Jedro

Razpis naroka in izvedba dokaznega postopka sicer tudi v primeru, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, nista vselej izključena. Do njiju lahko npr. pripelje nasprotje med v tožbi podanimi trditvami in k njej priloženimi dokazi. Za tak primer gre v konkretni zadevi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi tožena stranka morala tožeči stranki plačati znesek 37.123,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.147,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožeča stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in izda ugodilno zamudno sodbo, oziroma podredno, da razveljavi zavrnilno zamudno sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče v tej zadevi odloča že drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje, ob odsotnosti odgovora na tožbo, izdalo zavrnilo zamudno sodbo. Vendar je bila sodba na pritožbo tožeče stranke razveljavljena. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče po opravljeni glavni obravnavi ponovno izdalo zavrnilno sodbo. Ugotovilo je, da so dejstva, navedena v tožbi, v nasprotju s predloženimi dokaznimi listinami tožeče stranke, zato ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe. V tem primeru mora sodišče nadaljevati postopek in po opravljeni glavni obravnavi odločiti o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo. Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča tožeča stranka v tožbi trdi, da je bil toženec, ki je bil v spornem obdobju direktor (in družbenik) tožeče stranke, obogaten brez pravnega temelja, iz priloženih dokazov, tj. REK-1 obrazcev (priloga A5 do A17) pa izhaja, da je bil toženec v delovnem razmerju s tožečo stranko, v posledici česar ni mogel biti obogaten brez pravnega temelja. Iz REK-1 obrazcev za obdobje od decembra 2016 do maja 2017 je razvidno, da so bili z njimi tožeči stranki obračunani davčni odtegljaji in prispevki za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja tožene stranke. Drži sicer, da je bil toženec kot direktor pooblaščen za sestavo obrazcev, kar bi lahko kazalo na samovoljo toženca pri izplačevanju, vendar že iz aneksa št. 03/2014 k pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 3. 2014 toženca pri tožeči stranki (priloga B2) o razporeditvi na delovno mesto in tarifni razred ter o plači in pričakovanih delovnih rezultatih izhaja, da je podpisana tako s strani toženca kot delavca, kot tudi s strani A. A., prokuristke in družbenice tožeče stranke. Z navedenim aneksom je bil toženec razporejen na delovno mesto direktor in razvrščen v 7. tarifni razred z osnovno plačo delavca za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih v znesku 3.517,67 EUR bruto. Iz navedenega izhaja, da je bila prokuristka gotovo obveščena o tem, da toženec kot direktor za opravljanje te funkcije na podlagi pogodbe o zaposlitvi prejema plačo, sedaj pa v luči porušenih odnosov med družbenikoma v predmetnem postopku preko tožeče stranke celo zatrjuje, da bi toženec funkcijo direktorja moral opravljati brezplačno. Iz trditvene podlage tožeče stranke tudi ne izhaja, da bi slednja kot delodajalec v spornem obdobju na kakršenkoli način nasprotovala izplačevanju plač tožencu. Tudi če pogodba o zaposlitvi v pisni obliki ne bi obstajala, skladno s četrtim odstavkom 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) to ne bi bil razlog za njen neobstoj in neveljavnost. Iz trditvene podlage tožeče stranke in samih REK-1 obrazcev po presoji prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožena stranka za vsak delovni dan prejemala povračilo stroškov prehrane, prevoza na delo in dnevnice, kar kaže na to, da je za tožečo stranko opravljala tako delo kot tudi službene poti. Tako že iz samih vlog tožeče stranke in njim predloženih dokazov izhaja, da so elementi delovnega razmerja med pravdnima strankama obstajali, posledično sploh ne bi bilo potrebe po pisnosti pogodbe o zaposlitvi. V primeru obstoja elementov delovnega razmerja je delavec upravičen tudi do plačila za opravljeno delo. V posledici navedenega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz naslova obogatitve brez pravnega temelja zavrnilo. Ker tožeča stranka tudi z ničemer drugim ni zatrjevala, da bi toženec kot direktor pri opravljanju svojih nalog ravnal na način, da bi pri tem tožeči stranki nastala škoda, je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na podlagi 263. člena ZGD-1 o odškodninski odgovornosti članov organov vodenja.

6.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje postopek izpeljalo na nezakonit in arbitraren način, ker je razpisalo narok za glavno obravnavo pod pretvezo domnevnih nasprotij med v tožbi podanimi navedbami in priloženimi dokazi, nato pa upoštevalo prepozen odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča glede nasprotja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, kar bo še obrazloženo.

7.Zamudna sodba temelji na domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo prizna tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek.1 Domneva pa je dopustna samo pod pogojem, da ni razumnih razlogov, ki bi vzbujali dvom v resničnost tožnikovih navedb. Če sodišče ugotovi, da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, ne izda zamudne sodbe, pač pa nadaljuje postopek in po opravljeni glavni obravnavi odloči o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo. To pomeni, da izvede kontradiktoren postopek, na katerem upošteva navedbe in dokaze obeh strank in po izvedenem dokaznem postopku na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka izda končno odločbo. Če bi sodišče upoštevalo zgolj navedbe in dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, ne bi moglo izdati kontradiktorne sodbe.2 V podporo svojih stališč se pritožnica sklicuje na sodno prakso, tj. VSS sodba II Ips 332/2014. Navedena odločba v okviru izključitvenih razlogov za izdajo zamudne sodbe obravnava nesklepčnost, res pa tudi pojasni, da izključitveni razlog ni nasprotje med trditvami v tožbi in dokazi, ki jih bodisi sodišče izvede po uradni dolžnosti bodisi na po izteku roka za odgovor na tožbo (torej prepozno) podan predlog tožene stranke. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo, pač pa za nasprotje med tožbenimi navedbami in tožbi priloženimi dokazi. V posledici tega je bilo potrebno izvesti kontradiktoren postopek in izdati kontradiktorno sodbo. VSS v 12. točki obrazložitve cit. odločbe pojasni, da razpis naroka in izvedba dokaznega postopka sicer tudi v primeru, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, nista vselej izključena. Do njiju lahko npr. pripelje nasprotje med v tožbi podanimi trditvami in k njej priloženimi dokazi. Za tak primer gre v konkretno zadevi.

8.Pritožnica vztraja pri svojih navedbah, da tožbi priloženi REK-1 obrazci ne dokazujejo obstoja delovnega razmerja in zato niso v nasprotju z dejstvi v tožbi, da pravdni stranki nista v delovnem razmerju oziroma da si je toženec izplačeval sporne zneske samovoljno in brez pravne podlage. Po njenem mnenju upravičenost izplačil iz REK-1 obrazcev ne izhaja.

9.Po presoji pritožbenega sodišča navedeni pritožbeni očitki niso podani. Pritožbeno ni sporno, da je bil toženec imenovan za direktorja tožeče stranke in da je delo za tožečo stranko tudi opravljal. Predloženi REK-1 obrazci potrjujejo, da je tožeča stranka kot delodajalec za toženo stranko kot delavca v spornem obdobju odvajala davke in prispevke iz delovnega razmerja, torej ga je obravnavala kot svojega delavca. Zato navedene listine ne podpirajo tožbenih navedb, da je toženec prejemal plačo in pripadajoče stroške brez pravnega naslova, ker pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, posebno še v luči 17. člena ZDR-1. Slednji v četrtem odstavku določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi 18. člena ZDR-1 se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Glede na vse okoliščine primera domneva o toženčevem priznanju tožnikovih trditev v tem primeru ne bi bila upravičena in razumna. Navedene presoje ne spremeni niti dejstvo, da je bil za izpolnjevanje REK-1 obrazcev pri tožeči stranki odgovoren toženec. Glede na to, da je bil v spornem obdobju direktor tožeče stranke, je bil v tem obdobju kot njen zastopnik pristojen za izražanje volje pravne osebe.

10.Pritožnica izpostavlja, da sta neobstoj delovnega razmerja in neobstoj pravne podlage negativni dejstvi, ki ju kot taki že pojmovno ni mogoče dokazati. Slednje sicer res drži, vendar ni mogoče mimo ugotovitve, da je tožeča stranka sicer navedla, da se funkcija direktorja lahko izvaja tudi brezplačno in izven okvirov delovnega razmerja, ni pa zatrjevala, da je bilo v konkretnem primeru tudi resnično dogovorjeno brezplačno opravljanje funkcije direktorja, niti ni za to ponudila nobenega dokaza. Zgolj s posplošenim zanikanjem obstoja delovnega razmerja in pravice do plačila za opravljeno delo pa tožnica ne more uspeti.

11.Pritožnica napada ugotovitev, da so v konkretnem primeru podani elementi delovnega razmerja (dalj časa trajajoče delo, podrejenost, osebno opravljanje nalog, vključitev v točno določen delovni proces z delovnim časom). Pri tem pa prezre specifičnost delovnega razmerja direktorja. Končno je prvostopenjsko sodišče obstoj delovnega razmerja ugotovilo tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2005, aneksa z dne 25. 4. 2008 in aneksa št. 3/2014 z dne 2. 3. 2014. V zvezi s tem je tožnica trdila zgolj, da skupščina tožeče stranke ni potrdila nobene pogodbe o zaposlitvi in nobenega aneksa tožeče stranke. Pri tem pa prezre, da je slednji aneks za tožečo stranko podpisala njena prokuristka, česar tožnica v postopku na prvi stopnji ni izpodbijala. Pritožbene navedbe, da A. A. ni podpisala nobenega od aneksov in z njimi ni bila seznanjena, so nedovoljene pritožbene novote, saj pritožnica ne pojasni, zakaj teh navedb ni podala pravočasno v postopku na prvi stopnji (337. člen ZPP).

12.Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Slednje je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in toženi stranki priznalo 875 točk po Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe, 2 % materialne stroške po 11. členu Odvetniške tarife ter 22 % DDV. Tako odmerjeni stroški znašajo 653,31 EUR. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

-------------------------------

1Prim. J. Zobec v Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 121.

2Tako tudi VSL sklep II Cp 673/2019 in I Cpg 1012/2016.