Jedro

Skladnost gradenj in drugih posegov v prostor se presoja po predpisih, ki so veljali oziroma ki veljajo v času posega. V konkretnem postopku je torej potrebno ugotoviti, ali je ograja, katere odstranitev je bila odrejena s prvostopno odločbo, postavljena v nasprotju z urbanističnimi predpisi, ki so veljali v času njene postavitve.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 2. 12. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo urbanistične inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 27. 5. 2002, s katero je bilo med drugim odločeno, da mora tožeča stranka kot investitor do 9. 12. 2002 odstraniti ograjo, postavljeno okrog sadovnjaka na zemljišču s parc. št. 572/1 k.o. A na lastne stroške. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz priloženih pritožbenih spisov izhaja, da tožeča stranka kot investitor nima za izvedeni poseg ustreznega dovoljenja, ki bi ga skladno s 50., 51. in 62. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) morala imeti. Kot neutemeljeno je zavrnila pritožbeno navedbo, da je bila sporna ograja okoli sadovnjaka postavljena že leta 1987 za preprečitev vdora divjadi v sadovnjak in da ograja nima nikakršnih vplivov na okolje. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe ni pomembno, iz kakšnega razloga je investitor nedovoljeno posegel v prostor, pač pa je pomembno le dejstvo, ali je posegel v prostor na podlagi ustreznega dovoljenja ali ne. Prav tako je zavrnila pritožbene navedbe, da nihče od sadjarjev ni bil napoten na pridobitev upravnega dovoljenja, niti nihče z njim ne razpolaga. V ZUN je uveljavljeno načelo, da je za vsako gradnjo objektov in naprav ter za druge posege v prostor, ki trajno spreminjajo njegovo namensko rabo, bivalne in delovne pogoje, ekološko ravnovesje v naravi in krajinske značilnosti, potrebno lokacijsko dovoljenje, razen izjem, ki so določene v 51. členu ZUN, če na podlagi 2. odstavka tega člena pristojni občinski organ predpiše, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno tudi za graditev pomožnih objektov ter določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov, ki pa jih investitor tudi ne more postaviti oziroma izvesti del, dokler ne pridobi pravnomočne odločbe o priglasitvi del. Tudi po mnenju tožene stranke gre v predmetni zadevi za poseg v prostor, za katerega bi moral investitor pridobiti ustrezno dovoljenje, kot je pravilno ugotovil že upravni organ prve stopnje. Investitorju, ki poseže v prostor, ne da bi pridobil pravnomočno lokacijsko dovoljenje ali pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del, se izreče inšpekcijski ukrep po določbah 73. člena ZUN, ne glede na razloge, iz katerih je nedovoljeno posegel v prostor. Lokacijsko dovoljenje in odločba o dovolitvi priglašenih del sta upravni odločbi, ki imata pravni učinek, ko postaneta pravnomočni. Investitor sme zato s posegom v prostor pričeti šele, ko si pridobi pravnomočno odločbo pristojnega upravnega organa.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila sporna ograja okoli sadovnjaka postavljena že leta 1987 kot začasna ograja, ki preprečuje dostop divjadi do drevja in ji s tem onemogoča povzročanje škode. Sajenje drevja je bilo opravljeno spomladi leta 1988, izgradnja sadovnjaka pa je potekala v kooperaciji z AAA, ki je nudil tudi strokovno pomoč in nasvete. Kljub temu, da je mejaš že takrat nasprotoval postavitvi ograje in želel doseči njeno odstranitev, tožeče stranke ni nihče opozoril na pridobitev upravnega dovoljenja, tudi predstavnici medobčinskega inšpektorata ne, ko sta prišli na ogled. Po preverjanju pri raznih interesnih združenjih sadjarjev v Sloveniji je tožeča stranka ugotovila, da nihče od sadjarjev ni bil napoten na pridobitev upravnega dovoljenja za ograjo okoli sadovnjaka in da s takim dovoljenjem nobeden od njih ne razpolaga. Tudi kmetijska svetovalna služba še sedaj nikogar ne napoti na pridobitev dovoljenja za postavitev ograje od sadovnjaka. Tožeča stranka pa je pridobila tudi mnenje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki to potrjuje ter izraža mnenje, da naj za take začasne ograje okoli sadovnjakov ne bi bila potrebna dovoljenja. Absurdno je, da se postavitev ograje okoli sadovnjaka šteje za poseg v prostor, za katerega je potrebno pridobiti upravno dovoljenje. Ali se bo to zahtevalo tudi za postavitev stebrov in žice, ki služijo kot opora za drevje in ali bo potrebno odstraniti tudi te, se v tožbi sprašuje tožeča stranka. Na koncu poudarja, da bi odstranitev ograje pomenila nefunkcionalnost sadovnjaka, ki je tudi v geodetskih evidencah vpisan kot intenzivni sadovnjak in brez ograje sploh ne more obstajati. To bi pomenilo njegov propad, s tem pa povzročitev večje materialne škode, še posebej glede na to, da je sadovnjak v polni rodnosti. Tožeča stranka še poudarja, da sporna ograja nima nikakršnih drugih vplivov na okolje, razen vizualnega. Smiselno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu gre za inšpekcijski ukrep, izrečen na podlagi 73. člena ZUN (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01). Ta med drugim določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje, ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka investitor posega v prostor - postavitve ograje okoli sadovnjaka. Po mnenju tožeče stranke pa je sporno vprašanje, ali za vzpostavitev ograje okoli sadovnjaka sploh potrebuje upravno dovoljenje oziroma ali postavitev ograje okoli sadovnjaka predstavlja tak poseg v prostor, za katerega je po določilih ZUN potrebno dovoljenje za poseg v prostor.

Splošno načelo ZUN je, da je potrebno za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje. To je potrebno tudi za druge posege v prostor, ki trajno spreminjajo njegovo namensko rabo, bivalne in delovne pogoje, ekološko ravnovesje v naravi ali krajinske značilnosti, zlasti pa za posebej naštete posege, kot so izkoriščanje rudnin, melioracije zemljišč itd. (50. člen ZUN). Določene so izjeme od splošnega pravila in sicer posegi, za katere lokacijsko dovoljenje ni potrebno. Tako 51. člen ZUN določa, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za vzdrževalna dela, za adaptacije, za postavitve začasnih objektov itd. Občinska skupščina lahko predpiše, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno tudi za graditev pomožnih objektov ter s predpisom določi vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje teh objektov (2. odstavek 51. člena ZUN).

V tem upravnem sporu je sporna ograja, ki je bila po zatrjevanju tožeče stranke postavljena v letu 1987. Odrejanje inšpekcijskih ukrepov po ZUN je dopustno le glede gradenj oziroma drugih posegov v prostor, ki so bili v času, ko so bili opravljeni, v nasprotju s tedaj veljavnimi urbanističnimi predpisi. Bistvo inšpekcijskega nadzora je namreč v tem, da se z njim zagotavlja izvrševanje predpisov, ki urejajo določeno upravno področje. Urbanistični predpisi urejajo posege v prostor le izjemoma retroaktivno, sicer pa velja, da se skladnost gradenj ali drugih posegov v prostor presoja po predpisih, ki so veljali oziroma, ki veljajo v času posega. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi bilo treba vprašanje ali je ograja, katere odstranitev je bila odrejena s prvostopno odločbo (v kateri je upravni organ prve stopnje tudi navedel, da bi investitor moral pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del), postavljena v nasprotju z urbanističnimi predpisi, presojati po predpisih, ki so veljali v času njene postavitve. Tožeča stranka ves čas postopka zatrjuje, da je sporna ograja bila postavljena leta 1987 ob zasaditvi sadovnjaka. Ta dejanska okoliščina je, glede na to, da so bili urbanistični predpisi glede pogojev za gradnjo pomožnih objektov v preteklosti drugačni, za rešitev spora bistvena, saj bi po navedenem lahko vplivala na odločitev.

Ker so dejanske okoliščine v bistveni točki nepopolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora. Zato je moralo izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00). Tožena stranka bo morala v nadaljevanju postopka te pomanjkljivosti odpraviti.