Jedro

Ker tožnika nista bili stranki v upravnem postopku, v katerem sta bila izdana izpodbijana drugostopenjska odločba in sklep, je sodišče moralo njuno tožbo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnika sta 9. 7. 2012 vložila tožbo zoper odločbo in sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 13002-355/2011 z dne 19. 4. 2012, s katerima je bilo odločeno, da se odločba Upravne enote Kočevje št. 130-117/2011/15 z dne 7. 11. 2011, izdana A.A. v upravni zadevi priznanja statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, odpravi, postopek pa ustavi. S prej navedeno odločbo Upravne enote Kočevje z dne 7. 11. 2011 pa je bilo odločeno: da se A.A. prizna status žrtve vojnega nasilja – prisilnega mobiliziranca za čas prebit v nemški vojski od 21. 8. 1942 do 31. 4. 1945; da se navedenemu prizna pravica do doživljenjske mesečne rente, ki znaša od 21. 8. 2011 v mesečnem znesku 66,88 EUR; da se navedenemu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 8. 2011 dalje; da se navedenemu obdobje prisilne mobilizacije v nemški vojski od 21. 8. 1942 do 31. 4. 1945 upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe.

Tožnika v tožbi navajata, da je A.A. njun oče ter da je ... umrl. Menita, da bi zaradi očetove smrti drugostopenjski organ odločbe prvostopenjskega organa ne mogel odpraviti ter da bi moralo njima biti omogočeno koriščenje pravic, priznanih očetu (saj je bil v času izdaje odločbe še živ), in sicer od dneva priznanja do dneva očetove smrti.

Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana drugostopenjska odločba zakonita ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. Iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi izhaja, da tožnika nista bila stranki v upravnem postopku. Stranka v upravnem postopku (na prvi stopnji in v revizijskem postopku pri drugostopenjskem organu) je bil njun oče A.A.; zastopala pa ga je pooblaščenka B.B. Pooblaščenki A.A. je bila vročena odločba prve stopnje, tej pa sta bila, čeprav je A.A. med revizijskim postopkom dne ... umrl, kot njegovi pooblaščenki vročena tudi odločba in sklep drugostopenjskega organa. Iz listin upravnega spisa ne izhaja, da bi B.B. v revizijskem postopku kot pooblaščenka zastopala tožnika, ki bi pred tem kot stranki vstopila v postopek.

Po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnika nista bili stranki v upravnem postopku, v katerem sta bila izdana izpodbijana drugostopenjska odločba in sklep, je sodišče moralo njuno tožbo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (ki določa, da sodišče s sklepom zavrže tožbo, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi ali če po tem zakonu ne more biti stranka).

Ne glede na to, da sodišče, kot navedeno, tožnikoma aktivne procesne legitimacije za tožbo sicer ne priznava, pa še dodaja, da četudi bi na podlagi tožbi priloženih dokazil štelo, da tožnika kot pravna naslednika po A.A. moreta v upravnem sporu izpodbijati temu izdana odločbo in sklep, bi bil podan razlog za zavrženje tožbe, in sicer po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (po kateri sodišče tožbo zavrže, če je vložena prepozno). Izpodbijana odločba in sklep sta bila namreč pooblaščenki A.A. vročena 10. 5. 2012, tožbo pa sta tožnika vložila 9. 7. 2012, to pa je po preteku 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1; ta rok se je namreč iztekel 11. 6. 2012. Sodišče še dodaja, da ni moglo odločiti drugače, kot formalno (ker je na obstoj procesnih predpostavk dolžno paziti po uradni dolžnosti), čeprav iz dokumentacije upravnih spisov v zadevi izhaja, da drugostopenjski organ revizijskega postopka ni vodil pravilno, saj je po smrti stranke A.A. (21. 2. 2012), ko je bil revizijski postopek še v teku (zaključen je bil z izdajo izpodbijane odločbe in sklepa z dne 19. 4. 2012), postopek nadaljeval brez stranke ter njegovih pravnih naslednikov ni obvestil o možnosti vstopa v postopek (pri čemer je glede na tožbene navedbe očitno sporno, ali pravice, ki so bile uveljavljane v postopku, lahko preidejo na pravne naslednike), izpodbijana odločba in sklep pa stranki tudi (še) nista bila vročena (vročena sta bila pooblaščenki med postopkom umrle osebe). Po vročitvi odločbe in sklepa z dne 19. 4. 2012 njima pa bi tožnika ob postopanju v skladu z zakonom v novem upravnem sporu lahko dosegla meritorno obravnavo tožbe ter v tej uveljavljala, da gre v postopku, po tem ko je bil A.A. z odločbo z dne 7. 11. 2011 – to je pred njegovo smrtjo - status žrtve vojnega nasilja že priznan, za premoženjske pravice, ki lahko preidejo na pravne naslednike (mesečna renta od 1. 8. 2011 do očetove smrti).

Na razloge iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Po predsednici senata je bilo odločeno na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1.