Jedro

Sporni prijavljeni znak je figurativni barvni znak, ki ga predstavlja rdeče jabolko na zeleni podlagi in manjši zelen križ v belem krogu, vsebuje pa tudi besedne elemente, in sicer besedilo "kartica zvestobe LEKARNA LJUBLJANA". Znak tožnice - vložnice ugovora pa je figurativni znak brez besednih elementov in ga predstavlja stilizirana podoba odgriznjenega jabolka, zato se sodišče v celoti strinja z zaključkom Urada, da prijavljeni znak kot celota ni podoben znaku znamke tožnice, in da zato ni verjetnosti, da bi prišlo do zmede v javnosti in povezovanja znamk.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnice zoper registracijo znamke „Kartica zvestobe LEKARNA LJUBLJANA“ št. Z-201070068. V obrazložitvi navaja, da je 15. 1. 2010 prejel prijavo znamke za znak „Kartica zvestobe LEKARNA LJUBLJANA“ za blago in storitve po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljevanju NK), razvrščene v razrede 03, 05, 35 in 44. Ker je prijavljeni znak ustrezal zahtevam iz 99. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), je 31. 5. 2010 v uradnem glasilu urada objavil prijavo te znamke. Tožnica pa je 31. 8. 2010 vložila ugovor zoper registracijo predmetne znamke. Urad meni, da ugovor ni utemeljen in da je predmetno znamko mogoče registrirati za prijavljeno blago in storitve v celoti. Pri tem poudarja, da je prijavljeni znak figurativni barvni znak, ki ga predstavlja rdeče jabolko na zeleni podlagi in zelen križ v belem krogu, vsebuje pa tudi besedne elemente, in sicer „kartica zvestobe LEKARNA LJUBLJANA“. Znak tožnice - vložnice ugovora pa je figurativni znak brez besednih elementov, predstavlja ga stilizirana podoba odgriznjenega jabolka. Meni, da je najbolj izrazit del prijavljenega znaka sicer rdeče jabolko, vendar ga vizualno in pomensko dopolnjuje zelen križ ter napis „LEKARNA LJUBLJANA“, ki podobi jabolka daje izrazit pomen. Dominantni del znaka v smislu vizualne izrazitosti je torej podoba jabolka, ki pa je za namen primerjave z znakom vložnice ugovora - tožnice, ki ga predstavlja le podoba jabolka, ne moremo izvzeti iz celotnega konteksta prepletenosti ostalih elementov. V zvezi z vizualno primerjavo zaključuje, da si znaka kljub temu, da oba predstavljata osrednji element - podobo jabolka - nista vizualno podobna. Znak tožnice predstavlja izrazito stilizirana podoba odgriznjenega jabolka, pri prijavljenem znaku pa igra močno vlogo poudarjeno bleščeče rdeča barva in površina jabolka, ki svetlobo seva tudi v prostor oziroma na zeleno podlago. Ne glede na to, da gre v obeh primerih za jabolko, je ugotoviti, da je celostni vtis oziroma oblikovni koncept povsem različen. Jabolko v ugovarjanem znaku je predstavljeno na način fotografije, s poudarjeno globino predmeta in izrazito svetlobo, ki daje podobi izraz tudi v vsebinskem oziroma asociativnem smislu. Jabolko vložnice ugovora - tožnice pa je močno stilizirano, lahko bi rekli, da daje občutek podobe izrezane v smislu kolaža ali prikaza jabolka na piktogramski način. Poleg tega manjkajoči del ploskve, ki predstavlja jabolko, govori o tem, da gre za odgriznjeno jabolko, kar daje podobi drugačen smisel. Poleg tega pa gre pri prijavljeni znamki še za druge oblikovne elemente, ki jih z ustrezno oceno celotne podobe oziroma vizualnega vtisa znamke ne moremo zanemariti. Opazovalec bi tudi ob hipnem pogledu na znamko poleg jabolka ne mogel spregledati označbe, ki jo predstavlja zelen križ v belem krogu ter napis „LEKARNA LJUBLJANA“ oziroma „kartica zvestobe LEKARNA LJUBLJANA“. V okviru fonetične primerjave Urad poudarja, da se ne zdi verjetno, da bi znamko prijavitelja, kljub izrazitemu besedilu, poimenovali kot „jabolko“. Znak vložnice ugovora - tožnice pa nima besednih elementov, zato ga fonetično ne moremo jasno opredeliti. Eventualno bi ga prijavitelj v smislu vtisa slikovnega elementa znaka lahko poimenoval kot „jabolko“. Tako zaključuje, da si znaka fonetično nista podobna. V okviru pomenske primerjave pa izpostavlja, da sta podobi jabolk konceptualno povsem različni. Ugovarjani znak in njegov osrednji slikovni element - jabolko dodatno opredeljuje še besedilo in podoba zelenega križa. Bleščeče zdravo jabolko ob zelenem križu in besedah „LEKARNA LJUBLJANA“ potrošniku vzbudi asociacijo na zdravje, medtem ko stilizirana podoba odgriznjenega jabolka nikakor ne vzbuja podobnih asociacij, zaradi načetosti jabolka mogoče celo nasprotne. Tako zaključuje, da sta si primerjana znaka vizualno, pomensko in fonetično v tolikšni meri različna, da ne obstaja verjetnost zmede v javnosti, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko, tudi če bi bilo z znamkama označeno popolnoma enako ali podobno blago oziroma enake ali podobne storitve. Dalje v obrazložitvi še navaja, da čeprav je ugotovil, da znaka nista zamenljivo podobna, je primerjal še storitve obeh znamk v razredu 35, za katere je vložnica ugovora - tožnica zahtevala zavrnitev prijavljene znamke. Ugotovil je, da gre v razredu 35 ugovarjanega znaka za enake oziroma podobne storitve, kot jih ima v tem razredu registrirane vložnica ugovora. Oba seznama namreč vsebujeta oglasno dejavnost, pri čemer ima prijavitelj še bolj specifične oglaševalske dejavnosti, ki so omejene na področje lekarništva, vendar pa najširša opredelitev prijavitelja pokriva tudi te. Torej gre za enake oziroma podobne storitve. Tudi storitve vodenja komercialnih poslov, poslovne administracije in pisarniških poslov prijavitelja, ki so sicer omejene na področje lekarniške dejavnosti, so enake in podobne vložnikovim storitvam poslovnega upravljanja, poslovne administracije in pisarniških poslov, opredeljenih v najširšem smislu. Vendar pa Urad zaključuje, da glede na to, da sta znaka v vseh pogledih tako različna, ne obstaja verjetnost, da bi znamki, kljub enakim in podobnim storitvam, potrošniki med seboj povezovali in bi zato prišlo do zmede v javnosti. V zvezi z zatrjevanjem slovečnosti in ugleda tožničine znamke pa navaja, da bi tožnica morala dokazati, da je njena znamka prepoznavna v Sloveniji. Zgolj dejstvo o pojavljanju znaka v spletni enciklopediji namreč ne odgovarja na vprašanje, koliko ljudi pozna znamko vložnice ugovora, kar je relevantno za ugotovitev, da gre za dobro znano znamko. Vendar tudi, če bi Urad presodil, da gre za dobro znano ali slovečo znamko, ta ugotovitev ne bi spremenila odločitve o zavrnitvi ugovora, saj ni izkazana podobnost znakov, ki je temeljni pogoj za zavrnitev prijave znamke na podlagi 44. člena ZIL-1. Tako je ugovor na podlagi tretjega odstavka 102. člena ZIL-1 zavrnil in nadaljeval postopek za registracijo znamke.

Tožnica v tožbi navaja, da ugotovitev Urada v izpodbijani odločbi, da se prijavitelj izpodbijane znamke ni izrekel o razlogih iz ugovora, ne drži in je protispisna. Dejansko stanje tako ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno, posledično pa je Urad naredil napačen sklep o dejanskem stanju ter ni presojal vseh okoliščin, pomembnih za rešitev primera. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni ravnal po pravilih postopkih in utemeljenosti navedb v ugovoru ni presojal na podlagi mnenja prijavitelja (drugi odstavek 102. člena ZIL-1), to pa je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Dalje navaja, da daje Urad veliko prevelik poudarek dodatnemu besednemu delu izpodbijane znamke. Obstoja dodatnih elementov v izpodbijani znamki tožnica ne zanika, temveč jim po njenem prepričanju Urad daje prevelik pomen, s čimer zanika princip presoje dominantnih delov primerjanih znamk. Da je grafizem jabolka v izpodbijani znamki dominanten del znamke, je že na prvi pogled očitno, saj je ta v primerjavi z ostalimi elementi v izpodbijani znamki zelo velik. Zapis „LEKARNA LJUBLJANA“, ki mu Urad daje tako velik pomen, ter zeleni križ, predstavljata zgolj manjši del izpodbijanega znaka. Zapis je poleg tega zelene barve in se nahaja na zeleni podlagi, zato ne drži, da bi potrošnik že v bežnem pogledu na izpodbijano znamko nemudoma opazil napis; glede na velikost grafizma jabolka je to neutemeljena trditev Urada. Ob pravilni presoji podobnosti izpodbijane in predhodne znamke bi tako Urad moral upoštevati, da je dominanten, najbolj razlikovalen in najbolj zapomnljiv del obeh znamk grafizem jabolka ter da je verjetnost zmede v javnosti ustrezno presojati z upoštevanjem in s poudarkom na podobnosti dominantnih delov obeh znamk, česar Urad ni storil. Tako je v izpodbijani odločbi opravil nepravilno oziroma nepopolno analizo vizualne podobnosti izpodbijane in predhodne znamke. Poudarja tudi, da gre v obeh primerih za dvodimenzionalen prikaz jabolka, da oba grafizma vsebujeta enake linije in vdolbine v jabolku ter da oba vsebujeta tudi prikaz lista, ki je glede na jabolko nagnjen, zato ni mogoče trditi, da gre za povsem različna oblikovna koncepta. Zgolj manjša osvetlitev jabolka v zgornjem desnem kotu ne predstavlja tako močne razlike, ki bi onemogočala povezovanje med znamkama. Enako velja tudi za obgrizen del jabolka v predhodni znamki. Meni, da Urad tudi ni pojasnil, zakaj bi bile asociacije ob pogledu na obe jabolki tako različni, da potrošnik podob ne bi medsebojno povezoval. Izpostavlja tudi, da sta zapis in križ zelene barve v primerjavi z grafizmom jabolka zanemarljive velikosti, zato meni, da ni mogoče trditi, da bi na potrošnika s svojimi značilnostmi naredila tako velik vtis, da bi že ob hipnem pogledu ta del znamke prevzel dominantno vizualno vlogo in definiral jabolko, za katerega sicer Urad trdi, da je dominantni del znamke. Poleg tega je trditev o avtomatičnem branju besedila in vzpostavitvi asociativne zveze med besedilom in sliko neobrazložena. Tožnica trdi in vztraja, da je dominanten vizualni element v izpodbijanem znaku tako izrazit, da bo nemudoma pritegnil pozornost potrošnika, ta pa ga bo zaradi podobnosti s predhodno znamko z njo povezoval ali znamki celo zamenjeval. Tudi fonetična analiza podobnosti znakov, ki jo je opravil Urad v izpodbijani odločbi, je po prepričanju tožnice nepopolna. V zvezi s tem citira točko b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 in poudarja, da bi moral Urad presojati, ali obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Glede na to, da je dominanten ter največji in najbolj opazen in zapomnljiv element izpodbijane znamke ravno jabolko, po mnenju tožnice verjetnost povezovanja in nastajanja zmede vsekakor obstaja. Meni tudi, da zgolj različen prikaz ali grafične olepšave ne morejo vplivati na pomen znamke. Četudi upoštevamo minimalen dodaten element v smislu zapisa, ni mogoče govoriti o popolni pomenski različnosti. Kljub dodatnim elementom namreč obe znamki še vedno vsebujeta jabolko, ki je pomensko enako. Tako znamki pomensko nista enaki, sta pa še vedno podobni, česar Urad pri končnem zaključku ni upošteval. Poleg navedenega so ugotovitve o asociaciji na zdravje pri izpodbijani znamki in obratni asociaciji zaradi načetosti jabolka v predhodni znamki neutemeljene in povsem arbitrarne. Izpostavlja tudi, da bi Urad pri primerjavi podobnosti znamk oziroma znakov moral upoštevati enakost storitev, ki jo je sicer tudi sama ugotovila, ker se zaradi enakosti storitev znamk močno poveča verjetnost povezovanja ali zamenjave. S tem pa bi se omogočilo izkoriščanje ugleda prejšnje znamke - posledično bi ugovarjana znamka povzročila vtis, da je njen prijavitelj povezan z vložnikom ugovora, to pa bi pripomoglo k boljšemu trženju storitev, proti katerim je bil vložen ugovor. V zvezi z zaključkom Urada v izpodbijani odločbi, da tožnica ni dokazala ugleda njene prehodne znamke in da tako njen ugovor ne izpolnjuje pogojev iz c točke prvega odstavka 44. člena ZIL-1, pa navaja, da je v ugovoru navajala dokaz z vpogledom v svetovno internetno enciklopedijo Wikipedia pod vnosom Apple Inc. Ravno ta dokaz pa veliko bolj kot naklade časopisov, kjer se članki z znamko pojavljajo, dokazuje poznanost, razširjenost, dolgotrajno prisotnost na trgu in ugled predhodne znamke tožnice. Tožnica namreč predhodno znamko uporablja že od ustanovitve leta 1976. Poudarja, da je bila eden od glavnih igralcev v revoluciji osebnih računalnikov. Zadetki iz svetovne internetne enciklopedije Wikipedia tako dokazujejo izjemno priljubljenost in poznanost prehodne znamke po vsem svetu. V zadnjih letih je ena od najbolj prepoznavnih znamk v svetu, enako pa velja tudi Slovenijo. Glede na to, da znamka tožnice nedvomno in celo splošno znano uživa ugled in je poznana znamka v Sloveniji, je to dejstvo treba upoštevati pri presoji ugovora. Po vsem povedanem sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zavrne registracijo znamke št. Z-201070068 „Kartica zvestobe LEKARNA LJUBLJANA“ na območju Republike Slovenije oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Uradu v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Urad v odgovoru na tožbo vztraja pri ugotovitvi, da bo potrošnik v prijavljenem znaku poleg dominantne podobe jabolka nedvomno opazil tudi besedni del tega znaka, ki podobo jabolka natančno opredeljuje oziroma sporoča, da gre za „jabolko Lekarne Ljubljana“. Enako vztraja pri ugotovitvi, da gre pri primerjanih podobah jabolk za dva povsem različna oblikovna koncepta ter posledično povsem različen celostni vtis primerjanih znakov. Poleg tega za fonetične podobnosti znakov ocenjuje, da je praktično nemogoče, da bi prijavitelj svojo znamko v radijskih reklamnih sporočilih, oglasih in podobno, oglaševal samo kot „jabolko“ in ne kot storitev točno določenega ponudnika, namreč Lekarne Ljubljana, saj to nikakor ne bi bilo v njegovem interesu. Izpostavlja tudi, da je v izpodbijani odločbi izrecno upošteval enakost oziroma podobnost storitev, na katere se nanašata prijavljeni znak in znamka tožnice, saj je ugotovil, da sta znaka v vseh pogledih tako različna, da ne obstaja verjetnost, da bi znamki, kljub enakim in podobnim storitvam, potrošniki med seboj povezovali in bi zato prišlo do zmede v javnosti. Navaja še, da bi tožnica poleg samega ugleda za zavrnitev registracije prijavljene znamke po točki c prvega odstavka 44. člena ZIL-1 morala dokazati tudi, da bi uporaba prijavljene znamke izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke. V okviru dokaza, da uporaba poznejše znamke oškoduje oziroma bi oškodovala razlikovalni značaj prejšnje znamke, se zahteva, da se dokaže bodisi sprememba ekonomskega ravnanja povprečnega potrošnika proizvodov ali storitev, za katere je prejšnja znamka registrirana, ki je posledica uporabe poznejše znamke, bodisi resno tveganje za nastanek take spremembe v prihodnosti (sodba sodišča Evropske skupnosti št. C-252/07 z dne 27. 11. 2008). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom, Javni zavod Lekarna Ljubljana, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je med strankama sporna odločitev Urada o podanosti zavrnilnih razlogov po točkah b) in c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 za izpodbijano znamko stranke z interesom. Sporni prijavljeni znak je figurativni barvni znak, ki ga predstavlja rdeče jabolko na zeleni podlagi in manjši zelen križ v belem krogu, vsebuje pa tudi besedne elemente, in sicer besedilo „kartica zvestobe LEKARNA LJUBLJANA“. Znak tožnice – vložnice ugovora pa je figurativni znak brez besednih elementov in ga predstavlja stilizirana podoba odgriznjenega jabolka.

Po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Po točki c) istega člena ZIL-1 se ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba tega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke ali če bi uporaba tega znaka nakazovala na povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znake.

Sodišče se v celoti strinja z zaključkom Urada, da prijavljeni znak kot celota ni podoben znaku znamke tožnice, zato ni verjetnosti, da bi prišlo do zmede v javnosti in povezovanja znamk. Urad se je pravilno opredelil glede dominantnega dela prijavljenega znaka v smislu vizualne izrazitosti, to je podobe rdečega jabolka. Kot izhaja iz upravnosodne prakse, mora presoja vidne in slišne podobnosti ter podobnosti v zasnovi zadevnih znamk temeljiti na splošnem vtisu, ki ga te znamke pustijo, pri čemer je treba zlasti paziti na njihove razlikovalne in prevladujoče sestavine (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 1123/2006 z dne 21. 10. 2008). V konkretnem primeru je Urad primerjavo znakov podrobno opisal in svoje zaključke (povzete zgoraj) ustrezno obrazložil. Po mnenju sodišča izpodbijana znamka zgolj zato, ker vsebuje podobo jabolka, tako kot znamka tožnice, le tej še ni zamenljivo podobna. Sodišče pritrjuje Uradu, da sicer dominantni podobi rdečega jabolka na prijavljenem znaku daje izrazit pomen ter ga vizualno dopolnjuje zelen križ ter napis „LEKARNA LJUBLJANA“. Sodišče se ne strinja z mnenjem tožnice, da daje Urad prevelik pomen navedenemu zapisu in zelenemu križu na prijavljenem znaku. Besedni element in zelen križ v belem krogu namreč nista le nepomembna elementa brez razlikovalnega učinka, temveč kažeta na različen celostni vtis primerjanih znakov. Pri tem je treba izpostaviti, da tudi povprečen potrošnik navadno dojema znamko kot celoto, ne da bi se lotil razčlenjevanja njenih posameznih podrobnosti. Pritrditi je tudi stališču Urada, da si znaka, kljub temu da na obeh predstavlja osrednji element podoba jabolka, vizualno nista podobna. Pri prijavljenem znaku izstopa močno poudarjeno bleščeče rdeča barva, znak vložnice ugovora pa predstavlja izrazito stilizirana podoba odgriznjenega jabolka. Na takšen zaključek ne more vplivati zgolj dejstvo, da obe podobi jabolka vsebujeta tudi prikaz lista. Sodišče tako sodi, da sta si primerjana znaka tako vizualno, kot pomensko in fonetično v tolikšni meri različna, da ne obstaja verjetnost zmede v javnosti, vključno z verjetnostjo povezovanja s prejšnjo znamko, kljub temu da gre v razredu 35, za katere je tožnica zahtevala zavrnitev prijavljene znamke, za enake oziroma podobne storitve, kot jih ima v tem razredu registrirane tožnica.

Urad je tudi pravilno zavrnil ugovor po c) točki prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ter svojo odločitev v zadostni meri obrazložil. Pri tem je treba poudariti, da bi tožnica poleg samega ugleda za zavrnitev registracije prijavljene znamke po c) točki prvega odstavka 44. člena ZIL-1 morala konkretizirano dokazati tudi, kako bi uporaba izpodbijane znamke nakazovala povezanost med blagom in storitvami in tožnico ter kako bi to utegnilo škodovati njenim interesom, česar pa ni storila. Sicer pa glede na prej navedeno, ker ni izpolnjen pogoj enakosti ali podobnosti znakov, tudi morebitno (sicer neizkazano) izkoriščanje ali škodovanje interesov tožnice na odločitev v zadevi ne bi moglo vplivati.

Ne nazadnje pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je napačna ugotovitev Urada v izpodbijani odločbi, in sicer da se prijavitelj izpodbijane znamke ni izrekel o razlogih iz ugovora, vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločbe. Res je sicer, da takšna navedba Urada v izpodbijani odločbi ne drži, saj iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je prijavitelj dne 18. 1. 2011 vložil odgovor na ugovor tožnice, v katerem je predlagal zavrnitev ugovora. Vendar pa po presoji sodišča samo dejstvo, da tega Urad v izpodbijani odločbi ni navedel ter v odločbi ni povzel navedb prijavitelja, ni v ničemer vplivalo na odločitev v zadevi. V čem naj bi ostalo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, tožnica konkretno tudi ne pojasni.

Ker je po vsem povedanem sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.