Jedro

Pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja ni izvršljivost, ampak le zapadlost upnikove terjatve. Dolžnik in tretje osebe, v korist katere je dejanje storjeno, nista nujna sospornika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, naj se ugotovi, da je darilna pogodba z dne 4.7.2000, sklenjena med S. F. in V. F., v razmerju do tožnice neučinkovita v delu, ki je potreben za izpolnitev tožničine terjatve, proti dolžniku S. F. v višini 3,263.994,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.6.1997 do dneva plačila in 1,999.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.1999 dalje do plačila ter stroške pravdnega postopka; zato je toženec dolžan dovoliti, da tožnica svoje terjatve proti S. F. v navedeni višini izterja z izvršbo na premoženje, pridobljeno z darilno pogodbo, to je enonadstropno dvostanovanjsko hišo s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem na naslovu R. ulica 12a v Kranju, parc. št. 153/39, vl. št. 597 k.o. .... Proti sodbi se je po odvetniku pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba v popolnem nasprotju z zakonom ugotavlja, naj bi bil pogoj za izpodbijanje pravnega dejanja v skladu z določbami 280. in 281. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, tudi izvršljivost terjatve. Zakon je glede določanja pogojev za izpodbijanje povsem jasen, saj kot pogoj za izpodbijanje določa le zapadlost terjatve. Po upnikovem prepričanju so povsem contra legem razlage omenjenega pravnega instituta, ki tudi po uveljavitvi ZOR kot pogoj za izpodbijanje zahtevajo izvršljivost upnikove terjatve. Upoštevati je namreč treba, da je omenjeni bivši zakon kot pogoj za izpodbijanje izrecno določal izvršljivost, ZOR pa določa le zapadlost terjatve. Ob interpretaciji zakona, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, je uporaba instituta v praksi praktično nemogoča ali vsaj izjemno otežena, saj ZOR za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določba zelo kratke roke za vložitev tožbe. Neuspešnost izterjave upnikovih terjatve zoper dolžnika ZOR obravnava le kot pravno domnevo. Tožeča stranka torej lahko dejstvo, da dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev in da je bilo izpodbijano pravno dejanje dolžnika storjeno v škodo upnika, dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Če bi ZOR kot pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določal izvršljivost upnikove terjatve, bi moral biti takšen pogoj izrecno zapisan v ustreznem zakonskem določilu. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ocenilo, da bi morala tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek naperiti tudi zoper dolžnika in ne le zoper toženca, ker naj bi šlo za nujno sosporništvo. Kako se izpodbija, je izrecno določeno v zakonu (2. odst. 283. čl. ZOR). Učinek izpodbijanja je le v tem, da izpodbijano pravno dejanje izgubi učinek proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Ni se mogoče strinjati z materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, da objektivni pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ni le zapadlost upnikove terjatve, ampak tudi njena izvršljivost. Res je sicer, da takšno stališče zastopajo nekateri pravni teoretiki (primerjaj Blagojevič, Krulj: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Savremena administracija, Beograd, 1983, stran 975; Strohsack: Obligacijska razmerja III, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1993, stran 55; Vizner: Komentar Zakona o obveznim obligacionim odnosima, Zagreb 1978, stran 1118). Poudarjajo, da ima institut izpodbijanja svoj temelj prevenstveno v zaradi insolventnosti dolžnika neuspešnem uveljavljanju izvršljive terjatve v izvršbi. Gramatikalna razlaga 1. odst. 280. čl. ZOR bi lahko privedla v absurdno situacijo, v kateri bi lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla, izpodbijal dolžnikovo pravno dejanje. To bi posledično lahko pomenilo nepotrebno vznemirjanje tretjih in ogrožanje pravne varnosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da takšna razlaga temelji na določbah Zakona o izpodbijanju pravnih dejanj zunaj stečaja (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 29/31), ki so se kot pravna pravila uporabljala do uveljavitve ZOR. Pravno pravilo par. 8 Zakona o izpodbijanju pravnih dejanj zunaj stečaja določa, da ima pravico izpodbijati vsak upnik, čigar terjatev je izvršna, ne glede na to, kdaj je nastala, kolikor izvršba na dolžnikovo imovino ni dosegla popolnega poplačila tega upnika ali kolikor je vzeti, da bi tega ne dosegla. Določilo 1. odst. 280. čl. ZOR je vsebinsko drugačno, saj kot pogoja ne določa izvršljivosti upnikove terjatve, ampak le njeno zapadlost. Po prepričanju pritožbenega sodišča takšnega odstopanja od bivše ureditve ni mogoče pripisati le težnji za poenostavitev redaktorjev besedila ZOR, ampak je posledica intencije zakonodajalca, da se institut uredi drugače kot prej. V prid takšnega zaključka, poleg povsem jasne gramatikalne razlage iz 1. odst. 280. čl. ZOR, govori tudi kratek prekluzivni rok za vložitev tožbe iz 1. odst. 285. čl. ZOR, ki znaša v primeru odplačnih razpolaganj eno leto, sicer pa tri leta. Pritrditi je pritožniku, da bi bila uporaba instituta izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika ob tako kratkih prekluzivnih rokih izjemno otežena, saj ni mogoče pričakovati, da bi upnik v tako kratkem času od storjenega izpodbijanega pravnega dejanja vedno pridobil izvršilni naslov za uveljavljanje svoje terjatve. V nasprotju s sedanjo ureditvijo so bili roki za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj prej bistveno daljši, saj je upnik lahko naprimer izpodbijal vsa dolžnikova dolozna pravna dejanja, storjena v desetih letih pred izpodbijanjem (primerjaj pravno pravilo par. 2 Zakona o izpodbijanju pravnih dejanj zunaj stečaja). Poleg tega pa je citirani zakon poznal tudi institut podaljšanja izpodbojnega roka, ki ga je upnik lahko dosegel, tako da je, preden je njegova terjatev postala izvršljiva, obvestil sodišče o svojem namenu, da bo izpodbijal dolžnikovo pravno dejanje (pravno pravilo par. 9). Pokaže se torej, da argumenti, ki govorijo za drugačno razlago 1. odst. 280. čl. ZOR od gramatikalne, ne morejo vzdržati kritike. Dodati je še, da tudi pravna teorija pogoja zapadlosti terjatve, kot je opredeljen v 1. odst. 280. čl. ZOR, ne tolmači povsem enotno, saj je iz Cigojevega komentarja moč razbrati, da se lahko izpodbijajo dolžnikova pravna dejanja tudi v primeru, kadar ne obstaja izvršilna listina (Stojan Cigoj: Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, 2. knjiga, stran 990). Ni videti ovire, da se o dospelosti upnikove terjatve in insolventnosti dolžnika ne bi moglo razpravljati kot o predhodnem vprašanju, od rešitve katerega je odvisna odločitev o glavni stvari, to je, ali in koliko je dolžnikovo pravno dejanje izgubilo svoj učinek proti tožniku (284. čl. ZOR). Iz citiranega določila tudi izhaja, da tožbe ni treba naperiti proti dolžniku in tretji osebi, v korist katere je bilo dejanje storjeno, saj nista nujna sospornika. Zaradi dolžnikovega razpolaganja izpodbijano pravno dejanje ne postane nično niti se ne razveljavi, ampak le izgubi svoj učinek proti upniku, kolikor je to potrebno za izpolnitev njegove terjatve. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali so izpolnjeni splošni pogoji upniškega izpodbijanja in posebni pogoji, ki veljajo za dolžnikova neodplačna razpolaganja. Stroškovni izrek temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.