Jedro

Obstoj hipoteke ne zožuje dolžnikovih lastninskih upravičenj na nepremičnini - lahko sicer oteži prodajo nepremičnine, je pa ne preprečuje.

Poleg tega se po njenih lastnih navedbah za nepremičnine, za katere je predlagala izdajo začasne odredbe, kupec ne bo našel. Če je temu tako, pa s predlagano začasno odredbo tožeča stranka ne more doseči namena zavarovanja.

Postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe v tem gospodarskem sporu je samostojni postopek znotraj pravdnega postopka. Odločitev o predlogu za izdajo začasne začasne odredbe pa ne v stroškovnem pogledu niti v pogledu odločitve o začasni odredbi na izid pravde nima nobenega vpliva. Ker sta prej veljavna Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/2003, s spremembami) in sedaj veljavna Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/2015) vsebinsko popolnoma enaki, pa zaradi uporabe napačne Tarife materialno pravno ni bilo nepravilno uporabljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v osmih dneh od prejema tega sklepa povrniti drugi toženi stranki njene stroške v znesku 1.707,94 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Tožeča stranka sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Začasna odredba, ugovor in izpodbijani sklep

1. V tem gospodarskem sporu, ki je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani v teku že od leta 2004, je tožeča stranka v zavarovanje svoje terjatve v (takratni) višini 477.073,45 EUR proti drugi toženki 7. aprila 2016 predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve desetih nepremičnin v lasti te toženke. Nepremičnine je v predlogu natančno specificirala. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 4. 2016 njenemu predlogu ugodilo in začasno odredbo izdalo, po ugovoru druge toženke pa je z izpodbijanim sklepom (z dne 23. 6. 2016) svoj sklep z dne 22. 4. 2016 razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti drugi toženki njene stroške v zvezi z (ne)izdajo začasne odredbe v znesku 886,77 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene

2. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče ugovor zavrne in drugi toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Izrecno se je pritožila tudi na odločitev o priznanih stroških postopka. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov postopka.

3. V odgovoru na pritožbo je druga tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

O utemeljenosti pritožbe

4. Pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijani sklep na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa tega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Razlogi za tako odločitev so pojasnjeni v nadaljevanju.

Vsebina določila 270. člena ZIZ

5. Po določilu prvega odstavka 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Po določilu drugega odstavka istega člena mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Upnik pa, kot izhaja iz tretjega odstavka istega člena, take nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Predlog za začasno odredbo je oprt na tretji odstavek 270 člena ZIZ

6. V tej zadevi med strankama ni sporno, da je terjatev tožeče stranke proti drugi toženki verjetno izkazana. Torej je prva predpostavka za izdajo začasne odredbe podana. Predlog za izdajo začasne odredbe je namreč utemeljen le, če je poleg verjetno izkazane terjatve podana še nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Vendar pa se z nevarnostjo iz drugega odstavka 270. člena ZIZ sodišče ni ukvarjalo, saj je predlog za izdajo začasne odredbe tožeča stranka utemeljevala izključno na tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je presodilo, da vsak poseg v lastninsko pravico pomeni tako škodo za lastnika, ki je ni mogoče oceniti kot neznatne škode. Vknjižena hipoteka na nepremičninah, za katere se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, po presoji sodišča prve stopnje škode ne zmanjšuje. Izdana začasna odredba pomeni, da lastnik s tako nepremičnino ne sme razpolagati, s hipoteko obremenjena nepremičnina pa ne pomeni, da je ne more prodati. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih navedb, ki bi opravičevale izdajo začasne odredbe. Zato ni našlo razloga za presojo, da druga toženka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode.

Odgovori na pritožbene navedbe

7. S tako presojo sodišča prve stopnje pritožnica ne soglaša. Meni, da izdaja začasne odredbe v obliki prepovedi odtujitve in obremenitve za drugo toženko ne bi pomenilo nove škode. Navedla je, da je sicer res, da lahko dolžnik obremenjeno nepremičnino proda, vendar pa je dejstvo, da v kolikor so na nepremičninah maksimalne hipoteke oziroma hipoteke za zelo visoke zneske, upoštevaje padec vrednosti samih nepremičnin v zadnjih letih, povpraševanja na trgu za take nepremičnine ne bo oziroma se za nakup nepremičnin, katere so obremenjene s hipotekami, katerih vrednost presega samo vrednost nepremičnine, kupec ne bo našel. 8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v sodni praksi, ki jo je v ugovoru citirala tudi druga toženka, zavzeto povsem enotno stališče, da obstoj hipoteke ne zožuje dolžnikovih lastninskih upravičenj na nepremičnini - lahko sicer oteži prodajo nepremičnine, je pa ne preprečuje.(1) Zato pritožnica s svojimi, zgoraj povzetimi navedbami, da bi drugi toženki z izdajo začasne odredbe nastala le neznatna škoda, ne more uspeti. Poleg tega se po njenih lastnih navedbah za nepremičnine, za katere je predlagala izdajo začasne odredbe, kupec ne bo našel. Če je temu tako, pa s predlagano začasno odredbo tožeča stranka ne more doseči namena zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero namena zavarovanja ni mogoče doseči, pa ni utemeljen.

Neutemeljeno sklicevanje na sodni prakso

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na sklep II Cp 197/2013 z dne 30. 1. 2013, iz katerega naj bi bila razvidna drugačna sodna praksa. V tej zadevi so bile nepremičnine obremenjene s pogodbeno prepovedjo odtujitve in obremenitve, ne pa s hipoteko.

K odločitvi o pritožbi na stroške postopka

10. Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe. Kot pravilno poudarja druga toženka v odgovoru na pritožbo, spada glede na vrednost spornega predmeta ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe (477.073,45 EUR) po tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) 2003 predmetni spor pod razpon 3000 točk po odvetniški tarifi(2). Ob upoštevanju 2. točke tar. št. 27 OT, 50% iz tar. št. 18 znaša (1500 točk X 0,459 EUR) 688,50 EUR. Torej je sodišče prve stopnje ne glede na to, da je citiralo napačno točko, toženi stranki stroške postopka za ugovor priznalo v pravilni višini. Po presoji pritožbenega sodišča bi sicer moralo uporabiti sedaj veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015), saj je predlog za izdajo začasne odredbe tožeča stranka vložila po uveljavitvi te Tarife. Postopek v zvezi z izdajo začasne odredbe v tem gospodarskem sporu je samostojni postopek znotraj pravdnega postopka. Ta je v teku že od leta 2004. Odločitev o predlogu za izdajo začasne začasne odredbe pa ne v stroškovnem pogledu niti v pogledu odločitve o začasni odredbi na izid pravde nima nobenega vpliva. Ker sta prej veljavna Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 67/2003, s spremembami) in sedaj veljavna Odvetniška tarifa (Ur. l. RS, št. 2/2015) vsebinsko popolnoma enaki, pa zaradi uporabe napačne Tarife materialno pravno ni bilo nepravilno uporabljeno.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ker pa je druga tožena stranka vložila vsebinsko bogat odgovor na pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora tožeča stranka povrniti njene stroške izvršilnega postopka. Le-te je pritožbeno sodišče, upoštevajoč v vsem pravilno sestavljen stroškovnik, odmerilo na 1.707,94 EUR. Za sestavo odgovora na pritožbo po 2. točki tar. št. 27 OT je priznalo toženi stranki 3000 točk, za poročilo stranki 20 točk, za materialne stroške pa 30 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znese 1.399,95 EUR, upoštevajoč 22% DDV pa 1.707,94 EUR.

Op. št. (1): Sklep VSL I Cp 2648/2015 z dne 21. 10. 2015, I Cpg 1606/2015 z dne 25. 11. 2015, VSK Cpg 237/2013. Op. št. (2): Isto velja za OT 2015 (Ur. list RS, št. 2/2015)