Jedro

Okoliščine za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje mora predlagatelj verjetno izkazati ob vložitvi takega predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka) in zavrglo kot prepozno tožbo tožnika (2. točka izreka) zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto z dne 29.10.2007 (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 7.3.2008).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa k 1. točki izreka sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja opravičenega razloga za vrnitev zadeve v prejšnje stanje. Zatrjeval je sicer, da tožbe ni pravočasno vložil zaradi bolezni, je težak sladkorni bolnik, vendar pa te okoliščine ni verjetno izkazal, saj je v potrditev svojih navedb predložil le zdravniško potrdilo, iz katerega ne izhaja to, kar je v zvezi s predlogom zatrjeval. Tožnik vlaga pritožbo. Meni, da je sodišče zmotno presodilo, da ni verjetno izkazal obstoja opravičenega razloga ter da ni dokazal, da je sladkorni bolnik. Verjetnost je nižja stopnja od gotovosti oziroma prepričanja. Tožnik je v obravnavanem primeru predložil zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja opisano stanje. Iz njega sicer ne izhajajo konkretne navedbe, vendar to še ne more pomeniti zaključka, da tožnik ni dokazal, da je sladkorni bolnik, niti, da ni dokazal, da je bil v času teka tožbenega roka zdravstveno povsem onesposobljen. Če sodišče meni, da je za navedeno dejstvo predloženi dokaz nezadosten, bi moralo pozvati tožnika, da dopolni dokazni predlog. Tožniku je s tem, ker sodišče iz zdravniškega potrdila ne izlušči verjetnosti obstoja okoliščin za vrnitev v prejšnje stanje, kršena z Ustavo zavarovana pravica do enakega sojenja, saj je bil v času teka tožbenega roka povsem onesposobljen, da bi lahko poiskal pravno pomoč. Po ustaljeni sodni praksi pa je bolezen kot subjektivna okoliščina povsem upoštevana kot opravičeni vzrok zamude roka. Nenadnega nihanja stopnje sladkorja v krvi tožnik nikakor ni mogel predvideti, niti preprečiti, še manj pa bi se to dejstvo lahko pripisalo njegovi krivdi. Tožniku zaradi obstoja bolezni in nenadnega poslabšanja le-te, ni bilo omogočeno, da lahko zakonito varuje svojo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V 1. odstavku 24. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list, št. 105/06 in 26/07 – sklep US RS) je določeno, da če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena ZUS-1 ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in takega dejanja zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Okoliščine za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje (3. odstavek 24. člena ZUS-1).

Kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, je tožnik v tožbi zgolj navedel, da je bil v času teka roka za vložitev tožbe zaradi sladkorne bolezni zdravstveno povsem onesposobljen, vendar te okoliščine ni z ničemer izkazal, torej niti s stopnjo verjetnosti. Tožnik bi moral v skladu z določbo 24. člena ZUS-1 to izkazati že ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo pozvati tožnika, da dopolni dokazni predlog. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je opravičenost razloga treba dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev. Tožnik je sicer predložil zdravniško potrdilo, v katerem pa je navedeno zgolj, da je bil tožnik od 17.4.2008 do 5.5.2008 zaradi bolezni odsoten in iz njega ne izhaja dejstvo, da tožnik v času od 17.4.2008 do 5.5.2008 ni mogel opravljati nobenih opravil oziroma da je bil zdravstveno povsem onesposobljen, da bi si pridobil pravno pomoč za vložitev tožbe. Ker tožnik okoliščine za utemeljitev predloga tudi po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno izkazal, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Glede na to tožniku tudi nista bili kršeni ustavni pravici, kar zatrjuje v pritožbi.

Stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnik tožbo lahko vložil oziroma se zglasil pri odvetniku pred nastankom zatrjevanih zdravstvenih težav pa je za odločitev v stvari nepotrebno. Pritožbeno sodišče le pripominja, da ima stranka pravico, da zakonsko predvidene roke izkoristi v celoti.

Ker je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljen zavrnilo, takšna zavrnitev pa je pravilna tudi po presoji pritožbenega sodišča, je v posledici tega postopalo pravilno tudi, ko je tožbo tožnika kot prepozno zavrglo. Po določbi 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Izpodbijana odločba tožene stranke je bila tožniku, po njegovih navedbah, vročena konec meseca marca 2008. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožba, ki jo je tožnik vložil dne 12.5.2008, vložena po preteku 30 dnevnega roka, torej prepozno.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07) in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi stroške pritožbenega postopka.