Jedro

Komisionar je zavezanec za plačilo prometnega davka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Davčne uprave RS, Glavnega urada z dne 18.9.2001, odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v izreku odločbe Davčnega urada Velenje z dne 30.7.1997, ter se v tem obsegu vrne zadeva Ministrstvu za finance RS v ponoven postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem obsegu izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.9.2001. Z njo je bilo pritožbi tožeče stranke delno ugodeno ter izrek odločbe Davčnega urada Velenje z dne 30.7.1997 glede izračuna in plačila obresti delno spremenjen. Z njo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo davka od prometa proizvodov po tarifni številki 3 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 609.938,00 SIT (1. točka) ter prometnega davka od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev v znesku 4.105,80 SIT (2. točka) ter zamudnih obresti od davka od prometa proizvodov v znesku 24.099,70 SIT, od davka od prometa storitev pa v znesku 236,50 SIT (v obeh primerih obračunanih do 30.6.1997), od 1.7.1997 dalje do dneva plačila obveznosti pa je tožeča stranka dolžna obračunati zamudne obresti in jih tudi plačati (3. in 4. točka izreka).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Tožeča stranka je (glede na podatke in listine v upravnih spisih - kopije pogodb o komisijskih prodajah) prodajala rabljena motorna vozila kot komisionar (v svojem imenu in za račun komitentov /komisijska prodaja/), zato je po 1. odstavku 14. člena Zakona o prometnem davku (ZPD) zavezanec za plačilo prometnega davka. Davčni organ je (glede na podatke spisov) utemeljeno in pravilno presodil, da prodajna cena spornih motornih vozil ni ustrezala njihovi prometni vrednosti, zato je tržno oziroma prometno vrednost prodanih motornih vozil ugotavljal sam po enotni metodologiji za izračun tržne vrednosti vozil, za kar je imel podlago v določbi 8. odstavka 16. člena ZPD.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da so pogodbe o prodaji rabljenih motornih vozil napisane na tipskem obrazcu komisijske pogodbe. Po vsebini pa v nobenem izmed obravnavanih primerov ni šlo za komisijsko pogodbo, temveč je nastopala kot posrednik. Kot posrednik je vzpostavljala stike med prodajalcem in kupcem in zato ni davčni zavezanec po 14. členu ZPD. Kot dokaz prilaga komisijsko pogodbo št. 9765, sklenjeno med prodajalcem T.T. in kupcem J.J. Ker je potrebno vsebini posla dati prednost pred obliko, predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS uporablja za vprašanja, ki z ZUS niso urejena, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zaradi učinka, ki ga ima odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004 na nepravnomočne davčne postopke, izpodbijana sodba obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih.

Med upravnim sporom je Upravno sodišče RS z navedeno odločbo odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001, ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da začnejo teči v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004, ZDavP-1) zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost še ni bila ugotovljena, temveč le z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. člena ZDavP).

V obravnavanem primeru je bila tožeči stranki s prvostopno odločbo ugotovljena davčna obveznost, obračunane pa so ji bile tudi zamudne obresti za čas od dneva izdaje prvostopne odločbe in tudi za čas od dneva izdaje prvostopne odločbe do dneva plačila. Ker je tak obračun v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, je bilo v tem delu materialno pravo napačno uporabljeno. Ker obravnavani upravni spor še ni pravnomočno končan, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS po uradni dolžnosti delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS delno ugodilo tožbi in v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopne odločbe o zamudnih obrestih, odpravilo odločbo tožene stranke in ji v tem obsegu zadevo vrnilo v ponoven postopek. S tem bo tožena stranka morala pri ponovnem odločanju upoštevati navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS.

V preostalem pa je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter so bili tožbeni ugovori utemeljeno zavrnjeni.

Za komisijsko pogodbo je po določbi 1. odstavka 771. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (veljavnega v času izdaje odločbe prve stopnje) značilno, da komisionar nastopa v svojem imenu, vendar pa vedno na račun komitenta. Pri prodajni komisiji se torej proti kupcu pojavlja kot prodajalec komisionar, ne pa njegov poslovni partner - komitent. Iz podatkov v upravnih spisih je zanesljivo razvidno, da je tožeča stranka nastopala pri prodaji rabljenih avtomobilov kot komisionar (kot sta pravilno ugotovila davčna organa prve oziroma druge stopnje) in ne kot posrednik, kot zatrjuje tožnica v pritožbi v upravnem sporu. Zato je bilo v zadevi pravilno presojeno, da je davčna zavezanka po 14. členu ZPD ter pravilno odločeno, ko ji je bil sporni davek naložen v plačilo. Šele v pritožbenem postopku v upravnem sporu predložena fotokopija pogodbe o komisijski prodaji predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (člen 71 ZUS).

Ker izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.