Jedro

Splošnih načel glede na izrecna pogodbena določila, ki niso v nasprotju s kogentnimi določili zakonov, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Pravica odstopiti od kreditne pogodbe je bila v prosti dispozicija upnika, ki je navedeno možnost tudi izkoristil. Upnikovega ravnanja tako ni oceniti kot nepoštenega, sicer pa se je dolžnik s pogodbo zavezal, da bo obroke kredita redno plačeval, v kolikor pa teh, zaradi spremenjenih okoliščin, ni bil več sposoben, tega bremena ne more preložiti na upnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „Ugovoru z dne 28. 5. 2013 prvega dolžnika Z.K. ter druge dolžnice N.K. se delno ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu In 37/2013 z dne 17. 5. 2013 v delu, v katerem je dovoljena izvršba za izterjavo glavnice v višini 142,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2012 dalje do plačila, razveljavi in se predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne.

V presežku se ugovor zavrne.“ V preostalem delu - II. in III. točka izreka, se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo ugovor prvega dolžnika Z.K. ter druge dolžnice N.K. (v nadaljevanju dolžnika) z dne 28. 5. 2013 zoper sklep o izvršbi In 37/2013 z dne 17. 5. 2013 (I. točka izreka), nadalje je zavrnilo njun predlog za odlog izvršbe (II. točka izreka) ter ju zavezalo k nerazdelni povrnitvi stroškov upnika v višini 725,41 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta dolžnika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbenem predlogu se zavzemata za razveljavitev izpodbijanega sklepa in sklepa o izvršbi In 37/2013 z dne 17. 5. 2013 ter povrnitev stroškov postopka. Ponovno poudarita, da je upnik glede na določbo 110. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2011 neutemeljeno odstopil od kreditne pogodbe. Višina zapadle in neplačane obveznosti v znesku 5.765,00 EUR predstavlja glede na vrednost celotne pogodbe 133.000,00 EUR zgolj neznatni del. Pojasnita, da sta se zaradi otežene finančne situacije ob prenehanju poslovanja dolžnikovega podjetja obrnila na upnika s predlogom za reprogramiranje odplačila hipotekarnega kredita z znižanjem mesečnega obroka in podaljšanjem odplačilne dobe. Ker upnik na slednje ni pristal in je zaradi neplačevanja obrokov odstopil od pogodbe, takšno njegovo ravnanje nasprotuje načelu vestnosti in poštenja ter načelu sorazmernosti. Menita, da bi moral upnik, kot ekonomsko močnejša stranka, poseči po milejši sankciji, s katero bi varoval tudi interes nasprotne stranke. Nadalje grajata zaključke sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe. Po njunem že dejstvo, da želi upnik prodati njuno družinsko hišo, predstavlja po 71. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) zahtevano verjetnost, da bi z izvršbo pretrpela znatnejšo škodo od tiste, ki bi zaradi odloga nastala upniku, poleg tega pa bi zaradi prodaje na javni dražbi bila oškodovana tako sama kot upnik, saj bi bila iztržena kupnina bistveno nižja od kupnine s prodajo na prostem trgu.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 366. istega zakona ter 15. členom ZIZ, ter ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena, vendar ne iz razlogov navedenih v pritožbi, temveč ugotovljenih v okviru uradnega preizkusa.

Pritožba glede zavrnitve ugovora (I. in III. točka izreka)

5. Sodišče prve stopnje je po predlogu upnika s sklepom o izvršbi z dne 17. 5. 2013 dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - neposredno izvršljivega notarskega zapisa hipotekarne kreditne pogodbe opr. št. SV 322/2010 z dne 30. 3. 2010 s Sporazumom o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika v zvezi z notarskim zapisom izjave o odpoklicu terjatve opr. št. SV 777/12 z dne 22. 8. 2012 zaradi izterjave upnikove izvršljive denarne terjatve: glavnice v višini 127.427,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2012 dalje do plačila ter sodno odmerjenih izvršilnih stroškov izvršilnega predloga v višini 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči deveti dan šteto od dneva vročitve tega sklepa dolžnikom do plačila, v presežku (glede pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti od glavnice) pa je predlog za izvršbo zavrnilo.

6. Dolžnika sta sklepu o izvršbi pravočasno ugovarjala, le tega pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ). Glede na listine v spisu je zaključilo: da sta dolžnika soglašala z neposredno izvršljivostjo hipotekarne kreditne pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, zato ni mogoče govoriti o neposredno izvršljivem notarskem zapisu kot verodostojni listini, kar pomeni da je ugovor dolžnikov, da izvršba ni dopustna v delu, ki se nanaša na denarna sredstva dolžnikov pri organizacijah za plačilni promet pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, neutemeljen; da je bil celotni postopek upnikovega odstopa od pogodbe hipotekarne kreditne pogodbe izveden skladno z določili neposredno izvršljivega notarskega zapisa kreditne pogodbe z dne 30. 3. 2010; da se za hipotekarno kreditno pogodbo uporabljajo določila Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) kot specialni predpis, in ne določila OZ.

Navedenih razlogov pa pritožbeno sodišče glede na uradni preizkus specificirane terjatve upnika v predlogu za izvršbo z dne 25. 2. 2013 ter popravi predloga za izvršbo z dne 22. 4. 2013 glede na izvršilni naslov, ne more v celoti sprejeti.

7. Obstoj izvršilnega naslova je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti tako v ugovornem, kot tudi v pritožbenem postopku, četudi se pritožnik nanjo ne sklicuje (prvi odstavek in 2. alineja drugega odstavka 17. člena ter smiselno drugi odstavek 350. člena ZPP). Upniku gre procesno varstvo, ko je jasno, da ima njegov predlog za sodno varstvo glede prisilne izvršbe podlago v izvršilnem naslovu. Tak preizkus je pri notarskem zapisu, ki mora izpolnjevati pogoje iz 4. člena Zakona o notariatu in tudi pogoje primernosti iz 21. člena ZIZ, zaradi praviloma opisne (pogodbene) narave obveznosti, ki iz njega izhajajo, še posebej zapleten, zaradi česar je tudi zahteva po določni opredelitvi posameznih obveznosti s strani upnika toliko strožja. Če gre za kreditno razmerje, kot v obravnavanem primeru, se od banke kot strokovnjaka na trgu kreditiranja, pričakuje povečana skrbnost glede opredelitve navedb o posameznih kreditnih obveznostih (glavnici, pogodbenih in zamudnih obrestih, posameznih stroških,...)(1). Navedeno je upnik pojasnil v predlogu za izvršbo z dne 25. 2. 2013 in njegovi popravi z dne 22. 4. 2013. 8. Upnik je dolžniku Z.K. odobril kredit v višini 133.000,00 EUR. Dolžnik se je zavezal kredit vrniti v 179. obrokih po 1.050,00 EUR. Upniku je bilo od dneva črpanja kredita (30. 3. 2010) do odstopa od pogodbe (13. 8. 2012) plačanih 22.650,00 EUR, s čimer je bilo po navedbah upnika poravnanih za 17.077,55 EUR stroškov (16.325,67 EUR pogodbenih obresti, zamudne obresti v višini 499,38 EUR, stroški opominjanja in stroški zadnjega opomina na dan odstopa od pogodbe v višini 115,00 EUR, zaključni stroški v višini 137,50 EUR) ter glavnica v višini 5.572,40 EUR, ostal pa je še dolg v višini 127.427,55 EUR (133.000,00 EUR - 5.572,40 EUR) s pripadki.

9. V predloženem notarskem zapisu hipotekarne kreditne pogodbe (priloga A2) je med drugim v „Uvodnih ugotovitvah“ pod „Tretjič“ navedeno, da znašajo stroški vodenja računa (kvartalno) 11,00 EUR. Ker upnik za višji znesek nima izvršilnega naslova mu ni priznati v izpisu prometa kreditnega računa dolžnika Z.K.(priloga A10) obračunanih zaključnih stroškov v višini 12,50 EUR (za dne 30. 6. 2010, 30. 9. 2010, 31. 12. 2010, 31. 3. 2011, 30. 6. 2011, 30. 9. 2011, 31. 12. 2011, 31. 3. 2012, 30. 6. 2012), temveč zgolj v višini 11,00 EUR, stroškov v višini 14,00 EUR (za dne 13. 8. 2012) pa mu v celoti ni priznati, saj so se ti obračunavali kvartalno, upnik pa je od pogodbe odstopil že 12. 8. 2012, torej pred 30. 9. 2012. 10. Upniku glede na notarski zapis hipotekarne kreditne pogodbe tudi ni priznati stroškov opominov (65,00 EUR) ter stroškov zadnjega opomina (50,00 EUR), saj za te stroške nima izvršilnega naslova. V notarskem zapisu kreditne pogodbe namreč ti stroški pod „Desetič“ niso konkretizirani.

11. Ker v obsegu zahtevanih zaključnih stroškov nad 11,00 EUR ter stroškov opominov notarski zapis ne izpolnjuje zakonskih pogojev neposredne izvršljivosti, v tem obsegu ni podan izvršilni naslov in izvršbe ni dopustno dovoliti. Ugovor dolžnikov je tako neutemeljen v delu za plačilo 142,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2012 dalje do plačila, zaradi česar se v tem delu sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

12. S plačilom 22.650,00 EUR, kar priznava sam upnik, so bile tako poravnane: pogodbene obresti v višini 16.325,67 EUR, zamudne obresti v višini 499,38 EUR, zaključni stroški v višini 110,00 EUR (od 31. 3. 2010 kvartalno do 30. 6. 2012 = 10 krat po 11,00 EUR), ter glavnica v višini 5.714,95 EUR. Glede na izplačilo kredita v višini 133.000,00 EUR ter delno plačano glavnico sta dolžnika še dolžna poravnati 127.285,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2012 dalje do plačila.

13. Dolžnika v pritožbi ponovno nasprotujeta upnikovemu odstopu od hipotekarne kreditne pogodbe št. 14-04.517.256 z utemeljitvijo, da naj bi šlo pri njunih zapadlih in neplačanih obveznostih v višini 5.765,00 EUR na dan 13. 8. 2012 za neizpolnitev neznatnega dela pogodbenih obveznostih, tj. 4,3 % vrednosti celotne pogodbe, zaradi česar naj bi bil upnikov odstop od pogodbe materialno-pravno neutemeljen. V tej zvezi se spet sklicujeta na 110. člen OZ in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 390/2011 z dne 15. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da se v obravnavanem primeru za hipotekarno kreditno pogodbo uporabljajo določila specialnega zakona, to je ZPotK, zato sklicevanje dolžnikov na določila (splošnega) OZ o odstopu od pogodbe, ni utemeljeno. Poleg tega pa sta dolžnika, kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, s podpisom hipotekarne kreditne pogodbe pristala, da lahko kreditodajalec po določbi prvega odstavka 9. člena odstopi od pogodbe in takoj zahteva vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški vred pred potekom roka za vračilo, če so kreditojemalci v zamudi s plačilo začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Ker sta dolžnika v ugovoru zoper sklep tudi sama priznala, da sta bila v zamudi s plačilom petih in pol obrokov kredita v znesku 5.765,00 EUR, upnik pa je v skladu s hipotekarno kreditno pogodbo ter določilom 20a. člena ZIZ izkazal, da jima je dal dodatni rok za izpolnitev zapadlih obveznosti, v katerem pa dolgovanega zneska nista plačala, nakar je pri notarki S.K. podal izjavo o odpoklicu terjatve, je zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik utemeljeno odstopil od hipotekarne kreditne pogodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravilen.

14. Brez vpliva na pravilnost izpodbijane prvostopne odločitve so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih pritožnika opozarjata na splošna načela pogodbenega prava, predvsem načela vestnosti in poštenja ter načela sorazmernosti, ki bi jih sodišče moralo upoštevati pri presoji upnikovega odstopa od kreditne pogodbe zlasti glede na oteženo finančno situacijo ob prenehanju poslovanja dolžnikovega podjetja ter dejstvo, da bodo s prodajo družinske hiše z otroki ostali na cesti. Ne gre namreč spregledati, da sta dolžnika s podpisom hipotekarne kreditne pogodbe soglašala s pogodbenimi določili, po katerih upniku pripada opcija določitve predčasne zapadlosti preostalega dela kredita zaradi zamude s plačilom že zapadlih obrokov, takšno upravičenje pa upniku dajejo tudi določila ZPotK, ki sicer varujejo potrošnike pred nepoštenimi pogodbenimi določili. Splošnih načel glede na izrecna pogodbena določila, ki niso v nasprotju s kogentnimi določili zakonov, v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Pravica odstopiti od kreditne pogodbe je bila v prosti dispozicija upnika, ki je navedeno možnost tudi izkoristil. Upnikovega ravnanja tako ni oceniti kot nepoštenega, sicer pa se je dolžnik s pogodbo zavezal, da bo obroke kredita redno plačeval, v kolikor pa teh, zaradi spremenjenih okoliščin, ni bil več sposoben, tega bremena ne more preložiti na upnika. V tej zvezi je izpostaviti, da iz listin v spisu izhaja, da je bilo dolžniku Z.K. plačilo zapadlih obrokov že odloženo, saj v daljšem obdobju ni redno izpolnjeval svojih obveznosti in je upnik vse do odstopa od kreditne pogodbe dopuščal takšno plačevanje z zamudo.

15. Glede na pritožbena izvajanja dolžnikov, da od celotne vrednosti pogodbe 133.000,00 EUR nista plačala zgolj 5.670,00 EUR, zato je upnikov odstop od kreditne pogodbe nepošten, je pojasniti, da je potrebno pri obračunu, koliko kredita še ni bilo plačanega, upoštevati že plačane obroke kredita - 22.650,00 EUR, proti preostalim, še neplačanim obveznostim - 127.285,05 EUR, kar pomeni, da sta dolžnika plačala zgolj 17,8 % dolgovanega zneska, 82,2 % pa jima še ostaja.

16. Sicer pa predstavljajo navedbe dolžnikov, s katerima utemeljujeta neupravičenost upnikovega odstopa od pogodbe, nedopustne pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Odločitev sodišča prve stopnje je v preostalem delu materialnopravno pravilna, prav tako pa neobremenjena s procesnimi kršitvami.

18. Po pojasnjenem je pritožbeno sodišče, ko ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbi po uradni dolžnosti delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba glede zavrnitve predloga za odlog izvršbe (II. točka izreka)

19. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu dolžnikov za odlog izvršbe pravilno izhajalo iz določbe 71. člena ZIZ. Glede na njune trditve, za katere pa nista predložila dokazil, je ocenilo, da zahtevanih pogojev za odlog izvršbe nista uspela izkazati oziroma nista uspela izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pogoji iz prvega odstavka 71. člena ZIZ niso izpolnjeni, drugih upravičenih razlogov iz drugega odstavka 71. člena ZIZ pa dolžnika prav tako nista uspela dokazati.

20. Pritožba s svojimi izvajanji zlasti z opozarjanjem, da na strani upnika nastopa banka, ki želi prodati njuno družinsko hišo, da se nepremičnine na javni dražbi prodajajo po bistveno nižji ceni kot nepremičnine, ki se prosto prodajo na trgu, ter na dejstvo, da dolžnikoma splošno znanih dejstev ni treba dokazovati, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Sodišče sprejema svoje odločitve na podlagi dejstev in okoliščin, znanih v času odločanja, pri čemer je potrebno poudariti, da realizacija izvršbe sama po sebi ne predstavlja tiste škode, ki je varovana z 71. členom ZIZ. Posledic, do katerih pride že zaradi izvršbe same, namreč ni mogoče šteti kot škodo, ki bi opravičevala odlog izvršbe. Upoštevna škoda mora nastati oziroma se odraziti v nekih drugih dobrinah, čemur pa v obravnavanem primeru glede na trditve dolžnikov o nižji ceni zaradi prodaje nepremičnine na dražbi, ni mogoče pritrditi. Škoda kot jo v pritožbi dolžnika ponovno zatrjujeta tako ni pravno priznana škoda v smislu pravnega standarda po prvem odstavku 71. člena ZIZ, zato njun predlog za odlog izvršbe ni utemeljen. Pritožbena izvajanja, ki dejansko predstavljajo ponovitev navedb iz predloga za odlog izvršbe, so neutemeljena.

21. Glede na navedeno pritožba dolžnikov glede II. točke izreka ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v točki II izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom istega zakona ter 15. členom ZIZ).

22. Pritožbeno sodišče mora ob spremembi odločitve sodišča prve stopnje odločiti o stroških vsega postopka, tudi tistih na prvi stopnji (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik je z ugovorom uspel le v sorazmerno majhnem delu, in sicer glede izterjave stroškov opominov ter delno glede zaključnih stroškov (skupaj za 142,50 EUR), kar pa ne vpliva na višino stroškov odmerjenih v izpodbijanem sklepu, saj je nagrada pooblaščenca za odgovor na ugovor vezana na sporno vrednost, katere višina je odvisna od višine izterjevane glavnice. Ta po spremembi še vedno spada v isti „razred“ (sporna vrednost od 125.000,00 EUR do 140.000,00 EUR) od katerega se odmerja nagrada (tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi), zato pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni posegalo.

23. V posledici uspeha s pritožbo le s sorazmerno majhnim delom, je tudi odločitev, da pritožbene stroške krijeta dolžnika sama (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : Tako tudi v sklepu VSM I Ip 517/2012 z dne 7. 6. 2012.