Jedro

Direktiva o vračanju kot tudi ZMZ-1 kot objektivno merilo določata, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka odločila, da se tožniku, ki trdi, da je A. A., rojen .... 1992, državljan Kraljevine Maroko, omeji gibanje, ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito in pod 2. točko izreka odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni od 4. 11. 2020 od 9.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 4. 2. 2021 do 9.40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 4. 11. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Dalje navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnika dne 3. 7. 2020 obravnavala PP B.. Iz policijske depeše z dne 4. 7. 2020 izhaja, da je tožnik 2. 7. 2020 ob 4.00 uri na zeleni meji Zdihovo - Vukovci preko jezu reke Kolpe ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo iz Republike Hrvaške. Povedal je, da je Maroko je zapustil zaradi želje po zaposlitvi in po boljšem življenju in je želel oditi v Italijo ali v Francijo, kjer ima sorodnike. Po končani obravnavi na policijski postaji zaradi kaznivega dejanja odvzema motornega vozila je bil priveden k preiskovalnemu sodniku na Okrajno sodišče Novo mesto (op. sodišča: Okrožno sodišče Novo mesto) in nato odpeljan v pripor. Okrajno sodišče v Črnomlju je tožniku dne 15. 7. 2020 izreklo kazen šestih mesecev zapora in stransko kazen izgona iz države za čas pet let. Tožnik je 22. 10. 2020 v Zavodu za prestajanje kazni zapora, ..., podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Po podani prošnji dne 4. 11. 2020 je bil tožniku najprej ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), saj je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik namero za vložitev prošnje podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Slovenije in je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že prej. V Sloveniji se namreč nahaja od 2. 7. 2020 in je bil dne 3. 7. 2020 odpeljan v pripor, namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pa je podal šele 22. 10. 2020 v zaporu. V zvezi s tem je tožnik na osebnem razgovoru pojasnil, da so mu v zaporu arabsko govoreči zaporniki predlagali, da naj zaprosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, da iz Slovenije ne bi bil vrnjen v Maroko. Tožnik je vedel, da bi se po odpustu iz zapora na podlagi pravnomočne sodbe začel postopek njegove odstranitve iz države. V kolikor bi dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, bi to lahko storil že prej, vse od njegovega vstopa v Republiko Slovenijo dalje, to je od 2. 7. 2020, vendar tega ni storil. Namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je izrazil šele potem, ko je bilo popolnoma jasno, da se bo na podlagi sodbe, ki mu je bila izdana, začel postopek njegove odstranitve iz države. Torej je prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da ne bi bil vrnjen v Maroko, torej zato, da bi preprečil oziroma oviral postopek njegove odstranitve iz Republike Slovenije. Tožnik bi tudi lahko zaprosil za mednarodno zaščito že prej, v državah, ki jih je prečkal, pa tudi tega ni storil. Zato je mogoče sklepati, da v kolikor tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, bi tožnik Slovenijo samovoljno zapustil in tako onemogočil zaključek postopka v zadevi mednarodne zaščite ter s tem tudi preprečitev izvršitve stranske sankcije, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju. Tožena stranka je nato preverila, ali bi bil ukrep, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje Azilnega doma, učinkovit. Pri tem je ugotovila, da, glede na razmere v Azilnem domu, ki jih podrobno opisuje, to ni mogoče. Zato je po oceni tožene stranke le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji in je zato odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz izreka sklepa izhaja, da je tožniku že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja, obrazložitev v tretjem odstavku na 3. strani pa ni jasna, ko govori, da mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja, pri čemer je nesporno, da obstaja med enim in drugim nasprotje, saj nobene druge omejitve gibanja ni bilo; bil pa je pripor in nato zapor. Tožnik tudi navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka mu je omejila gibanje, ker naj bi šele 22. 10. 2020 izrazil namero za mednarodno zaščito, vendar pa je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker iz dokumentacije nesporno ne izhaja, kdaj je tožnik izrazil namero, njegova vloga namreč nima nobenega datuma. Iz dopisa PP C. z dne 22. 10. 2020 zgolj izhaja, da so bili policisti s strani zaporov obveščeni, da tožnik želi podati vlogo, kdaj so bili policisti o tem obveščeni in kdaj je tožnik izrazil svojo namero pa se ne ve. Tožnik v postopku mednarodne zaščite pri podaji prošnje kot tudi pri osebnem razgovoru ni imel svojega pooblaščenca, ki bi lahko skrbel za njegove pravice in koristi ter je popolnoma nejasno, kako je lahko postopek razumel. Tudi ni nič navedeno o tem, kako je s samim postopkom izgona, ali se je ta pred podajo prošnje že pričel ali ne. Tožnik tudi poudarja, da mu je bila v zaporu odvzeta osebna svoboda, zato se ni mogel prosto gibati in uveljavljati svoje volje. V času, ko je bil v priporu in zaporu, so bile namreč njegove možnosti bistveno okrnjene, da bi lahko uveljavil svoje pravice. Hkrati pa omejitev gibanja v Centru za tujce tudi ni utemeljena, saj organizacijski ukrepi toženke tožnika ne zadevajo, temveč je toženka tista, ki mora poskrbeti za ustrezno organizacijo in varovanje. Tožena stranka bi morala posebej ugotoviti, zakaj ukrepa omejitve gibanja za tožnika ni mogoče izvesti v Azilnem domu, pa tega konkretno zanj ni ugotavljala. Tožnik tudi ni samovoljno zapustil območja obveznega zadrževanja v Sloveniji, kar zakon zahteva. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in zato pri njem vztraja. V zvezi z navedbo tožnika, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, navaja, da je podlaga za odstranitev tožnika iz države pravnomočna sodba, s katero je bila tožniku izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države za čas petih let. V kolikor tožnik ne bi vložil prošnje za mednarodno zaščito, bi se takoj po odpustu iz zapora začel postopek njegove odstranitve iz države in bi mu bila takoj po odpustu iz zapora izdana odločba o nastanitvi v Center za tujce ter po prestani kazni tožnik ne bi bil niti za trenutek izpuščen na prostost, temveč bi bil na podlagi odločbe o nastanitvi pripeljan v prostore Centra za tujce, kjer bi mu bilo gibanje odrejeno na podlagi določb Zakona o tujcih. Ker je bila tožniku s pravnomočno sodbo izrečena stranska sankcija izgona iz države, ni potrebno izdati odločbe o vrnitvi. Tožena stranka tudi zavrača tožnikove navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pojasnjuje, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje informiran o samem postopku, kar tudi dodatno utemeljuje in poudarja, da je seznanjenost z vsemi informacijami potrdil tudi s svojim podpisom. Prav tako poudarja, da je policija kot državni organ pri obravnavi tožnikove namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito zagotovo postopala v postopku z zakonom in tožnikovo namero sprejela takoj, ko je bila o tem obveščena, tožnik pa je imel možnost podati svojo namero že slabe štiri mesece pred tem, preden jo je dejansko podal, glede na to, da se v Republiki Sloveniji nahaja od 2. 7. 2020. Tožniku je bilo gibanje omejeno v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, saj mu je bila izdana sodba, s katero mu je bila poleg zaporne kazni izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za čas petih let, kar je podlaga za njegovo odstranitev iz države. Tožnik je torej vložil namero za postopek mednarodne zaščite samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz države. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožniku s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 15. 7. 2020 izrečena kazenska sankcija 6 mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas 5 let. Sporno pa je vprašanje, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma ali navedena zakonska določba predstavlja pravilno pravno podlago za omejitev gibanja.

7. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev), v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati.

8. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo poda samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

9. V tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

10. Direktiva o vračanju kot tudi ZMZ-1 torej kot objektivno merilo določata, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.

11. Sodišče po tem, ko je na glavni obravnavi vpogledalo upravne spise in tožnika tudi zaslišalo, lahko potrdi argumentacijo in stališče tožene stranke, da je v konkretnem primeru za omejitev gibanja tožniku podan razlog po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila objektivno merilo iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je tudi sodišče ugotovilo, da je tožnik imel priložnost začeti azilni postopek že dosti prej, kot je to storil. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v zaporu dne 22. 10. 2020, pri čemer se je utemeljeno oprla na dopis PP C.. Ugotovila je tudi, da je tožnik imel možnost to storiti že dosti prej, vse odkar je v Sloveniji, to je od 2. 7. 2020 dalje oziroma od dne 3. 7. 2020, ko je bil obravnavan na PP B.. Tožnik je na glavni obravnavi sicer navajal, da je najprej podal ustno namero za mednarodno zaščito direktorju ZPKZ, nato pa, da je podal tudi pisno namero. Povedal je, da je namero podal takoj za tem, ko sta mu to (v zaporu) svetovala sirski in slovenski državljan, medtem ko je na zapisnik o ustni omejitvi gibanja povedal, da so mu tako svetovali arabski zaporniki. Ni znal pojasniti, zakaj njegova namera za mednarodno zaščito ni datirana. Točnega datuma vložitve namere ni vedel povedati; povedal je samo, da je podal namero približno en mesec pred izpustitvijo iz zapora, kar pa, tudi če bi bilo res tako, samo po sebi ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj je tožnik imel možnost izraziti namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, tudi med tekom kazenskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju, pa tega ni storil. V tožbi je sicer navedel, da mu je bila med prestajanjem zaporne kazni osebna svoboda odvzeta, tako da so bile njegove možnosti za uveljavitev njegovih pravic bistveno okrnjene. Vendar pa gre zgolj za pavšalne navedbe, da so bile njegove možnosti v priporu in zaporu bistveno okrnjene, brez navajanja kakršnihkoli konkretnih ovir, zaradi katerih svoje (pisne) namere za mednarodno zaščito ni mogel podati že prej, kar dovolj močno kaže na to, da je tožnik zelo verjetno vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil odstranitev iz države v smislu tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ v zvezi z določbo člena 2 (2) (b) Direktive o vračanju 2008/115 in 64. člena ZTuj-2. Po navedeni določbi citirane direktive se države članice lahko odločijo, da te direktive ne uporabljajo za državljane tretjih držav, ki se morajo v skladu z nacionalno zakonodajo vrniti zaradi kazenske sankcije ali zaradi posledice kazenske sankcije ali pa so v postopku izročitve ali odstranitve.

12. Ob ocenjevanju tožnikove možnosti zaprositi za mednarodno zaščito je sodišče upoštevalo podatke spisa, na katere se je oprla tudi tožena stranka, da je tožnik podal namero za mednarodno zaščito v zaporu, samo nekaj dni pred njegovo izpustitvijo iz zapora, čeprav bi namero za mednarodno zaščito lahko podal že dosti prej. To pa po presoji sodišča potrjuje pravilnost zaključka tožene stranke, da je tožnik vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi oviral ali preprečil postopek odstranitve, ker bi to lahko storil že dosti prej. Med strankama pa, kot že rečeno, ni sporno, da je tožnik vedel, da mu grozi odstranitev zaradi izreka stranske kazni v kazenskem postopku.

13. Po povedanem sodišče šteje, da je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi zadržal ali oviral odstranitev, pri čemer je, kot že pojasnjeno, imel možnost podati namero za mednarodno zaščito že prej, pa tega ni storil. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjeni pogoji po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku.

14. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da je izrek napadenega sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Tožnik je podal namero za mednarodno zaščito v zaporu. Dne 4. 11. 2020 je vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Zato mu je bilo kot prosilcu gibanje omejeno na podlagi določb ZMZ-1. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi se v primeru, v kolikor tožnik v zaporu ne bi podal namere za mednarodno zaščito, postopek njegove odstranitve iz Slovenije pričel na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Črnomlju, ne da bi bila pri tem potrebna dodatna izdaja odločbe o vrnitvi. Tožniku bi bila takoj po odpustu iz zapora izdana odločba o nastanitvi v Center za tujce, na podlagi katere bi bil, ne da bi bil za trenutek izpuščen na prostost, prepeljan v prostore Centra za tujce, kjer bi mu bilo gibanje omejeno na podlagi določb Zakona o tujcih (ZTuj-2). Neutemeljen je tudi ugovor zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da je tožnik imel možnost podati namero za mednarodno zaščito dosti prej kot je to dejansko storil, je bila namreč pravilno ugotovljena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo, določbe ZMZ-1. Po presoji sodišča je bil tožniku na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi pravilno in zakonito izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Glede na to, da je tožnik tako pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, kot tudi na osebnem razgovoru imel tolmača za arabski jezik, ki ga razume in govori, je tudi povsem jasno, da je celotni postopek lahko razumel. 15. Kot je sodišče navedlo že zgoraj, je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, torej milejšega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi po mnenju sodišča v konkretnih okoliščinah primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil ukrep nujen, kar je tožena stranka tudi navedla.

16. Ker je po presoji sodišča omejitev gibanja tožniku iz razloga po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena in nujna, in so po presoji sodišča tožbene navedbe neutemeljene, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.