Jedro

Presoja razlogov sklepa o podaljšanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega L.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženemu L.B., zoper katerega je vložena obtožnica zaradi dveh kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. in 3. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ, podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

Obsojenčeva zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep dne 05.06.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, da pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločitev prvostopenjskemu sodišču. Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) podala mnenje, da zahteva ni utemeljena. Oba sklepa imata vse potrebne razloge glede zakonskih pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora. Ne drži tudi, da bi bila obtožencu kratena ustavna pravica do pravnega sredstva, saj je zagovornica zoper sklep o podaljšanju pripora vložila pritožbo, sodišče pa je o tej pritožbi tudi vsebinsko odločilo in se opredelilo do navedb pritožbe. Ne drži, da bi sama okoliščina, da je obtoženec obtožen kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo, pomenila, da ni ogrožena varnost ljudi. Prav tako glede na kazniva dejanja, ki jih je obtožen, obstaja sorazmerje med ukrepom zoper njega in napadeno dobrino.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista odločali v skladu s pogoji, ki jih določata Ustava v 20. členu in ZKP v 3. točki 2. odstavka 201. člena. S tem naj bi bila obtožencu kratena ustavna pravica iz 25. člena Ustave, ki jo je po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva in ki je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji. Zatrjevane kršitve naj bi se, kot izhaja iz vložene zahteve, konkretno nanašale na utemeljitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti pripora za varnost ljudi.

Ustava (25. člen) vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbi sodišč, ki pa je lahko učinkovita le, če je odločba v bistvenih točkah obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene pravilnosti. Pravica do pritožbe je hkrati tudi obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da se opredeli do pravno pomembnih pritožbenih navedb in svojo odločitev tudi obrazloži. Način uresničevanja te ustavne pravice v kazenskem postopku podrobneje določa Zakon o kazenskem postopku. Sodišče je dolžno ob vsaki odreditvi ali podaljšanju pripora presoditi, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za tak ukrep in svojo presojo tudi obrazložiti (2. odstavek 202. člena ZKP).

Iz izpodbijanih sklepov je razvidna presoja vseh ustavnih in zakonskih pogojev za pripor: utemeljenosti suma, pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in neogibnosti pripora za varnost ljudi. Na nevarnost, da bo obtoženec ponovil kaznivo dejanje, sta nižji sodišči sklepali na podlagi okoliščin, da je obtoženec utemeljeno osumljen storitve dveh kaznivih dejanj v sostorilstvu po 2. in 3. odstavku 311. člena KZ; da je že bil večkrat kaznovan zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in da zoper njega tečejo še drugi kazenski postopki; da je brez redne zaposlitve in da se ob socialni pomoči očitno preživlja tudi s kaznivimi dejanji. Iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa, ki ugotavlja nevarnost obtoženčevega ponavljanja "teh in drugih kaznivih dejanj", dovolj jasno izhaja, da sodišče s tem nima v mislih (zgolj) nevarnost ponavljanja "kakršnihkoli premoženjskih deliktov", kot zatrjuje zagovornica, pač pa (tudi) ponavljanje specifičnih kaznivih dejanj, kakršna so predmet obtožbe.

Pravnomočnemu sklepu o podaljšanju pripora tudi ni mogoče očitati, da ne bi imel zadostnih in primernih razlogov o presoji neogibnosti pripora za varnost ljudi. Nobenega dvoma ni, da nižji sodišči pri ugotavljanju tega zakonskega pogoja izhajata iz obtožnega akta, ki obtožencu očita, da naj bi kot član združbe in iz koristoljubja sodeloval pri izvršitvi dveh kaznivih dejanj po 2. in 3. odstavku 311. člena KZ. V sklepu višjega sodišča, ki soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede obstoja zakonskih pogojev za podaljšanje pripora, je navedeno, da je varnost ljudi in njihovo premoženje z dejanji, ki naj bi jih storil obtoženec, "močno ogrožena, saj gre za dejanja, storjena v dobro organizirani obliki, pri čemer se izkorišča stiska ljudi, ki bi radi v iskanju boljšega življenja prišli na zahod". Iz narave in načina storitve obravnavanih kaznivih dejanj ter obtoženčevih osebnih lastnosti in razmer, ugotovljenih v zvezi s presojo pripornega razloga, sta sodišči sklepali, da nevarnost ponovitve teh kaznivih dejanj pomeni ogrožanje varnosti ljudi in da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom. V pravnomočnem sklepu so torej obrazložena vsa odločilna dejstva, ki so narekovala podaljšanje pripora, zato očitek vložnice zahteve o kršitvi Ustave in zakona ni utemeljen.

Razmišljanja vložnice zahteve o smotrnosti oziroma pomanjkljivosti zakonske ureditve, ki sodišču ne daje jasnejših kriterijev za presojo vprašanja, kdaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi, presegajo okvire odločanja Vrhovnega sodišča o zakonitosti odreditve oziroma podaljšanja pripora na podlagi izrednega pravnega sredstva. Zato Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo.

Vrhovno sodišče se v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi obrazloži. Vložnica zahteve ni navedla nobenih razlogov za očitek o kršitvi ustavne pravice iz 22. člena, ker zoper nekatere sostorilce v tem postopku ni bil odrejen pripor, zato Vrhovno sodišče zahteve v tem delu ni moglo preizkusiti.

Ker razlogi, ki jih uveljavlja zagovornica niso podani, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).