Jedro

Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženo stranko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je tožena stranka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je tožena stranka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1. ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo zahtevke tožnice: za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev obvestil tožene stranke o določitvi letnega dopusta z dne 31. 3. 2020 in 31. 3. 2021 ter ugotovitev, da tožnici za leti 2020 in 2021 pripada letni dopust v trajanju 38 dni, zahtevek, da ji je dolžna plačati znesek v višini 1.228,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2021 dalje, ter da ji je dolžna plačati dodatek za delovno dobo za mesece od februarja 2020 do avgusta 2021, pri čemer je višina posameznega mesečnega zneska razvidna iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v prihodnjem mesecu, ter da ji je dolžna plačati neto znesek razlike v plači za mesece marec v bruto višini 20,54 EUR in april v bruto višini 200,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 1.060,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi in njeni dopolnitvi navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno odločitev. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Veljavnost KPPN ni predhodno vprašanje v tem sporu. Za odločitev ni bistveno, ali KPPN za toženo stranko velja, ampak ali sta se stranki za uporabo določb KPPN dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Na pravice, dogovorjene s kolektivno pogodbo, ne vpliva prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe. KPPN za toženo stranko ni veljala že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tožnico. Je sicer veljavna kolektivna pogodba za poklic novinar. Tožena stranka je dolžna določbe KPPN upoštevati zaradi takšnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi (prim. odločbi VSRS VIII Ips 13/2012, VIII Ips 239/2017). Te določbe je pri odmeri letnega dopusta za leta od 2014 do 2020 upoštevala. Izdana obvestila o določitvi letnega dopusta so bila vsa leta enaka, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na kateri podlagi je tožena stranka odmerjala dopust v preteklih letih. Ne gre za vprašanje veljavnosti kolektivne pogodbe, ampak za spor o pravici delavca do števila dni dopusta, kot je bil dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da je dodatek za delovno dobo odmerila glede na določbe primerljive kolektivne pogodbe, ampak se je sklicevala le na določbe ZDR-1, ki višine dodatka ne določajo. Določbe so pomensko odprte (sodba VSRS VIII Ips 168/2018). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo primerljivo kolektivno pogodbo, je arbitrarna. Sodišče prve stopnje je v tem delu odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke, prav tako pa je kršilo pravico tožnice do izjave. Stranki sta ureditev v PKP povzeli v pogodbo o zaposlitvi. Prenehanje veljavnosti PKP na pogodbene pravice ne vpliva (sodba VDSS Pdp 1081/2008). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo (skupaj z dopolnitvijo) prereka tožničine navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv niti ne nasprotuje samemu sebi. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo jasne in prepričljive razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja in glede na pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

7. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (KPPN; Ur. l. RS, št. 31/91-I s spremembami) za toženo stranko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2013, v katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se letni dopust delavcu določi v skladu z zakonom, veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica, PKP in splošnim aktom delodajalca, ki ureja to področje. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je to določilo ocenilo kot jasno, zato ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, da se pri odmeri upošteva KPPN, ki za toženo stranko od dne 6. 9. 2009 ne velja, saj izrecno določa upoštevanje veljavne kolektivne pogodbe poklica. Pri tem tožnica neutemeljeno poudarja po eni strani, da je KPPN veljavna kolektivna pogodba za poklic novinar, saj je bistveno, da ne velja za toženo stranko, in po drugi strani, da ta kolektivna pogodba že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za toženo stranko ni veljala, saj je bila odločitev o (ne)veljavnosti KPPN za toženo stranko pravnomočna kasneje, dne 4. 5. 2017. Neutemeljeno izpostavlja, da bi bil dogovor o uporabi kolektivne pogodbe, ki ni več veljavna, v pogodbi o zaposlitvi dopusten, saj takšen dogovor med strankama ni bil sklenjen, in se pri tem neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v neprimerljivih zadevah (sodba VIII Ips 13/2012 z dne 4. 9. 2012, sodba VIII Ips 239/2017 z dne 12. 9. 2018), v okviru katere se vprašanje (ne)veljavnosti KPPN za delodajalca sploh ni izpostavilo.

9. Ne glede na pravilno presojo, da je določilo pogodbe o zaposlitvi jasno, je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali sta se stranki dogovorili za upoštevanje (ne)veljavne KPPN, upoštevalo tudi vsebino tožničine izpovedi, iz katere izhaja, da se ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko ni pogovarjala o odmeri letnega dopusta po KPPN. Na kateri podlagi je tožena stranka odmerila letni dopust v letih od 2014 do 2019 za odločitev niti ni bistveno, bistveno je, da ga za leti 2020 in 2021, na kateri se nanaša zahtevek, ni bila dolžna odmeriti na podlagi KPPN, ker ta zanjo ni veljala, ker določbe KPPN v pogodbo o zaposlitvi niso bile prenesene in ker sta se pogodbeni stranki dogovorili le za uporabo določb veljavne kolektivne pogodbe. Glede na navedeno niso odločilne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na listino "Določitev števila dni dopusta od leta 2014 dalje".

10. Tožnica enako kot glede letnega dopusta v zvezi z dodatkom za delovno dobo zmotno vztraja pri stališču, da je bila ureditev v podjetniški kolektivni pogodbi (PKP) prenesena v pogodbo o zaposlitvi oziroma da sta se stranki dogovorili za uporabo določb PKP ne glede na njeno veljavnost. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na zadevo pritožbenega sodišča Pdp 1081/2008 z dne 3. 3. 2009, v kateri je bilo ugotovljeno drugačno dejansko stanje; stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima delavec pravico do prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s konkretno določbo kolektivne pogodbe, ki je v spornem obdobju nato prenehala veljati.

11. Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je tožena stranka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je tožena stranka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1 (in ne da je višina dodatka v zakonu določena; odgovor na tožbo). ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018, ki jo citirata tako sodišče prve stopnje kot pritožba). Dodatek za delovno dobo v višini 0,5 odstotka določa večina kolektivnih pogodb (na primer 73. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine; Ur. l. RS, št. 52/2018 s spremembami; 60. člen Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije; Ur. l. RS, št. 186/2021; 70. člen Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti; Ur. l. RS, št. 101/2015 s spremembami; 92. člen Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti; Ur. l. RS, št. 43/2015 s spremembami; 80. člen Kolektivne pogodbe za papirno in papirno-predelovalno dejavnost; Ur. l. RS, št. 110/2013 s spremembami), ne le primerljiva Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000 s spremembami) in ga je določala tudi PKP v prvem odstavku 58. člena. V drugem odstavku tega člena je (le) za delavce, ki so bili na dan podpisa te kolektivne pogodbe že upravičeni do dodatka v višini 0,7 odstotka ali več, PKP določala, da ohranijo dodatek v takšni višini.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke, ko je pri presoji višine dodatka za delovno dobo upoštevalo zgoraj navedeno primerljivo kolektivno pogodbo, na katero se tožena stranka ni sklicevala, saj gre pri tem za uporabo materialnega prava, kot je navedlo že sodišče prve stopnje. V zvezi s tem tako tožnici ni bila kršena pravica do izjave.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), tožena stranka pa, ker podan odgovor na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ne šteje za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).