Jedro

Okoliščina, da toženčev novi pooblaščenec (ki se je naroka udeležil) zaradi prepoznega pooblastila ni imel dovolj časa za kvalitetno obrambo tožene stranke, ne pomeni upravičenega razloga za preložitev naroka. Gre za okoliščino, ki bi jo tožena stranka s pravočasnim pooblastilom novega odvetnika lahko preprečila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodna odločba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 842,29 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (pravilno: sklepom) od dne 13.12.2012 prekinjeni postopek nadaljevalo s pravnim naslednikom tožene stranke M. S. in sicer z dnem 20.8.2014 (I. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Vl 2688/2010 z dne 2.3.2010 vzdržalo v veljavi v I. točki izreka in za izvršilne stroške, kot to izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb postopka:

5. Pritožnik uvodoma sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki jo vidi v tem, da sodišče prve stopnje naroka 11.7.2014 kljub prošnji pooblaščenca ni preložilo. Pri tem opozarja, da je sodišče prve stopnje prošnji tožeče stranke za preložitev predhodno razpisanega naroka ugodilo, kar naj bi pomenilo odstop od enakopravnega obravnavanja in učinkovitega varovanja pravic obeh strank.

6. Višje sodišče zgoraj navedene očitke ocenjuje kot neutemeljene. Po določbi prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so zato drugi upravičeni razlogi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je narok kljub prošnji za preložitev opravilo (282. člen ZPP), je pravilna. Razlog, da je toženec šele dan pred narokom za zastopanje pooblastil novega odvetnika, ni upravičen razlog za preložitev naroka. Očitana kršitev bi lahko prešla v nezakonito postopanje po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem v bistveno kršitev določb pravdnega postopka le tedaj, če bi bila glavna obravnava opravljena v odsotnosti tožene stranke kljub utemeljenemu opravičilu, česar pa pritožnik niti ne zatrjuje. Okoliščina, da toženčev novi pooblaščenec (ki se je naroka udeležil) zaradi prepoznega pooblastila ni imel dovolj časa za kvalitetno obrambo tožene stranke, ne pomeni upravičenega razloga za preložitev naroka. Gre za okoliščino, ki bi jo tožena stranka s pravočasnim pooblastilom novega odvetnika lahko preprečila. Dejstvo, da se novi pooblaščenec ni utegnil pripraviti na glavno obravnavo, v odsotnosti kakršnihkoli razlogov, zakaj je prišlo do pooblastila šele dan pred narokom, samo po sebi ne pomeni upravičenega razloga za preložitev naroka.

7. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje narok na prošnjo tožeče stranke enkrat že predložilo, vendar je bila takrat situacija drugačna: pooblaščenec tožeče stranke je pojasnil, da se bo M. M., ki je bil na narok vabljen kot priča, na dan naroka nahajal v tujini. Narok 23.6.2014 je bil torej preklican zaradi izvedbe dokaznega postopka, ki bi bil v odsotnosti vabljene priče sicer onemogočen. Tožena stranka pa je preložitev naroka 11.7.2014 predlagala zaradi prepoznega pooblastila novemu pooblaščencu, torej iz razloga, ki ga ni mogoče šteti kot upravičenega, zaradi česar mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo. Opravičilo stranke za izostanek z naroka tudi sicer ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave in na njej izvedlo dokaznega postopka ter o zadevi meritorno odločilo.

8. Ni jasno, na podlagi česa pritožnik utemeljuje očitek sodišču prve stopnje, ko navaja, da je zavzelo napačno stališče, da bi se morala tožena stranka odzvati vabilu na narok 11.7.2014 ter sama zagovarjati opravičilo za preložitev. Tega sodišče prve stopnje ni trdilo, pač pa je navedlo, da tožena stranka svojega izostanka ni opravičila (glej 27. točko obrazložitve). Nikjer torej sodišče prve stopnje ne navaja, da bi se morala tožena stranka odzvati vabilu in sama zagovarjati opravičilo za izostanek, pač pa pravilno navaja, da je tožena stranka z naroka izostala, ne da bi svoj izostanek sodišču sporočila oziroma poskušala opravičiti. Prošnja pooblaščenca za preložitev naroka z dne 10.7.2014 ni opravičilo stranke z naroka (pač pa opravičilo pooblaščenca zaradi prepoznega pooblastila), kaj takega pa iz vsebine navedene prošnje tudi ne izhaja.

Nadaljevanje postopka zoper toženo stranko

9. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno uporabo določb ZPUOOD, ZFPPIPP in ZSReg. Glede vprašanj, ki jih v okviru navedenega očitka izpostavlja pritožnik, je bilo pravnomočno odločeno že s sklepom naslovnega sodišča I Cpg 687/2012 dne 3.7.2012. V tem sklepu je višje sodišče po vpogledu v sodni register ugotovilo, da je postal sklep o obstoju izbrisnega razloga za toženo stranko, ki je bil izdan dne 18. 10. 2011, pravnomočen dne 04. 11. 2011. Na njegovi podlagi je registrsko sodišče dne 08. 11. 2011 izdalo sklep o izbrisu iz sodnega registra, ki je bil istega dne tudi objavljen. Tožena stranka je bila torej izbrisana dne 08. 11. 2011, zato je višje sodišče ugotovilo, da je podana tako materialnopravna odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe kot tudi njihovo procesnopravno nasledstvo. Ponovno razpravljanje o vprašanju pasivne legitimacije v okviru pritožbe zoper sodbo tako ni dopustno.

Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, druge procesne kršitve, napačna uporaba materialnega prava in napačna dokazna ocena

10. V okviru navedenih kršitev pritožnik napada zaključke izpodbijane sodbe, da je bila med pravdnima strankama sklenjena (ustna) posojilna pogodba, ki se je tudi izvrševala, pri čemer navedb tožene stranke, da bi bila med strankama sklenjena pogodba o prodaji delnic oziroma opcij dokazni postopek ni potrdil. Tožena stranka pritožbo gradi predvsem na očitku, da je sodišče prve stopnje zaslišalo zgolj tožečo stranko, medtem ko je toženi stranki onemogočilo, da se v tej zadevi izjavi ter še, da je zaradi opustitve dokaza z zaslišanjem prič dejansko stanje nepravilno ugotovilo.

11. Pritožbeni očitek, ki meri na kršitev pritožnikove pravice do kontradiktornega postopka (prim. 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ne drži. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da dokaznemu predlogu za zaslišanje tožene stranke ni ugodilo, ker se toženec naroka ni udeležil, svojega izostanka pa ni opravičil, čeprav je bil opozorjen na posledice. Toženec je torej s svojo procesno neaktivnostjo sam povzročil, da sodišče dokaza z njegovim zaslišanjem ni izvedlo, zaradi česar se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, da ni mogel pojasniti in dokazati svojih ključnih trditev. Da se toženec brez opravičila naroka ni udeležil, pritožba tudi sicer z ničemer ne izpodbija.

12. Glede zavrnitve dokazih predlogov za zaslišanje prič K., O. in R., višje sodišče zaključuje: o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Slednje je v 7. točki izpodbijane sodbe obrazložilo, da je dokazne predloge zavrnilo, ker je menilo, da je bilo dejansko stanje razjasnjeno že na podlagi zbranih listin (prim. 287. člen ZPP). Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP, sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so po njegovem mnenju potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev. Sodišče ima torej pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. V konkretnem primeru pa je pomembno še nekaj: pritožnik navaja, da bi omenjene priče „vedele povedati o zatrjevanih naknadnih dogovorih (novaciji), ki naj bi ključno vplivali na vtoževano terjatev“. Vse, kar toženec navaja v pritožbi in se nanaša na zatrjevano novacijo pogodbenega odnosa, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih ni mogoče upoštevati. Isto velja za pritožbi priložene dokaze. Pravica navajanja novot je izjema, ki je dopustna le ob dveh pogojih. Prvi je procesne narave ter od pritožnika terja, da že ob navajanju novih dejstev ter predložitvi novega dokaza obrazloži, zakaj navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti že prej. Drug pogoj pa je, da je takšna obrazložitev tudi utemeljena. Pritožnik nobenemu od navedenih pogojev ni zadostil. 13. Višje sodišče se v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, tako glede posojilne pogodbe, kot glede nakupne opcije, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogla biti sklenjena (glej zlasti točki 16. in 17. obrazložitve). Tudi sicer v celoti pritrjuje jasni, pregledni, logični in analitični obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je pritožbene navedbe (v delu, ki niso nedovoljene pritožbene novote), ne morejo izpodbiti. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.