Jedro

Tožnici je bil prisilni ukrep prisilne izselitve povzročen izven območja Slovenije, zato je pravna podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja šele dne 10.8.1996 uveljavljena novela zakona (ZZVN-B).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1243/99-6 z dne 10.7.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.7.1999. Z njo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Š.L. z dne 18.6.1996 v delu, s katerim je bilo odločeno, da se tožnici pravici do doživljenske mesečne rente in do plačila zdravstvenih storitev, v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja priznata od 1.2.1996 dalje in v tem delu sama odločila o stvari tako, da je navedeni pravici tožnici priznala od 1.9.1996. V preostalem delu, s katerim je prvostopni organ odločil, da se tožnici prizna uveljavljani status žrtve vojnega nasilja - izgnanke, za čas prisilne izselitve od 12.8.1941 do 15.5.1945 in se ji navedeno obdobje prizna v pokojninsko dobo, je ostal izrek nespremenjen. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je šele novela Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Ur. list RS, št. 44/96, v nadaljevanje ZZVN-B), razširila krog upravičencev do priznanja statusa žrtve vojnega nasilja tudi na osebe, katerim je bilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep povzročen izven območja Slovenije. Do navedene novele, ki je začela veljati dne 10.8.1996, pa je bilo status žrtve vojnega nasilja mogoče priznati le pod pogojem, da je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno v Sloveniji. Ker je tožena stranka ugotovila, da je tožnico okupator prisilno izselil iz V. v Srbiji, je tožnici utemeljeno priznala pravico do doživljenjske rente in do plačila zdravstvenih storitev od 1.9.1996 dalje.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahtevo za priznanje statusa izgnanke vložila dne 25.1.1996. Z odločbo Upravne enote Š.L. z dne 18.6.1996, ji je bil priznan uveljavljani status in pravice iz tega statusa in sicer od dne 1.2.1996. V revizijskem postopku je tožena stranka z odločbo z dne 15.7.1997 navedeno odločbo odpravila ter njeno zahtevo zavrnila z obrazložitvijo, da pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ne izpolnjuje, ker prisilni ukrep ni bil povzročen v Sloveniji, temveč v Srbiji. Ta odločba je bila v upravnem sporu odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2208/97 z dne 19.5.1999. V zvezi z navedeno sodbo je tožena stranka ponovno odločila o zadevi in tožnici pravice priznala od 1.9.1996. Taka odločitev je napačna. Meni, da je pogoje za priznanje uveljavljanega statusa izpolnjevala že po ZZVN iz leta 1995 in njegovi prvi noveli iz leta 1996 (Ur. list RS, št. 63/95 in 8/96), ki sta veljala ob odločanju upravnega organa prve stopnje. Po določbah navedenih predpisov mora prosilec za priznanje statusa izgnanca izpolnjevati naslednje pogoje: da je državljan Republike Slovenije, da so ga v vojni nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, da je prisilna izselitev trajala najmanj tri mesece, da ni prostovoljno ali poklicno sodeloval na strani agresorja (1., 2., 3. in 6. člen zakona). Vse te pogoje tožnica izpolnjuje. Pogoja, da bi moral biti prisilni ukrep izvršen na območju Slovenije pa ZZVN ne določa. Sodišče napačno razlaga določbo 1. člena ZZVN, ko navaja, da je po tem določilu mogoče priznati status žrtve vojnega nasilja le tistim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja na območju Republike Slovenije. Po noveli ZZVN-B je dodatni pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja le, da je prosilec po prenehanju prisilnega ukrepa imel stalno prebivališče v Sloveniji. Tudi ta pogoj izpolnjuje. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava ni podan. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je šele novela ZZVN-B, ki je začela veljati 10.8.1996, pravno uredila tudi takšne primere, kot je tožničin. Po navedeni noveli je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju Furlanije-Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji in oseba, ki je imela ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Iz te določbe jasno izhaja namen zakonodajalca razširiti krog upravičencev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja tudi na osebe, katerim je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na določenih območjih izven Slovenije, ob pogoju, da so se po prenehanju prisilnega ukrepa stalno naselile v Sloveniji. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča do novele ni bilo pravne podlage za priznanje statusa izgnanca osebi, ki je bila, tako kot tožnica prisilno izseljena iz svojega doma izven območja Slovenije. Zato tudi ni podlage, da se tožnici uveljavljani status prizna pred uveljavitvijo novele, to je od vložitve zahteve, kot neutemeljeno uveljavlja tožnica.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.