Jedro

Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če sodišče poleg zaslišanja revidenta kot stranke ni zaslišalo tudi nasprotne stranke, ki se ni odzvala sodnemu vabilu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 8,667.519 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,852.231 SIT od 16.2.1998 dalje in od zneska 4,815.288 SIT od 17.2.1998 dalje. Tožnici mora povrniti tudi pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kot kršitev postopka uveljavlja toženec v reviziji okoliščino, da prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo tožnice kot stranke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za nobeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ob tem, ko je prvostopenjsko sodišče zaslišalo kot stranko toženca, ne pa tudi tožnice, je pojasnilo, da je ni zaslišalo zaradi njenega težkega zdravstvenega in psihičnega stanja in ker to zaradi drugih dokazov ni bilo potrebno. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbeno trditev o tako navedeni kršitvi postopka in pravilno razložilo, da okoliščina, da sodišče ni zaslišalo tožnice kot stranke, ne pomeni uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče se s tem stališčem strinja že zato, ker (zaslišana) stranka ne more vztrajati pri zaslišanju nasprotne stranke, če ta ne želi biti zaslišana. Sodišče lahko po drugem odstavku 258. člena ZPP zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu, stranke pa se ne more prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP). Sicer pa drži, da sodišče samo odloči, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP), in v obravnavanem primeru obstoji razumna utemeljitev, zakaj tožnica ni bila zaslišana. Revizijski razlog iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP zato ni podan.

Toženec v reviziji uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji pa ne pove, v čem oziroma kako naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Z vsemi revizijskimi trditvami, ki so skoraj popolna kopija pritožbenih, izpodbija dejansko stanje. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča in njegovim dokaznim ocenam, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preizkusilo in potrdilo pritožbeno sodišče. Zato so vse revizijske navedbe (razen trditev o kršitvah postopka, na katere je bilo že odgovorjeno) neupoštevne in ne morejo prispevati k za toženca ugodnejši odločitvi.

Revizijsko sodišče je v skladu s 371. členom ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe materialnega prava. Ob vezanosti na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je toženec podpisal dve posojilni pogodbi z dne 15.2.1997 oziroma 17.2.1998 za 40.000 DEM in 50.000 DEM, da je tožnica, ki je bila premožna in je imela dovolj denarja, tožencu izročila ta denar in da toženec tožnici posojila ni vrnil, je materialnopravno pravilna odločitev nižjih sodišč, da mora toženec plačati 8,667.519 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Po 557. in prvem odstavku 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) mora posojilojemalec vrniti posojeni znesek in zaradi zamude pri vrnitvi tudi plačati zakonske zamudne obresti. Zaradi nevrnitve posojila je bilo torej tožničinemu denarnemu zahtevku utemeljeno ugodeno, kar pomeni, da tudi revizijski razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP ni podan.

Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.