Jedro

Sodišče je v skladu z 442. členom ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca in njegovega zagovornika ter razglasilo sodbo. Ker v osemdnevnem roku obdolženec ni napovedal pritožbe, se je štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe (2. odstavek 368. člena ZKP) in je po poteku tega roka sodba postala pravnomočna. Zato je od tega dne dalje začel teči trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (3. odstavek 421. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je obs. D.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Dolžan je povrniti tudi stroške kazenskega postopka, in sicer povprečnino v višini 50.000,00 SIT. Zoper sodbo pritožba ni bila vložena.

Obsojenčev zagovornik je dne 11.6.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter drugih določb ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena prepozno.

Tretji odstavek 421. člena ZKP določa, da se v primeru, ko zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti šteje od pravnomočnosti odločbe. V obravnavani zadevi je bila dne 23.2.2001 po prvem odstavku 442. člena ZKP v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika opravljena glavna obravnava, na kateri je bil obsojenec spoznan za krivega. Zagovornik je sicer z vlogo (l. št. 58a), ki jo je sodišče prejelo na dan glavne obravnave (obdolžencu je bilo vabilo zanjo vročeno že 12.2.2001 - l. št. 63), prosil za njeno preložitev z navedbo, da je obdolženi odsoten zaradi udejstvovanja na pustni prireditvi v tujini, medtem ko svoje morebitne odsotnosti ni opravičil. Sodišče ni ugodilo prošnji, ker je štelo, da ne gre za opravičljiv razlog za izostanek obdolženca (l. št. 60).

Obdolženec je bil v skladu z določbo drugega odstavka 439. člena ZKP z vabilom na glavno obravnavo med drugim obveščen, da sme na glavno obravnavo priti z dokazi za svojo obrambo ali da lahko dokaze pravočasno sporoči sodišču, da bi se mogli preskrbeti za glavno obravnavo. Opozorjen pa je bil tudi, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to podani zakonski pogoji (prvi odstavek 442. člena ZKP), kot tudi o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najkasneje v osmih dneh od dneva razglasitve sodbe pritožbe ne bo napovedal. Glede na vsebino vabila je bil torej obdolženec seznanjen s pravico do aktivne obrambe, na drugi strani pa tudi z možnostjo, da se ob izpolnjenih pogojih glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti. S tem ko se ni udeležil glavne obravnave, se je odpovedal svoji pravici biti aktivna stranka, obenem pa prevzel tveganja, ki izhajajo iz tega. Med drugim tudi, da se bo v njegovi nenavzočnosti opravljena glavna obravnava končala z izrekom in razglasitvijo obsodilne sodbe. Na dan razglasitve sodbe pa je v skladu z opozorilom v vabilu vezan začetek teka roka za napoved pritožbe (v zvezi z določbo prvega odstavka 368. člena ZKP). Če osemdnevni rok preteče, pritožba pa ni napovedana, nastopi za obdolženca negativna posledica: predpostavlja se, da se je odpovedal pravici do pritožbe (drugi odstavek 368. člena ZKP). Kljub temu bi se obdolženec zadnjemu tveganju lahko izognil z nadaljnjo lastno (ali zagovornikovo) aktivnostjo pri sodišču, če bi se po dnevu, ko je bila glavna obravnava razpisana, a se je ni udeležil, pozanimal o njenem izidu (razglasitvi obsodilne sodbe) ter pravočasno napovedal pritožbo.

Ker v konkretnem primeru glavna obravnava dne 23.2.2001 ni bila preklicana, tega dne je bila sodba tudi izrečena in razglašena, je osemdnevni rok za napoved začel teči 24.2.2001. Zadnji dan roka je bila sobota 3.3.2001, ki se je v skladu z določbo četrtega odstavka 88. člena ZKP iztekel v ponedeljek 5.3.2001. Ker v osmih dneh po razglasitvi sodbe nihče ni napovedal pritožbe, je sodba dne 6.3.2001 postala pravnomočna (drugi odstavek 368. člena ZKP). Trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je v tem primeru začel teči 7.3.2001 (drugi odstavek 88. člena ZKP), zadnji dan pa je bil 7.6.2001 (tretji odstavek citiranega člena). Ker pa je bila to ponovno sobota, se je rok iztekel v ponedeljek, 9.6.2001. Zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil dne 11.6.2001, zato jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP).