Jedro

ZUS-1 v 1. odstavku 73. člena predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je dopustno vložiti pritožbo zoper sodbo oziroma sklep prvostopnega sodišča. Ker sodišče v obravnavanem primeru ni samo ugotavljalo dejanskega stanja temveč je odločbo tožene stranke odpravilo zaradi nepopolne oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka, in ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta (in meritorno odločilo o zadevi), ter tudi ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo, glede na citirano določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1, ni dovoljena.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrže. 2. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov odgovora na tožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.10.2006, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (1. točka izreka); tožnico je z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo (2. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da povrne tožnici na 140,50 EUR odmerjene stroške upravnega spora v roku 15 dni (3. točka izreka); tožnico pa je oprostilo plačila sodnih taks (4. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnico predčasno razrešila z mesta direktorice javnega sklada. Ker tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o krivdnih razlogih za njeno razrešitev in o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah, je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanje stranke (9. člen ZUP), s čimer je bila zakrivljena bistvena kršitev določb postopka po 2. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

Tožena stranka s pritožbo izpodbija prvostopenjsko sodbo in navaja, da je prvostopno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, saj je izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je tožnico z odškodninskim zahtevkom napotilo na pot pravde (2. točka izreka sodbe), naj bi že pravnomočno odločilo o posameznih predpostavkah odškodninske odgovornosti, toženi stranki pa naj bi glede tega ne bila dana možnost, da izpodbija dejansko stanje, kar naj bi bilo v nasprotju z določbami 22. in 25. člena Ustave RS. V postopku je bila tožnici dana možnost, da se izjavi o vseh razrešitvenih dejstvih in razlogih, vendar je tožnica sejo, na kateri je bila sprejeta odločitev, da se začne postopek njene razrešitve, pred zaključkom zapustila. Pred odločanjem o razrešitvi je odšla na bolniški stalež ter se do dneva izdaje izpodbijane sodbe v prostore tožene stranke ni vrnila.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da nikoli ni bila zaslišana glede razrešitvenih razlogov in so vse tovrstne pritožbene navedbe izmišljene in neresnične. Eden izmed temeljnih procesnih pogojev je, da se posameznik v postopku ne obravnava kot objekt, temveč kot subjekt, to pa pomeni, da mora imeti možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev v konkretni upravni zadevi. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da ji ni bila dana možnost, da bi se pred razrešitvijo izjavila o pravnorelevantnih dejstvih. Pritožbeni ugovor, da je tožnica še pred zaključkom zapustila sejo, na kateri je bila razrešena, je nekorekten in izmišljen, tožena stranka pa za svoje trditve ni ponudila nobenega dokaza. Razrešitev ni bila na dnevnem redu seje, tožnica za razrešitev ni vedela, sejo pa je zapustila po točki dnevnega reda, v kateri je bila poročevalka, tako kot vselej, in na zahtevo predsednika nadzornega sveta. Ker prvostopno sodišče ni samo spremenilo s tožbo izpodbijanega upravnega akta in ni odločalo na podlagi 66. člena ZUS-1 je pritožba tožene stranke nedovoljena, zato tožeča stranka predlaga, da se jo kot nedopustno zavrže. Uveljavlja stroške v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo.

K 1. točki izreka: Pritožbo ni dovoljena.

ZUS-1 v 1. odstavku 73. člena predpisuje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je dopustno vložiti pritožbo zoper sodbo oziroma sklep prvostopnega sodišča. Pritožba zoper prvostopno sodbo je dovoljena v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Ker sodišče v obravnavanem primeru ni samo ugotavljalo dejanskega stanja temveč je odločbo tožene stranke odpravilo zaradi nepopolne oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka, in ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta (in meritorno odločilo o zadevi), ter tudi ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo, glede na citirano določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1, ni dovoljena. O tem, da pritožba zoper predmetno sodbo ni dovoljena, je bila tožena stranka seznanjena tudi s pravilnim pravnim poukom izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 1. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - UPB2) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Zaradi zavrženja pritožbe tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka.

K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče je ocenilo, da odgovor tožeče stranke na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča v zadevi. Odločitev, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka temelji na 1. odstavku 155. člena ZPP, v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.