Jedro

Dolžnik je v ugovoru oporekal zapadlosti računa, kot jo je navedel upnik s trditvijo, da izterjevani račun zapade v plačilo 30.6.1999. Izpodbijani sklep je bil izdan 2.7.1999, dolžnik pa ga je prejel 8.7.1999, kot izhaja iz povratnice v spisu, torej je glavnica po izterjevanem računu tudi po dolžnikovih lastnih trditvah do izdaje sklepa že zapadla v plačilo. Zatrjevano dejstvo o zapadlosti računa za presojo utemeljenosti ugovora zato ni pravno relevantno, saj ne predstavlja takega dejstva, ki bi preprečeval izvršbo, v kolikor se nanaša na plačilo glavnice po računu. Drugače pa je presojati dolžnikove ugovorne razloge glede zapadlosti računa v zvezi z obračunom obresti, vendar pa dolžnik zatrjevanega dejstva, da je račun zapadel v plačilo šele 30.6.1999, sklicujoč se pri tem na ustni dogovor z upnikom, ni z ničemer dokazoval. Njegove trditve o ustnem dogovoru so tako ostale prepavšalne, da bi jih bilo mogoče v eventuelnem sledečem pravdnem postopku preizkusiti.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na podlagi verodostojne listine (računa in obračuna obresti) je prvostopno sodišče izdalo izvršilni sklep, ki ga je dolžnik izpodbijal z ugovorom. V njem navaja, da je bil z upnikom ustno dogovorjen rok plačila 180 dni in račun zapade v plačilo 30.6.1999, zato ga bo poravnal v skladu z dogovorom.

Ker je prvostopno sodišče navedeni ugovor presodilo kot neutemeljenega, ga je skladno s 5. odst. 62. čl. ZIZ posredovalo pritožbenemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odst. 53. čl. ZIZ mora dolžnik v ugovoru navesti pravno relevantna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, kadar so ta dejstva takšna, da zanje nosi dokazno breme dolžnik, pa mora predložiti tudi dokaze, sicer se ugovor šteje za neutemeljenega. Na tako posledico je bil dolžnik opozorjen v pravnem pouku izpodbijanega sklepa.

Dolžnik je v ugovoru oporekal zapadlosti računa, kot jo je navedel upnik s trditvijo, da izterjevani račun zapade v plačilo 30.6.1999. Izpodbijani sklep je bil izdan 2.7.1999, dolžnik pa ga je prejel 8.7.1999, kot izhaja iz povratnice v spisu, torej je glavnica po izterjevanem računu tudi po dolžnikovih lastnih trditvah do izdaje sklepa že zapadla v plačilo. Zatrjevano dejstvo o zapadlosti računa za presojo utemeljenosti ugovora zato ni pravno relevantno, saj ne predstavlja takega dejstva, ki bi preprečeval izvršbo, v kolikor se nanaša na plačilo glavnice po računu. Drugače pa je presojati dolžnikove ugovorne razloge glede zapadlosti računa v zvezi z obračunom obresti, vendar pa dolžnik zatrjevanega dejstva, da je račun zapadel v plačilo šele 30.6.1999, sklicujoč se pri tem na ustni dogovor z upnikom, ni z ničemer dokazoval. Njegove trditve o ustnem dogovoru so tako ostale prepavšalne, da bi jih bilo mogoče v eventuelnem sledečem pravdnem postopku preizkusiti. Ob pomanjkanju ustreznih dokaznih predlogov v potrditev ugovora, je tako dolžnikov ugovor ostal v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ neobrazložen in je kot tak neutemeljen.

Ker je prvostopno sodišče pravilno presodilo dolžnikov ugovor kot neutemeljenega, ni pa zagrešilo nobene kršitve, na katere po 2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izvršilni sklep sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP/77 je sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99).