolžnika ni moč šteti za popolnega. Dolžnik v ugovoru ni navedel nobenega tako pomembnega dejstva ter ni predlagal dokazov, na podlagi katerih bi lahko v morebitni pravdi dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka. Dolžnik je le laično navedel, da z navedbami v sklepu o izvršbi ni seznanjen, niti z listino. Upnik sedaj prilaga vse račune, na podlagi katerih je vložena predmetna izvršba. Predmet le-te so neplačane terjatve dolžnika do upnika. Po presoji upnika je s tem njegov izvršilni temelj izkazan in predlog utemeljen. Dolžnik v ugovoru ni zanikal poslovnega sodelovanja med strankama, njegove navedbe je šteti kot pavšalne, saj niso argumentirane. Kot dokaz je dolžnik predlagal le zaslišanje predstavnika upnika in dolžnika, kar pa niso zadostni dokazi skladno z določbami 61., 52. in 53. člena ZIZ. Predlagal je, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne dolžnikov ugovor, podredno pa je predlagal razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dolžnik je odgovoril na upnikovo pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča o obrazloženosti dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da nima nobenih odprtih obveznosti do upnika in da iz predloga za izvršbo ni razvidno, na kakšni pravni podlagi naj bi dolžnik dolgoval upniku in kako je upnik izračunal izterjevano terjatev. Sodišče druge stopnje v nasprotju s pritožnikom zaključuje, da imajo navedena dejstva naravo pravno pomembnih dejstev, ki bi v pravdnem postopku lahko pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. Za dosego standarda obrazloženosti ugovora pa mora dolžnik po določbah I. in II. odstavka 61. člena ZIZ v zvezi z II. odstavkom 53. člena ZIZ v ugovoru predlagati tudi dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. V obravnavanem primeru je dolžnik kot dokaz za svoja zatrjevanja predlagal ne le zaslišanje predstavnika upnika in predstavnika dolžnika, kot pritožbeno zmotno navaja upnik (kar bi sicer zadoščalo, saj ZPP ne določa hierarhije dokaznih sredstev in je zaslišanje stranke lahko enakovreden dokaz listinskemu dokazilu), temveč je kot dokaz predlagal tudi listine, na katere se sklicuje upnik in ki naj bi predstavljale podlago za izterjevano terjatev. Odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu je tako materialnopravno pravilna (II. odstavek 62. člena ZIZ), presoja (ne)utemeljenosti ugovornih navedb in posledično (ne)utemeljenosti vtoževane terjatve pa bo predmet pravdnega postopka.

Upnik tako s pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ), zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.