Jedro

Kupcem ni mogoče očitati, da niso bili dovolj skrbni in od njih tudi ni mogoče zahtevati, da bi preverjali zakonski status razpolagalca in pravni status predmeta razpolage.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena dne 11.2.1998 med drugotožencem, tretjetoženko in četrtotožencem na eni strani in B.K. na drugi strani, za poslovni lokal v T., v izmeri 47,85 m², ki se nahaja v nizu A1 v pritličju, ter tožečo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov v znesku 1.482,66 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Tako je odločilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da so kupci poslovnega prostora vedeli o tožničini zunajzakonski skupnosti z B.K., kot tudi ne, da spada lokal v njuno skupno premoženje.

Zoper citirano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevku ugodi ter toženim strankam naloži v plačilo vse stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožba soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je bilo stanovanje (pravilno: poslovni lokal) skupno premoženje, ni pa pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so bili drugi, tretjetoženka in četrti toženec v dobri veri ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe za sporni lokal. Meni, da bi prvostopenjsko sodišče pri obravnavi te zadeve moralo izhajati tudi iz temeljnih načel obligacijskega prava, in sicer načela vestnosti in poštenja in načela skrbnosti. Opozarja na izpoved tožene stranke M.V., da mu je tožnica povedala, da če je zainteresiran za nakup lokala, naj pripravi denar, da sta mu tožnica in K.B. ponujala tudi avtomobile, na podlagi česar je po oceni tožnice očitno, da je ta tožena stranka vedela, da mora za nakup lokala kontaktirati tudi s tožnico. Takšna izpoved pove, da je ta toženec, ki je povsem razumsko zdrava in normalna oseba očitno vedel, da lokal ni samo od B.K., če mu ga je naprodaj ponujala tudi tožnica. Že zaradi te okoliščine bi morala druga do četrta tožena stranka, ki so oče, mati in sin, skrbno ravnati glede na dejstvo, da lokal ni bil knjižen in preveriti tudi s tožnico, kako je z lastnino lokala. Tega ne more spremeniti okoliščina, da jim je toženec B.K. pokazal prodajno pogodbo s S., saj nepremičnina ni bila vknjižena in pravni red pozna tudi izvenknjižno pridobitev lastnine, kot na primer skupno premoženje. Sam toženec M.V. pa je dejal, da je on zelo skrben glede denarja, ker ima dva otroka in poskuša vsakemu od njiju dati enako. Po mnenju pritožbe je zato očitno, da dobre vere pri toženih strankah ni bilo, saj bi sicer glede na to, da je tožnica enemu od njih (M.V.) izrecno povedala, da če želi kupiti lokal, naj pripravi denar, prišli so do tožnice in jo seznanili, da kupujejo lokal in jo povprašali, kaj ima ona s tem. Ker tega niso storili, niso bili v dobri veri. Slednja je namreč zahtevala, glede na tedanjo situacijo in ob dejstvu, da so vedeli, da je tožnica v posesti lokala, da jo seznanijo tudi z nakupom in se prepričajo o njeni vlogi pri tem. Tega niso storili in zato dobre vere ni bilo. Tožeča stranka priglaša stroške postopka, in sicer kot v vlogah ter stroške za sestavo pritožbe in sodno takso po sodni odmeri.

Pritožba ni utemeljena.

Kupec (v obravnavanem primeru drugotoženec, tretjetoženka in četrtotoženec) mora ravnati s tisto stopnjo skrbnosti, ki se od njega zahteva v pravnem prometu. Res je sicer, da lokal, ki je bil predmet prodaje s kupoprodajno pogodbo, še ni bil vknjižen v zemljiški knjigi, vendar so kupci njegovo lastništvo preverili tako, da jim je prvotoženec B.K. pokazal kupoprodajno pogodbo s S., kjer je bil on naveden kot kupec, vedeli pa so tudi, da je B.K. predlagal vpis lokala v zemljiško knjigi in da je že plačal tudi takso za zemljiškoknjižni predlog. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja na izpoved prvotoženca, ki je izpovedal, da so takrat, ko so sklepali pogodbo, dobili na vpogled original pogodbo o nakupu lokala s strani B.K. od S. in le-to odnesli k notarki, ki je pripravila pogodbo in potem originalno pogodbo spet vrnili na S. Kupcem tako, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni mogoče očitati, da niso bili dovolj skrbni in od njih tudi ni mogoče zahtevati, da bi preverjali zakonski status razpolagalca in pravni status predmeta razpolage. Nenazadnje pa ne gre prezreti, da je tožnica vedela, da se lokal prodaja, da je s tem soglašala in da je bila prav ona vez med K. in V. glede prihoda K. Dejstvo je, da se tožnica na zunaj ni manifestirala kot lastnica oz. solastnica lokala in niti ni povedala, da je za lokal prispevala tudi sama oz. njeni starši. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da so bili toženci dobroverni, je zato prepričljiv in ga pritožba ne more izpodbiti.

Pritožba tožeče stranke je zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj je prvostopenjsko sodišče odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, pri tem pa tudi bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) ni storilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP).