Jedro

Sodišče prve stopnje je določbo 38. člena ZVZD-1, ki delodajalcu določa dolžnost teoretičnega in praktičnega preizkusa znanja za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, kjer iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare in za tiste delavce, ki delajo na delovnih mestih kjer so poškodbe pri delu in zdravju pogostejše, kar delo s krožno žago nedvomno je, pravilno uporabilo. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da takšnega praktičnega preizkusa znanja delavec ni imel, niti na obravnavani žagi niti na kakšni drugi žagi, kar za prvotoženo stranko ni bilo sporno, kar izhaja tako iz izpovedbe samega delavca kot zakonitega zastopnika prvotožene stranke, in kot je to povzelo sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, so pritožbena razlogovanja prvotožene stranke, da ni šlo za delo na posebni žagi, in da ni bilo potrebno posebno praktično usposabljanje na konkretni žagi, za odločitev brez pomena. Brez pomena je tudi pritožbeno razlogovanje, da tak preizkus ne bi pripomogel, da do nezgode ne bi prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: ″I. Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 13.240,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer prva tožena stranka od 17. 3. 2017 dalje do plačila ter druga tožena stranka od 15. 3. 2017 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. II. Zavrne se tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: ″Prva tožena stranka in druga tožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 1.471,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prve tožene stranke od 17. 3. 2017 dalje do plačila ter od druge tožene stranke od 15. 3. 2017 dalje do plačila.″ III. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki v roku 15 dni 417,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev dalje do plačila.″

2. V točki I. izreka dosojeni znesek tožeči stranki predstavlja 90 % vtoževanega zneska stroškov zdravljenja, stroškov zdravil in izplačanih nadomestil plač, nastalih zaradi poškodbe delavca prvotožene stranke in zavarovanca tožeče stranke iz delovne nezgode z dne 12. 12. 2014, ki jih je tožeča stranka poravnala iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja in za katere sta po presoji sodišča prve stopnje solidarno odgovorni prvotožena stranka kot delodajalec in podizvajalec drugotožene stranke in drugotožena stranka kot glavni izvajalec, pri čemer so se dela opravljala na skupnem delovišču, krožna žaga, kjer je prišlo do nezgode pa je bila v lasti drugotožene stranke. Stroške je tožeča stranka poravnala iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, zanje pa sta po presoji sodišča prve stopnje odgovorni nerazdelno prvo in drugotožena stranka v 90 %. V točki II. izreka zavrnjeni znesek pa predstavlja preostali del vtoževanih stroškov v višini 10 % za katerega po presoji sodišča prve stopnje ni podana odgovornost toženih strank zaradi soprispevka samega zavarovanca k nezgodi.

3. Toženi stranki (prvo in drugotožena stranka) sta zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili pravočasni pritožbi. Pritožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno presojo sodišču prve stopnje. Uveljavljata povrnitev pritožbenih stroškov po specificiranih stroškovnikih.

Bistvene pritožbene navedbe pravdnih strank bo pritožbeno sodišče povzelo, ko bo nanje odgovarjalo.

4. Tožeča stranka je na pritožbene navedbe obrazloženo odgovorila in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega odgovora v višini 15,00 EUR, iz naslova administrativnih stroškov.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala plačilo škode iz naslova stroškov zdravljenja, stroškov zdravil in izplačil nadomestil plače za čas bolniškega staleža delavca prvotožene stranke in zavarovanca tožeče stranke, ki so nastali kot posledica delovne nezgode v skladu s prvim odstavkom 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)1. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov ugotovilo, da so za nastalo nezgodo odgovorni tako zavarovanec tožeče stranke (tudi delavec) kot prvotožena stranka in drugotožena stranka. Prvi zato, ker je vedel, da je krožna žaga nepravilno nastavljena, saj se zaščitni pokrov nad listom žage ni vračal samodejno v varovalni položaj, vedel je, da za delo s krožno žago ni praktično usposobljen in je po lastni izjavi poznal varnostne ukrepe, pa je žago kljub temu uporabljal2; druga dva pa zato, ker sta kot delodajalca kršila predpise iz varnosti in zdravja pri delu in delavcu nista zagotavljala ukrepov varstva pri delu in drugih ukrepov za varnost pri delu. Prvotožena stranka ni delavca praktično usposobila za delo, ni vršila nadzora delavca, s čimer je kršila 4. člen (očitno prav: 5. člen) ZVZD-1, 12. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (v nadaljevanju: Pravilnik) in 7. točko prvega odstavka 29. člena Pravilnika (očitno prav: ZVZD-1), druga tožena stranka pa ni zagotovila varne delovne opreme, niti nadzora delovne opreme, ni zagotovila beleženja pregledov delovne opreme in ni zagotavljala, da krožno žago uporabljajo samo pooblaščene osebe, s čemer je kršila 4., 9., 10. in 23. člen Pravilnika. Vse te kršitve pa so po ugotovitvi sodišča prve stopnje v vzročni zvezi z nastalo poškodbo zavarovanca tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je njihovo odgovornost ocenilo v razmerju 90 % : 10 % in sicer prispevek zavarovanca v višini 10 %, v preostalem delu pa sta za nezgodo nerazdelno odgovorni toženi stranki. Posledično je zaključilo, da je tožeča stranka v skladu s 87. členom ZZVZZ upravičena do povrnitve sorazmernega dela škode od toženih strank3. Ker je zaključilo, da je tožeča stranka višino škode v vtoževanem znesku v celoti dokazala4, je tožbenemu zahtevku ugodilo v sorazmernem delu glede ugotovljenih 90 % odgovornosti toženih strank in jima naložilo nerazdelno plačilo 13.240,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je v preostalem delu za nezgodo po presoji sodišča prve stopnje odgovoren sam zavarovanec, je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka v višini 1.471,14 EUR zavrnilo kot neutemeljen.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

K pritožbi prvotožene stranke:

9. Prvotožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilnost ugotovitve, da je prvotožena stranka na gradbišču delala kot podizvajalec, ker da ta ugotavitev ni dokazana, da kasneje sklenjeni pogodbi med toženima strankama tega ne dokazujeta, da je prvotožena stranka le zagotavljala delavce, ki da so delali pod organizacijo in nadzorom drugotožene stranke o čemer da je bila sklenjena tudi pogodba, ki pa jo je zadržala drugotožena stranka in je prvotožena stranka ni mogla predložiti, drugotožena stranka pa pogodbe ni predložila, kar bi storila, če bi sklenili podizvajalsko pogodbo, da Sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti pri delu na gradbišču (v nadaljevanju: Sporazum) ni podpisala kot izvajalec, kar da izhaja iz oznake na Sporazumu, kjer je pri številki prvotožene stranke označen kvadrat in je Sporazum veljal le za podizvajalce ne pa za prvotožena stranko, navedba odgovornega vodje del pri prvotoženi stranki pa da je zgolj formalnega pomena, saj da je bil ta na splošno odgovorni vodja del pri njej, če je opravljala podizvajalska dela, ter da bi v primeru, če bi prvotožena stranka bila res podizvajalka, bil imenovan kot odgovorni vodja del B. R., kot to izhaja iz predloženih kasneje sklenjenih pogodb. Vztraja, da je bila drugotožena stranka v celoti odgovorna za organizacijo in nadzor nad delom prvotožene stranke, tako tudi za nastalo škodo.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka kot podizvajalka opravljala dela pri gradnji mostu čez S. pri drugotoženi stranki kot glavnem izvajalcu. Pri tem je izhajalo iz izpovedbe zakonitega zastopnika prvotožene stranke B. R., iz po drugotoženi stranki predloženih pogodb iz leta 2015 in 2016, sklenjenih za različna gradbena dela s prvotoženo stranko, in iz vsebine pisnega Sporazuma, kjer je tožena stranka navedena kot podizvajalka5 in v katerem je pisno izjavila, da imajo njeni delavci med drugim tudi veljavno dokazilo o opravljenem preizkusu znanja iz varnosti pri delu in iz požarnega varstva, da se zavezuje, da bo na gradbišču poskrbela za stalno vodenje prevzetih delavcev in svojih delavcev, da mora za opravljanje svojih delavcev imeti navodila za varno delo ter je določila odgovornega vodjo del M. H., ne pa tudi njegovega namestnika6 iz česar je pravilno zaključilo, da je prvotožena stranka dela na obravnavanem gradbišču opravljala kot podizvajalka drugotožene stranke. Ker je ugotovilo, da svojega delavca ni praktično usposobila za delo s krožno žago, niti ni vršila nadzora nad njegovim delom, kar se je zavezala tudi s sprejetim Sporazumom in je tako kršila določbe četrtega odstavka 38. člena ZVZD-1, 12. člena Pravilnika in 7. točke 29. člena ZVZD-17. 11. Prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da drugotožena stranka ni predložila podizvajalske pogodbe. Dokazno breme glede te pogodbe je bilo na prvotoženi stranki, saj je drugotožena stranka zatrdila, da je bila pogodba zgolj ustno sklenjena in da pisne pogodbe ni bilo. Prvotožena stranka pa v postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjevala, da pisne pogodbe sklenjene z drugotoženo stranko ne more predložiti, ker da jo je zadržala drugotožena stranka, niti ni zatrjevala, da Sporazuma ni podpisala kot podizvajalec del, kar naj bi dokazoval kvadrat pri številki prvotožene stranke, niti da bi bil kot odgovorni vodja del določen njen zakoniti zastopnik, če bi dela izvajala kot podizvajalec, kar navaja sedaj v pritožbi. Te njene navedbe so zato za pritožbeni postopek neupoštevne in jih pritožbene sodišče ne sme upoštevati8. Iz trditev pravdnih strank in predloženih in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da prvotožena stranka ni dokazala, da ni bila podizvajalec drugotožene stranke in da za nastalo delovno nezgodo iz tega razloga ni odgovorna.

12. Prvotožena stranka nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka odgovorna za nastalo škodo, ker delavca ni praktično usposobila za delo. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na izjavo delavca, da dela na žagi ni opravljal prvič, da je bil očitno izkušen za delo z žago in da ni šlo za neko specialno žago. Prvotožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da delavec ni opravil praktične usposobljenosti za delo. Zakaj sodišče šteje, da za varno delo ne zadošča zgolj teoretično usposabljanje in dejstvo, da je delavec že pred nezgodo delal s krožno žago in imel nekaj praktičnih izkušenj, je sodišče pojasnilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevajoč mnenje tekom postopka postavljenega izvedenca s področja varstva in zdravja pri delu, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo kot skrbno izdelano, popolno in strokovno je zaključilo, da teoretično znanje ni dovolj, da se z zahtevanim praktičnim preizkusom in potrdilom ustrezne strokovne službe ugotovi, da delavec zna delati in obvlada delo, česar ne morejo nadomestiti delo in praktične izkušnje samega delavca, ki si lahko navodila razlaga po svoje in napačno in tako tudi dela. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, bi delodajalec, če bi izvedel praktični preizkus usposobljenosti delavca za delo s krožno žago na kateri je prišlo do nezgode lahko ugotovil pomanjkljivosti pri izvedenem teoretičnem usposabljanju in jih takoj odpravil, delavca bi poučil glede varnega dela, delavec pa bi s praktičnim prikazom izvedbe dela pokazal, ali je navodila pravilno razumel. 13. Sodišče prve stopnje je določbo 38. člena ZVZD-1, ki delodajalcu določa dolžnost teoretičnega in praktičnega preizkusa znanja za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, kjer iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare in za tiste delavce, ki delajo na delovnih mestih kjer so poškodbe pri delu in zdravju pogostejše, kar delo s krožno žago nedvomno je, pravilno uporabilo. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da takšnega praktičnega preizkusa znanja delavec ni imel, niti na obravnavani žagi niti na kakšni drugi žagi, kar za prvotoženo stranko ni bilo sporno, kar izhaja tako iz izpovedbe samega delavca kot zakonitega zastopnika prvotožene stranke, in kot je to povzelo sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, so pritožbena razlogovanja prvotožene stranke, da ni šlo za delo na posebni žagi, in da ni bilo potrebno posebno praktično usposabljanje na konkretni žagi, za odločitev brez pomena. Brez pomena je tudi pritožbeno razlogovanje, da tak preizkus ne bi pripomogel, da do nezgode ne bi prišlo.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prvotožena stranka ni vršila nadzora nad delavcem in pravilno zaključilo, da je s tem kršila določbe ZVZD-1 in sicer 7. točko prvega odstavka 29. člena, po kateri bi moral strokovni delavec prvotožene stranke opravljati nadzor nad delavcem glede izvajanja ukrepov za varno delo.

15. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila prvotožena stranka kot delodajalec delavca (zavarovanca tožeče stranke) dolžna tudi na podlagi sklenjenega Sporazuma skrbeti za stalno vodenje in varno delo svojih delavcev, za kar je imenovala tudi svojega odgovornega vodjo del, M. H., da ta v času nezgode ni bil na gradbišču, njegov namestnik pa niti ni bil imenovan, je evidentno, da prvotožena stranka nadzora nad delom svojega delavca ni izvajala. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delavec prvotožene stranke uporabljal žago, sicer last drugotožene stranke, za katere uporabo pa ni bil pooblaščen, ker je bil za delo z žago zadolžen edini M. M. in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje9 tudi delavec prvotožene stranke M. H., za takšno delo pa tudi ni bil delavec praktično usposobljen, pa mu tega dela prvotožena stranka ni preprečila, je brez pomena za odgovornost prvotožene stranke pritožbeno sklicevanje prvotožene stranke na odgovornost drugotožene stranke, ki da bi morala imeti žago pod nadzorom in ne bi smela dopustiti njene uporabe po drugih delavcih. Da je drugotožena stranka s takšno opustitvijo nadzora nad delovno opremo prav tako kršila pravila o varnosti in zdravju pri delu (10. člen Pravilnika), zakaj je nadzor potreben in kako naj bi se izvajal, pa je sodišče prve stopnje že pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče temu v celoti pritrjuje. Če bi se nadzor ustrezno izvajal, bi vodja del prvotožene stranke delavcu delo z žago lahko pravočasno preprečil in do nezgode nedvomno ne bi prišlo, zato so vsa drugačna pritožbena izvajanja v zvezi s potrebnim nadzorom neutemeljena.

16. Prvotožena stranka neutemeljeno pritožbeno izpodbija zaključke in ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z 10 % soodgovornostjo zavarovanca tožeče stranke za nastali škodni dogodek. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, da so ugotovljene opustitve oziroma kršitev ukrepov iz varnosti in zdravja pri delu v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom. Jasno pa je obrazložilo tudi vzroke za svojo odločitev o 10 % soodgovornosti zavarovanca tožeče stranke in ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje o tem ni izreklo. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na skrbni dokazni oceni izvedenih dokazov, kot ta izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in v katero pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti. Te dokazne ocene ne more izpodbiti prvotožena stranka z neutemeljenim navajanjem svoje dokazne ocene, takšne kot jo vidi ona in je v njeno korist. Delavec je res povedal, da je že delal s krožno žago in je zato imel nekaj izkušenj za delo, prav tako je povedal, da je vedel, da je zaščitni pokrov nad listom žage dvignjen in torej nepravilno nastavljen, ter da je vedel, da ob žagi ni pomožnega orodja - lesenega pomagala za žaganje manjših kosov lesa, kot to navaja prvotožena stranka v pritožbi, to pa je pri odločitvi o soprispevku delavca upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa, kot je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ni spregledati, da je delavec o navedenih pomanjkljivostih obvestil pooblaščene osebe obeh toženih strank in dobil odgovor, da se tako vseskozi dela in da se bo delalo še naprej; da je delal pod pritiskom, ker mu je delodajalec grozil, da bo uničil vizume za njegovo družino; da ni bil za delo s krožno žago praktično usposobljen; da krožna žaga zaradi hitrosti vrtenja in ostrine lista predstavlja večjo nevarnost pri delu in zahteva posebno večjo previdnost oseb, ki rokujejo z njo. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da sta toženi stranki kršili pravila o varnosti in zdravju pri delu s tem, ko delavcu ni bil zagotovljen praktičen preizkus usposobljenosti za delo s krožno žago, ko njega in žage nihče ni nadziral, ko so z žago lahko delali vsi kljub temu, da za to niso imeli pooblastila in usposobljenosti, je zaključek sodišča prve stopnje, da je delavec - zavarovanec tožeče stranke soodgovoren za škodni dogodek in posledično nastalo škodo v 10 %, pravilen in so povsem neutemeljene pritožbene navedbe o njegovi izključni odgovornosti.

17. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi prvotožene stranke tako niso podani.

K pritožbi drugotožene stranke:

18. Drugotožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je to napačno zaključilo, da ji drugotožena stranka ni zagotovila varne delovne opreme, ker da je bila žaga na gradbišču tehnično brezhibna, v celoti izpravna in varna za uporabo, kakor je to ves čas trdila, sodišče prve stopnje pa da je temu sledilo, ko je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da delovna oprema ni bila neizpravna, zato drugotoženi stranki očitana kršitev 4. člena Pravilnika ni podana, ter da je kljub temu nato v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisano, da drugotožena stranka ni zagotovila varne delovne opreme s čemer da je kršila 34. člen pravilnika, kar pa je v diametralnem nasprotju z ugotovitvami v točki 13 obrazložitve.

19. Določba 4. člena Pravilnika določa, da mora delodajalec zagotavljati delavcem brezhibno delovno opremo, ki ne ogroža varnosti in zdravja, varnosti njihovega imetja in naravnega okolja. Sodišče prve stopnje je iz izvedenih dokazov ugotovilo, da se zaščitni pokrov nad listom žage ni vračal samodejno v varovalni položaj lista žage, ampak je ostal v zraku. Upoštevaje izvedensko mnenje, da bi se to nepravilnost lahko odpravilo z nastavitvijo - z zategnitvijo vijaka v vrtišču ščitnika, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila žaga nepravilno nastavljena, kar bi po izvedenskem mnenju, ki mu je sodišče v celoti sledilo, drugotožena stranka ob rednem pregledu, ki bi ga morala izvajati v skladu z 9. členom Pravilnika10 in v skladu z njenimi navodili, morala ugotoviti in ustrezno ukrepati. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa drugotožena stranka nadzora nad delovno opremo ni izvajala in opisane nepravilnosti ni odpravila. Nasprotno, tega ni storila niti potem, ko jo je delavec na to nepravilnost opozoril, kakor je to iz izvedenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da obravnavana žaga ni bila pravilno nastavljena in je bila kot taka nevarna za delo, s čemer je drugotoženi stranki pripisalo kršitev iz prvega odstavka 23. člena Pravilnika11, v točki 13 obrazložitve zmotno zaključilo, da žaga ni bila neizpravna, pri čemer je očitno izhajalo iz ugotovitve izvedenca, da je imela veljavno potrdilo o ustreznosti delovne opreme iz leta 2013. Tudi po sodišču prve stopnje ugotovljena nepravilna nastavitev, ki je posledica popustitve oziroma razrahljanja varovalnega ščitnika po presoji pritožbenega sodišča pomeni hibo, zaradi katere je uporaba krožne žage nevarna in je pravilen v točki 17 obrazložitve zaključek sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka ni zagotovila varne delovne opreme. Pritožbene trditve drugotožene stranke, da je bila žaga brezhibna se tako pokažejo za neutemeljene.

20. Drugotožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da je to nepravilno zaključilo, da drugotožena stranka ni nadzorovala in pregledovala delovne opreme. Dejstvo, da je drugotožena stranka pred namestitvijo krožne žage na gradbišče zagotovila ustrezen strokovni pregled žage po podjetju ..., ki je takrat ugotovilo njeno tehnično brezhibnost, še ni dokaz, da je bila žaga še v letu 2014, po redni uporabi na gradbišču, brezhibna. Da bi drugotožena stranka zagotavljala vsakodneven redni pregled žage in dela z njo, tekom postopka drugotožena stranka ni dokazala. Četudi je delavec drugotožene stranke I. B. na zaslišanju povedal, da je preglede redno izvajal, pa sodišče temu ni sledilo in je razloge zakaj mu ni verjelo, tudi obrazložilo12. Očitek sodišču prve stopnje, da se to do izpovedbe te priče ni opredelilo tako ne vzdrži. Če bi drugotožena stranka resnično izvajala redni nadzor nad žago, pa bi morala preprečiti, da bi žago uporabljali vsi, tudi tisti, ki zato niso bili pooblaščeni, prav tako bi morala ugotoviti, da ščitnik ni pravilno nastavljen in hibo odpraviti, kakor tudi preprečiti, da se je žagalo brez lesenega pomagala, kot to izhaja iz izpovedb prič in zavarovanca tožeče stranke ter iz inšpekcijskega zapisnika.

21. Drugotožena stranka neutemeljeno pritožbeno navaja, da za nadzor delavca pri delu z žago ni bila odgovorna, pri čemer očitno pozablja, da je bila žaga njena. Za svojo delovno opremo in uporabo le-te pa je nedvomno dolžna skrbeti, jo nadzorovati in skrbeti za to, da so na razpolago ustrezna delovna pomagala, ter da z njo rokujejo delavci, ki so za to ustrezno usposobljeni in določeni glede na njena navodila, da lahko s to delovno opremo delajo oziroma jo uporabljajo, česar pa kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov, ni izvajala oziroma je ravnala malomarno, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na kršitve pravil o varnosti in zdravju pri delu je za odgovornost drugotožene stranke povsem odveč zatrjevanje drugotožene stranke, da bi za nadzor delavca pri delu z žago morala poskrbeti prvotožena stranka oziroma njen odgovorni vodja del. 22. Drugotožena stranka tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepravilno ugotovitev, da je lahko krožno žago uporabljal kdorkoli je želel ter da je to drugotožena stranka dopuščala, saj je o tem izpovedala celo njena priča M., ko je povedala, da so žago uporabljali vsi ter da so tudi šefi drugotožene stranke to sigurno vedeli.

23. Prav tako drugotožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je bil delavec - zavarovanec tožeče stranke usposobljen za delo s to žago, saj je bilo ugotovljeno, da ni imel opravljenega praktičnega usposabljanja in preizkusa usposobljenosti. Zakaj je tak preizkus potreben pa je sodišče prve stopnje pojasnilo in je to povzelo pritožbeno sodišče že zgoraj.

24. Prav tako so odveč pritožbena izvajanja o nepravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje glede lesenega pomagala, ki bi moralo biti ob žagi pa po izpovedbi delavca tega ni bilo, saj je evidentno, da niti prvotožena stranka niti drugotožena stranka nista izvajali nadzora nad delom z žago. Če bi tega izvajali, bi ugotovili, da delavec ne uporablja lesenega pomagala pri žaganju in bi mu morali takšno delo preprečiti.

25. Ob ugotovljenih kršitvah pravil iz varnosti in zdravja pri delu kot jih je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje in povzelo pritožbeno sodišče, so povsem neutemeljeni očitki drugotožene stranke v zvezi z oceno sodišča prve stopnje o višini soprispevka delavca k nastalemu škodnemu dogodku. Drugotožena stranka s pritožbenimi navedbami, da je bilo ravnanje delavca, ki je z roko segel v delujoči list krožne žage, izredno malomarno ter v nasprotju z vsemi standardi skrbnosti in da bi delavec kljub neustreznemu praktičnemu usposabljanju moral vedeti, da to ni dovoljeno, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je delavec za nastalo nezgodo odgovoren zgolj v 10 %, kar je obrazloženo že zgoraj.

26. Sodišče prve stopnje je o višini po tožeči stranki uveljavljane škode kot posledice obravnavane delovne nezgode odločilo na podlagi trditev pravdnih strank in listinskih dokazov ter izpovedbe zaslišanega delavca oziroma zavarovanca tožeče stranke. Tožeča stranka je višino nastalih stroškov zdravljenja in izplačanih nadomestil plač zavarovancu tožeče stranke, ki jih je izplačala v svoje breme, specificirala in dokazala z listinami v spisu iz katerih jasno izhaja, da so vsi zahtevani stroški nastali v zvezi z zdravljenjem delavca prav zaradi oziroma v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, kar je tožeča stranka podrobno pojasnila v tožbi in nato še v svoji vlogi z dne 1. 2. 2019, kar je drugotožena stranka zgolj pavšalno prerekala. Tožeča stranka je nastale stroške zdravljenja in izplačanih nadomestil specificirano dokazala tako glede opravljenih storitev, vrste teh in izvajalcev kot tudi višine ter obdobja izvajanja storitve, višine izplačanih nadomestil in obdobij izplačil, kakor tudi časovno podanega poteka začasne zadržanosti z dela po posameznih obravnavah, kar pa drugotožena stranka ni določno prerekala. Pritožbene navedbe, da v zvezi z višino škode niso bili podani nobeni konkretni dokazi in da tožeča stranka višine škode ni dokazala, so tako neutemeljene.

27. Pritožbene navedbe drugotožene stranke tako prav tako niso podane.

28. Pritožbeno sodišče je po zgoraj navedenem pritožbi prvotožene stranke in drugotožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo, saj v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

K pritožbenim stroškom:

29. Pritožnici s pritožbama nista uspeli, zato nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako je dolžna nositi svoje stroške pritožbenega odgovora tožeča stranka, saj ti stroški niso pripomogli k odločitvi v zadevi, poleg tega pa zahtevani stroški niso bili specificirani tako, da bi jim sodišče sploh lahko ugodilo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 87. člena ZZVZZ določa, da ima zavod pravico zahtevati povračilo povzročene škode od delodajalca, če je do škode prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. 2 Glej točko 18 in 19 obrazložitve. 3 Glej točko 7 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej točko 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Glej točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 Četrti odstavek 38. člena ZVZD-1 določa: ″Delodajalec določi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo za delavce, ki delajo na delovnem mestu, na katerem iz ocene tveganja izhaja večja nevarnost za nezgode in poklicne bolezni ter za delavce, ki delajo na delovnih mestih, na katerih so nezgode pri delu in poklicne bolezni pogostejše″. Prvi odstavek 12. člena Pravilnika določa: ″Delodajalec mora delavce usposobiti za pravilno in varno uporabe delovne opreme s teoretičnim in praktičnim usposabljanjem ter seznanjanjem z nevarnostmi, ki se lahko pojavijo pri uporabi takšne opreme.″7. točka prvega odstavka 29. člena ZVZD-1 določa: ″Za nenehno izboljševanje varnosti in zdravja pri delu strokovni delavec opravlja zlasti naslednje naloge: …, opravlja notranji nadzor nad izvajanjem ukrepov za varno delo.″ 8 Prvi odstavek 337. člena ZPP. 9 Glej točko 12 obrazložitve. 10 9. člen Pravilnika med drugim določa, da mora delodajalec zagotoviti nadzor nad delovno opremo, katere uporaba je lahko nevarna ali škodljiva za delavce z rednimi kontrolnimi pregledi, ugotovitve pa morajo biti zabeležene in ves čas uporabe delovne opreme na voljo inšpekciji za delo. 11 Prvi odstavek 23. člena Pravilnika določa: Kjer obstaja nevarnost, da pride do mehaničnega stika z gibljivimi deli delovne opreme, mora delodajalec zagotoviti, da se ti deli zavarujejo z varovali ali z napravami, ki preprečujejo dostop do nevarnih območij ali zagotavljajo ustavitev gibanja nevarnih delov, preden je doseženo nevarno območje. 12 Glej točko 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.