Jedro

Kadar pa je pogodba sestavljena v pisni obliki, velja po prvem odstavku 71. člena ZOR le tisto, kar je v tej obliki izraženo. Izjeme od tega pravila so možne le glede dogovora o stranskih točkah, če niso v nasprotju z vsebino pisne pogodbe in glede dogovora, s katerim se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank (2. in 3. odstavek 71. člena ZOR). Za take izjeme v obravnavanem primeru ne gre. Začetek teka veljavnosti pogodbe in s tem pogodbenih obveznosti strank le-te je bistvena sestavina pogodbe.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zoper toženo uveljavljala odškodnino v znesku 175.950,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in stroški. Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 59.169,00 SIT v osmih dneh.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Po prepričanju tožeče stranke že dejstvo, da je najemnik takoj po prejemu odločbe tožene stranke le-to dostavil tožeči kaže, da je med pogodbenima strankama obstajal dogovor o predložitvi te odločbe tožeči stranki. Da je bilo delovanje predstavništva šele v pripravi, je tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe vedela. Z vpisom predstavništva v register, pa je pogodba konvalidirala in bi tožeča stranka zahtevek iz naslova neplačane najemnine uspešno uveljavljala zoper ustanovitelja predstavništva. Od izdaje odločbe tožene stranke 2.12.1991 je tožeča stranka zato zamudo pri plačilu računa tolerirala. Ravnanje tožeče stranke, ko vozila najemniku ni odvzela, je zato v vzročni zvezi z izdajo nezakonite odločbe. Ob neplačilu prvega obroka najemnine tožeča stranka tudi ni mogla vozila enostavno odvzeti, ker je VI. točka pogodbe omogočala toženi stranki enomesečni odpovedni rok, ne pa odvzem vozila. Iz razlogov sodbe tudi ni jasno razvidno, ali je sodišče ravnanje tožene stranke ocenilo kot nezakonito ali kot pravilno. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz tožbene naracije izhaja, da je tožeča stranka s predstavništvom tuje firme S. dne 22.11.1991 sklenila pogodbo o najemu vozila z odložnim pogojem, da bo pogodba veljavno sklenjena, če bo izdana odločba o vpisu predstavništva v register tujih predstavništev. To odločbo je tožena stranka izdala 2.12.1991 v nasprotju z Uredbo o natančnejših pogojih za odpiranje in delo predstavništev tujih oseb v Jugoslaviji (Ur. l. SFRJ št. 75/89). Zaradi protipravnosti ravnanja tožene stranke pa je tožeči stranki nastala škoda v višini najemnine za dva meseca, zapadle v plačilo 28.11.1991 in 28.12.1991. S sklenjeno pogodbo o najemu vozila je najemniku oddala v najem kombi vozilo.

Po trditvah tožeče stranke naj bi bila dostava odločbe Ministrstva za zunje zadeve Republike Slovenije o registraciji predstavništva S. kot najemojemalca po pogodbi o najemu vozila z dne 22.11.1991 bistven odložni pogoj za veljavnost sklenjene najemne pogodbe. Kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, zatrjevani odložni pogoj v pogodbi ni zapisan. Kadar pa je pogodba sestavljena v pisni obliki, velja po prvem odstavku 71. člena ZOR le tisto, kar je v tej obliki izraženo.

Izjeme od tega pravila so možne le glede dogovora o stranskih točkah, če niso v nasprotju z vsebino pisne pogodbe in glede dogovora, s katerim se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank (2. in 3. odstavek 71. člena ZOR). Za take izjeme v obravnavanem primeru ne gre. Začetek teka veljavnosti pogodbe in s tem pogodbenih obveznosti strank le-te je bistvena sestavina pogodbe. Ni pa odveč opozoriti tudi na samo vsebino najemne pogodbe, ki v VI. točki določa tudi začetek in prenehanje njene veljavnosti (od 22.11.1991 do 22.11.1992).

Tožeča stranka, kot sama zatrjuje, je s sklenitvijo pogodbe o najemu vozila 22.11.1991 oddala kombi vozilo najemojemalcu v najem. Svojo pogodbeno obveznost je torej izpolnila še pred izdajo odločbe tožene stranke o registraciji najemojemalca. Prvi obrok najemnine je zapadel v plačilo že 28.11.1991, ki ga najemojemalec ob zapadlosti ni plačal, kar je tožeča stranka opredelila kot nastalo ji škodo. Ker je tožena stranka sporno odločbo izdala šele po nastanku škode 2.12.1991, je v celoti pritrditi zaključku prvostopnega sodišča, da vzročna zveza med toženi stranki očitanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ni podana. Povedano velja tudi glede škode v višini najemnine, zapadle v plačilo dne 28.12.1991. Kot v pritožbi opozarja tožeča stranka sama, je imela skladno s VI. točko pogodbe o najemu vozila zaradi neplačila možnost odpovedati pogodbo le z enomesečnim odpovednim rokom, torej je tožeči stranki škoda v višini najemnine, zapadle 28.12.1991, nastala neodvisno od tega, ali je v času od 28.11.1991 do 28.12.1991 tožena stranka izdala domnevno nezakonito odločbo ali ne. Zatrjevana škoda zato ne more biti posledica očitanega protipravnega ravnanja tožene stranke. Ob navedenem dejanskem stanju bi registracija najemodajalca sicer lahko pripomogla k sanaciji škode, ki je tožeči stranki že nastala kot posledica njenega lastnega ravnanja ob sklepanju in izpolnitvi pogodbe o najemu vozila, ni pa vzrok za nastalo škodo.

Ker je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da vzročna zveza med nastalo škodo in toženi stranki očitanim protipravnim ravnanjem ni podana, je neutemeljen pritožbeni očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do zatrjevane protipravnosti ravnanja tožene stranke. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti namreč kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: 1. nedopustno ravnanje povzročitelja, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter 4. odgovornost povzročitelja škode.

Neobstoj enega od naštetih pogojev zato izključuje odškodninsko odgovornost. Po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo. Ker tudi ni zagrešilo uradno upoštevanih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 354. člena ZPP, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške.

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur.l.RS 29/99).