Jedro

Denarni odškodninski zahtevki, o katerih je bilo odločeno tudi v tej pravdi, predstavljajo dajatvene denarne zahtevke, pri čemer ima vsak dajatveni zahtevek, torej ne le odškodninski, tudi svojo podlago oziroma „temelj“, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha na uspeh po temelju in na uspeh po višini prav v pravdah zaradi plačila odškodnine.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi stroškovna odločitev v točki 5 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožniki sami nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo v točkah od 1 do 4 izreka odločilo o odškodninskih tožbenih zahtevkih vsakega od tožnikov proti toženi stranki ter v točki 5 izreka o pravdnih stroških in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam povrniti pravdne stroške v višini 2.431,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti stroškovni odločitvi se tožniki s sicer skupno pritožbo pravočasno pritožujejo in uvodoma navajajo vse pritožbene razloge iz člena 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdijo, da je stroškovna odločitev nepravilna. Povzemajo, da je v obrazložitvi sodišče prve stopnje odločilo, da so tožniki uspeli v povprečju s 47 % ter po medsebojnem pobotanju istovrstnih terjatev odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikom še znesek 2.431,59 EUR. Pri odmeri stroškov pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo delitve uspeha po temelju in po višini. Pritožniki navajajo, da bi sodišče prve stopnje v konkretnem primeru moralo odločiti o stroških postopka na način, da bi upoštevalo delitev na uspeh po temelju in na uspeh po višini. Po temelju so namreč tožniki uspeli v 100 %, po višini pa v 47 % in bi bilo tako ob upoštevanju predmetne delitve upravičeni do povrnitve vseh priznanih stroškov v višini 73,5 % (100 + 47 = 147; 147 : 2 = 73,5 %), tožena pa temu ustrezno manj. Predlagajo tem ustrezno spremembo stroškovne odločitve v točki 5 sodbenega izreka ter priglašajo tudi pritožbene stroške.

Pritožbe niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določbe člena 154/II Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je ob delnem uspehu z odškodninskim tožbenim zahtevkom vsakega od tožnikov, ki ga je v povprečju ovrednotilo v višini 47 %, temu ustrezno odločilo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

Določba člena 154/II ZPP določa, da lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Pritožniki razen tega, da so tožniki po temelju uspeli v 100 %, po višini pa v 47 %, ne navajajo nobenih okoliščin, ki bi v konkretnem primeru narekovale delitev in vrednotenje končnega uspeha strank v postopku na način, da se ovrednoti uspeh ločeno po temelju (100 %) in ločeno po višini (47 %), končni uspeh pa kot aritmetična sredina obeh (73,5 %). Denarni odškodninski zahtevki, o katerih je bilo odločeno tudi v tej pravdi, predstavljajo dajatvene denarne zahtevke, pri čemer ima vsak dajatveni zahtevek, torej ne le odškodninski, tudi svojo podlago oziroma “temelj”, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha na uspeh po temelju in na uspeh po višini prav v pravdah zaradi plačila odškodnine (o.p. tako npr. tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 563/2008). Tako se edini pritožbeno navedeni razlog (uspeh po temelju 100 %, po višini pa 47 %), s katerim pritožniki izpodbijajo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, pokaže kot neutemeljen.

Ker pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu v okviru pritožbenih razlogov tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbe tožnikov zavrnilo ter stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki po vsebini predstavlja sklep (člen 128/V ZPP), potrdilo.

Ker pritožniki s pritožbo niso bili uspešni, bodo morali svoje pritožbene stroške nositi sami (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).