Jedro

Zgolj na podlagi očitka, da so bile določene stvari v skladišču odložene na mestih, kjer ne bi smele biti, pri čemer je bil za reševanje takšne problematike zadolžen tožnik kot vodja prevzema, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, saj ne gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi vplivale na medsebojno zaupanje in možnost nadaljevanja delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2009 nezakonita in se kot takšna razveljavi. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 24. 6. 2009 ni prenehalo in še vedno traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela, med drugim tudi plačati izpadle dohodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. v mesecu za plačilo preteklega meseca) dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 8 dni stroške postopka v znesku 681,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, razlogi pa so v nasprotju z odločilnimi dejstvi, ki jih sodba sploh ne povzema. Sodišče prve stopnje je sprejelo kot dokaz fotografije skladišče, ki jih je predložil tožnik po koncu prvega naroka glavne obravnave, čeprav pri toženi stranki ni bil več zaposlen, kar lahko predstavlja kaznivo dejanje po določbi 138. čl. KZ-1. V obrazložitvi sodbe je navedeno, da ni dokazala odpovednega razloga iz 2. alineje 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Gre za napačno navajanje zakonske določbe. Pravilno obstaja 2. alineja 1. odst. 111. čl. ZDR in na to določbo se tožena stranka v izredni odpovedi v celoti sklicuje. Poleg tega navaja sodba 2. odst. 111. čl. ZDR, vendar tožena stranka tudi po navedeni določbi ni izdala izredne odpovedi. Vse to dodatno kaže na zmotno uporabo materialnega prava in na nezakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje zgolj povzema zatrjevanje tožnika in razloge, da med strankama delovno razmerje ni več možno, čeprav je sama predlagala, da upošteva določbo 2. odst. 118. čl. ZDR. Hujše kršitve, ki jih je storil tožnik v spornem času, utemeljujejo razlog, da med strankama ni nobene možnosti nadaljevanja dela. To izhaja tudi iz izpovedbe priče M.M.. Sodišče prve stopnje ni dalo nobenega pomena tudi izpovedbam zaslišanih prič na njeni strani, ki so potrdile obstoj hujših tožnikovih kršitev na delu in utemeljenost izredne odpovedi. Ne razume obrazložitve v sodbi glede fotografij o izgledu skladišča, ki kažejo, da takrat res ni bilo preveč lepo. Ne gre za stanje neurejenosti skladišča, temveč za neodgovorno ravnanje tožnika z blagom, ki je doseglo takšno kritično mejo, da je ali bi lahko povzročilo materialno škodo. Tožnik je pred zagovorom skupaj z obdolžitvijo prejel več listin, med drugim tudi priloge, ki so se nanašale na zakasneli prevzem z dne 11. 5. 2009, kar je bilo poleg izkazanih fotografij podlaga za pričetek postopka izredne odpovedi. Ker je bilo zakasnelih prevzemov več, jih vseh v vabilu ni navedla, zapisala pa je, da je priložila računalniške evidence prevzemov, ki so bile priloga in sestavni del vabila. Tožnik je imel možnosti, da se o teh dejstvih na zagovoru v celoti izjasni. Zaradi odprave vsakega dvoma v takšne očitke, je bil zagovor preložen na drugi datum, pri čemer je tožnik po pošti še enkrat prejel vse listine in fotografije ter izjavo M.M.. Tako je bil obstoj zamud pri prevzemu blaga tožniku dokazan, enako glede dobavitelja V., o čemer je posebno izjavo podala priča V.V.. Pri tožniku je šlo za obstoj takšnih hudih kršitev delovne obveznosti, ki jih povprečno skrbni vodja prevzema ne bi zagrešil. Stanje v skladišču je doseglo takšno mejo, da je o tem M.M. seznanil V.V., na to pa še vodstvo. Sodišče prve stopnje izpovedb navedenih prič sploh ni upoštevalo, na drugi strani pa je verjelo izpovedbi tožnika, da je bilo stanje glede blaga, ki se je nahajalo v nakupovalnih vozičkih, neurejeno že prej, pri čemer je na takšne okoliščine ustrezno opozarjal. Stanje po odhodu tožnika so v skladišču uredili, kar sta izpovedali priči K.Z. in K.C., vendar sodišče prve stopnje tudi njunih izpovedb ni upoštevalo. Ker je sodišče prve stopnje o tožnikovih zahtevkih zmotno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevke v celoti zavrne, vsekakor pa sodbo spremeni tako, da upošteva predlog, da nadaljevanje dela tožnika pri njej ni več možno. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. V kolikor je v obrazložitvi sodbe zmotno navedlo posamezne alineje oz. odstavke določbe 111. čl. ZDR, gre pri tem zgolj za pisno napako, ki ne vpliva na zakonitost sodbe. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sprejelo in izvedlo dokaze, ki so bili predlagani prepozno. Blago od dobavitelja V., ki je prispelo dne 2. 4. 2009, je bilo po izvedbi priče V.V. prevzeto še istega dne. Glede prevzema ostalega blaga pa je sprejelo pravilen zaključek, da listine, ki jih je predložila tožena stranka, ne dokazujejo podanih očitkov v izredni odpovedi. Glede stanje v skladišču, ko ni mogel sam odpisati blaga, je na takšno dejstvo opozarjal nadrejene, kar pomeni, da je storil vse, kar je takrat mogel. Če bi bilo stanje v skladišču res tako hudo, bi ga tožena stranka lahko o tem že prej opozorila. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Takšna ugotovitev se nanaša tudi glede navajanja pravilne pravne podlage določbe 2. alineje 1. odst. 111. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe res zapisalo navedeno določbo ZDR pomanjkljivo, to je brez alineje ali z napačnim odstavkom. Vendar po stališču pritožbenega sodišča takšna opustitev v sodbi ne vpliva na zakonitost sprejete odločitve po vsebini, pri čemer je iz obrazložitve evidentno, da gre za presojo odpovednega razloga po navedeni določbi, ki ga je tožena stranka očitala tožniku v izredni odpovedi.

Nadalje pritožbeno sodišče po preizkusu sodbe ni ugotovilo zatrjevane kršitve postopka, ki se nanaša na izvedbo dokazov (zatrjevane fotografije in zapisi), ki so bili predloženi s strani tožnika po koncu prvega naroka glavne obravnave. V kolikor jih je sprejelo v dokaznem sklepu, to lahko predstavlja zgolj relativno postopkovno kršitev, ki pa ne vpliva na vsebinsko presojo. Glede na to, da se pritožba sklicuje tudi na nasprotja med podanimi izpovedbami in listinami, pritožbeno sodišče tega ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je sprejete zaključke o neutemeljenosti odpovednega razloga ter možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama ustrezno obrazložilo in v tej zvezi pritožbeno sodišče ne najde drugačne podlage, da jih ne bi sprejelo. Zato na preostale pritožbene navedbe še odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Po določbi 2. alineje 1. odst. 111. čl. ZDR delodajalec lahko izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec mora izkazati razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. čl. ZDR). To pomeni, da mora biti hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in drugih okoliščinah konkretnega primera takšne narave, da opravičuje takojšnjo prenehanje delovnega razmerja. Poleg tega pa mora biti izkazan tudi pogoj iz 1. odst. 110. čl. ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Seveda mora sodišče v dokaznem postopku ugotoviti, če je kršitev pogodbenih obveznosti sama po sebi takšne narave, da pomeni odločilen razlog za odpoved, in če je ob preizkusu oz. tehtanju interesov pogodbenih strank zaradi delavčevih kršitev postalo nadaljevanje delovnega razmerja nevzdržno za stranko, ki je izredno odpovedala pogodbo. Pojem hujše kršitve delovnih obveznosti predstavlja pravni standard, ki ga je potrebno v vsakem primeru ustrezno preizkusiti. V tej zvezi mora delodajalec podati delavcu konkreten očitek hujših kršitev že v pisni obdolžitvi, to je pred izredno odpovedjo.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka očitala tožniku storitev hujših kršitev delovnih obveznosti, ker je na podlagi računalniške evidence koledarja prevzemanja blaga v TC ... ugotovila, da je tožnik opravljal fini prevzem blaga v nasprotju z Navodili poslovanja O. trgovin Slovenija (v nadaljevanju: navodila), po katerih mora biti pri vnosu naročenega blaga izveden prevzem blaga v roku 48 ur. Poleg tega je tožniku očitala hujšo kršitev, da je imel blago v skladišču neurejeno, nahajalo se je v kartonskih škatlah, nakupovalnih vozičkih, na policah, pri čemer ni bilo označeno v skladu z navodili. Zato nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče, saj se tožniku ne more več zaupati, povzročena pa je škoda, pri čemer bi tožnikove kršitve lahko vplivale na prodajo blaga v TC .... Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo takšne očitke, ki so bili podlaga tožnikovi izredni odpovedi dne 24. 6. 2009. Ugotovilo je, da niso utemeljeni, zaradi česar je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi in priznalo tožniku reintegracijo ter pripadajoče dajatvene pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka dokazala tožniku očitane hujše kršitve pogodbenih obveznosti in obstoj razloga, da nadaljevanja delovnega razmerja ni več možno. Tožnik je bil v spornem času vodja prevzema pri toženi stranki in do dne 6. 4. 2009 v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je na podlagi arhivskega izpisa ter izpovedbe vodje centra V.V. ugotovilo, da je bilo blago dobavitelja V., ki je prispelo dne 2. 4. 2009, dejansko prevzeto še istega dne, da pa blago še ni bilo locirano na policah, ne gre pripisati tožniku, temveč po izpovedbi priče C.C., vodjem posameznih oddelkov. Tožena stranka ni dokazala tožniku tudi očitka, da je bilo blago, ki je prispelo v skladišče v dneh 4. 5. 2009 in 5. 5. 2009, prevzeto šele dne 8. 5. 2009, saj glede takšnega očitka ni predložila nobenih listinskih dokazov iz WE arhiva, ki bi to potrjevali. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi okoliščine glede očitanega zakasnelega prevzema blaga z dne 11. 5. 2009. V tej zvezi tožena stranka ni predložila nobenih dobavnic ali izpiskov iz svoje računalniške evidence, ki bi potrdili očitek, da je bilo blago po dobavnicah z dne 6. 5. 2009, 22. 4. 2009 in 29. 4. 2009 prevzeto izven predpisanega 48 – urnega roka v skladu z navodili tožene stranke. V tej zvezi je preizkusilo listinsko gradivo ter zaslišalo pričo M.M., ki je konkretno obrazložil posamezne primere očitanih prevzemov, poleg tega pa pravilno ugotovilo, da glede očitkov zakasnelega prevzema prispelega blaga v dneh 7. 5. 2009 in 8. 5. 2009, ki je bilo sicer prevzeto dne 11. 5. 2009, tožena stranka ni očitala tožniku niti v pisni obdolžitvi, niti ne v izredni odpovedi. Glede tega je potrebno poudariti, da predmet izredne odpovedi ne morejo biti takšne kršitve, ki jih delodajalec delavcu v ničemer ne očita. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe poleg razlogov odsotnosti tožnika zaradi bolniškega staleža opredelilo tudi do urnika razporeda prevzemov, po katerem je bil dne 10. 5. 2009 prost, njegova namestnica pa takrat v bolniškem staležu, zaradi česar tudi na tej podlagi očitki zakasnelega prevzema blaga s strani tožnika navedenega dne oz. v spornem času ne morejo biti upoštevni.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na ugotovljeni neobstoj hujše kršitve neurejenega skladišča. Glede tega je sodišče prve stopnje preizkusilo takšen očitek z zaslišanjem prič ter z vpogledom v fotografije in listine. Ugotovilo je sicer, da so bile takrat stvari v skladišču odložene tudi na mestih, kjer ne bi smele biti, pri čemer je bil za reševanje takšne problematike zadolžen vodja prevzema, to je tožnik. Vendar je na podlagi izvedenih dokazov ocenilo, da očitane nepravilnosti, na katere je tudi sam opozarjal nadrejene, ne pomenijo hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi vplivale na medsebojno zaupanje in možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene pomanjkljivosti v smislu urejenosti skladišča same po sebi ne izkazujejo zadostnega razloga za izredno odpoved, nenazadnje tudi za to, ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnika kakorkoli že prej opozarjala na urejenost skladišča. V tej zvezi ne more biti sprejemljivo njeno zavzemanje, da ji je bila na tej podlagi povzročena škoda znotraj podjetja ali v odnosu do zunanjih strank, saj gre za navajanja, ki so zgolj hipotetične narave.

V skladu z ugotovljenimi razlogi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Med takšnimi gre tudi za uveljavljanje razloga, da bi moralo sodišče presojati zadevo tudi po določbi 118. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj temu ni sledilo. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi z vloženo pritožbo, tožnik pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Ne glede na to pa tožena stranka krije svoje pritožbene stroške tudi v skladu z določbo 5. odst. 41. čl. ZDSS-1, po kateri nosi delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja svoje stroške, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Vendar pritožbeno sodišče zadnjega razloga v primeru tožnika ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve, zaradi česar nosi tožnik sam iz tega naslova uveljavljene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).