Jedro

Vrhovno sodišče je s sklepom, X Ips 24/2016 z dne 29. 8. 2018, sprejelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato gre v primeru razrešitve položajnega uradnika za akt politične diskrecije, ki pa glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt. Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada ali tožena stranka) je tožnika z odločbo, št. 10013-24/2020/3 z dne 21. 5. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), z dnem 22. 5. 2020 razrešila s položaja generalnega direktorja Statističnega urada Republike Slovenije (v nadaljevanju SURS). V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je bil tožnik na to mesto imenovan z odločbo tožene stranke, št. 10013-10/2019/2 z dne 19. 8. 2019, za dobo petih let, in sicer od 21. 8. 2019 do najdlje 20. 8. 2024, z možnostjo ponovnega imenovanja. Pojasnjuje, da peti odstavek 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) določa, da lahko funkcionar, oziroma organ, pristojen za imenovanje, na predlog funkcionarja, pristojnega za predlaganje imenovanja, v enem letu od nastopa funkcije razreši generalnega direktorja v ministrstvu, predstojnika vladne službe, generalnega sekretarja v ministrstvu, predstojnika organa v sestavi ministrstva, načelnika upravne enote in direktorja občinske uprave oziroma tajnika občine, ne glede na to, kdaj je funkcionar nastopil funkcijo. Razrešitev po tem odstavku je mogoča tudi v enem letu od imenovanja uradnika na položaj. Predsednik Vlade je v skladu z določbo petega odstavka 83. člena ZJU Vladi podal predlog za razrešitev tožnika s položaja generalnega direktorja SURS, in sicer z dnem 22. 5. 2020, Vlada pa je z izpodbijano odločbo temu sledila.

2. Tožnik je skladno s pravnim poukom zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu ter pojasnil, da je prepričan, da izpodbijana odločba temelji na nepravilni uporabi zakona oziroma neuporabi pravega zakona. Vlada je izpodbijano odločbo oprla na peti odstavek 83. člena ZJU. Ta zakon, ki se je začel uporabljati 28. 6. 2003, splošno in celovito ureja sistem in posebnosti delovnih razmerij javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. Za najvišje uradniške položaje iz drugega odstavka 82. člena ZJU, na katerih se opravljajo funkcije strokovnega oziroma upravnega vodenja, ZJU določa, da se položaj pridobi z odločbo o imenovanju za dobo petih let. Prenehanje tega položaja ZJU ureja v 83. členu, in sicer določa, da prenehanje položaja nastopi z iztekom obdobja, za katerega je bil uradnik imenovan, oziroma z razrešitvijo, peti odstavek tega člena pa določa tudi možnost razrešitve brez krivdnih razlogov.

3. Zakon o državni statistiki (v nadaljevanju ZDSta), ki je bil sprejet in začel veljati v letu 1995, v II. poglavju (Organizacija in položaj izvajanja dejavnosti državne statistike) ureja imenovanje generalnega direktorja SURS in prenehanje njegove funkcije. To se lahko zgodi z odstopom ali razrešitvijo. Edini razlog za predčasno razrešitev je, če Vlada ugotovi, da je zaradi neustreznih organizacijskih rešitev prišlo do večjih motenj pri delu SURS (tretji odstavek 10. člena ZDSta). Drugih možnosti za predčasno razrešitev generalnega direktorja SURS ta zakon ne predvideva, kar je logično in sistemsko utemeljeno, saj je bil namen zakonodajalca zagotoviti njegovo samostojnost in neodvisnost. ZDSta ima v razmerju do ZJU naravo specialnega predpisa. ZJU namreč ureja možnost razrešitve s položaja iz nekrivdnih razlogov večjega števila položajnih uradnikov, medtem kot ZDSta ureja zgolj možnost za (predčasno) razrešitev enega od njih, to je generalnega direktorja SURS.

4. Predčasno razrešitev generalnega direktorja SURS torej urejata dva zakona, starejši specialni in mlajši splošnejši. Takšno kolizijo zakonskih določb, v odsotnosti derogacijske klavzule, urejajo v pravni teoriji in praksi utrjena pravila razlage, v skladu s katerimi praviloma mlajši zakon razveljavlja starejšega, ter tudi mlajši specialni zakon razveljavlja starejšega specialnega. Dilema pa je, ali tudi mlajši splošni zakon razveljavlja starejšega specialnega, kar je načeloma mogoče takrat, ko se z zgodovinsko in namensko (teleološko) metodo razlage ugotovi, da novi zakon odpravlja različno urejanje določenega pravnega področja za različne vrste subjektov. Če pa za to stališče ni zanesljivih argumentov, se poraja vprašanje, ali morda ne gre za dve ali več kategorij pravnih subjektov, ki se kakovostno razlikujejo v tolikšni meri, da jih je treba tudi različno pravno vrednotiti. Zakonodajalčevo izhodišče je, da se novi zakon nanaša le na subjekte, ki splošnega zakona še nimajo, ali pa ga je treba spremeniti in dopolniti, ne posega pa v ureditev, ki že velja za posamezna specialna pravna področja oziroma za ožje kategorije pravnih subjektov.

5. Iz Predloga ZDSta izhaja, da so bili pri njegovi pripravi upoštevani tudi sklep in stališča Državnega zbora RS z dne 25. 1. 1994 ter mnenji Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve z dne 23. 6. 1993 in 12. 1. 1994, v skladu s katerimi mora biti nacionalni statistični urad samostojen in neodvisen od Vlade, ter mora biti status urada takšen, da zagotavlja neodvisnost in strokovnost. V statusnem smislu mu je sicer zakonodajalec dal položaj vladne službe, njegovo neodvisnost pa naj bi v zadostni meri omogočali strokovna in organizacijska neodvisnost institucije ter personalna neodvisnost njenega vodstva. Iz zakonodajnega gradiva ZJU pa izhaja, da je bil eden izmed njegovih ciljev vzpostaviti na področju uslužbenskega sistema v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti strokovno in politično nevtralno javno upravo in je zato zakonodajalec med drugim vzpostavil sistem ključnih vodstvenih uradniških položajev (generalni direktor in generalni sekretar v ministrstvu, predstojnik vladne službe in predstojnik organa v sestavi ministrstva), ki so ločeni od političnih funkcij (minister, državni sekretar, generalni sekretar Vlade). Z določitvijo petletnega mandata je zagotovil element stabilnosti v karieri najvišjih položajnih uradnikov, hkrati pa je z možnostjo njihove razrešitve brez krivdnih razlogov v roku enega leta od nastopa funkcije funkcionarja oziroma od imenovanja uradnika na položaj, vsakokratni oblasti zagotovil določen vpliv na kadrovsko zasedbo najvišjih položajev.

6. SURS je glavni izvajalec in usklajevalec dejavnosti slovenske državne statistike, z namenom ugotavljanja statističnih podatkov o stanjih in gibanjih na ekonomskem, demografskem in socialnem ter okoljskem področju. Je član Evropskega statističnega sistema in v tej vlogi dejavno sodeluje v delovnih skupinah in odborih Eurostata (statističnega urada Evropske unije), ter pri tehničnih in infrastrukturnih projektih, ki jih ta usklajuje. Vključuje se v postopke priprav, usklajevanja in sprejemanja evropske zakonodaje o statistiki, usklajuje izvajanje statističnih raziskovanj med vsemi ustanovami, ki so za določena področja prav tako pooblaščene za izvajanje dejavnosti slovenske državne statistike in pooblaščen za mednarodno sodelovanje za področje statistike ter za določanje metodoloških in klasifikacijskih standardov. Vlada je sprejela Zavezo za zaupanje v statistiko, in sicer da bo s svojim političnim in regulatornim delovanjem zagotavljala pogoje za delovanje slovenske državne statistike v skladu s Kodeksom ravnanja evropske statistike. Sprejem Zaveze pomeni izvršitev obveznosti, določenih v Uredbi (EU) 2015/759 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 223/2009 o evropski statistiki (v nadaljevanju Uredba), ki med drugim državam članicam nalaga, da sprejmejo ukrepe, potrebne za ohranitev zaupanja v evropsko statistiko in zagotovijo strokovno neodvisnost uslužbencev. V ta namen so vodje nacionalnih statističnih uradov neodvisni pri opravljanju svojih statističnih nalog ter ne zahtevajo in ne sprejemajo navodil od nobene vlade ali druge institucije, organa, urada ali subjekta.

7. Podlaga za ustanavljanje vladnih služb je v 25. členu Zakona o Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju ZVRS), v skladu s katerim jih lahko ustanavlja Vlada, kadar pri svojem delovanju in pri usklajevanju dela ministrstev potrebuje organizacijsko, strokovno in drugo pomoč. Vladne službe se med seboj v več pogledih pomembno razlikujejo že v izhodišču, saj je stopnja njihove strokovne (ne)odvisnosti in (ne)samostojnosti različna. Nekatere so zgolj organizacijska, strokovna in druga pomoč pri delovanju Vlade, druge pa opravljajo še različne druge naloge v javnem interesu. Med slednjimi izstopa prav SURS. Tudi imenovanje vodij je različno, saj se za nekatere uporabljajo določbe ZJU, za nekatere pa ne, prav tako ima za prenehanje nekaterih funkcij oziroma položajev ZVRS specialne določbe, za nekatere pa to ureja poseben zakon. Uradniki iz drugega odstavka 82. člena ZJU nedvomno niso v (bistveno) enakem položaju. Velika večina od njih predstavlja pomembne položajne uradnike, ki sodijo v krog t. i. "političnih uradnikov", to je uradnikov, ki opravljajo naloge Vlade. Ureditev, po kateri so ob nastopu nove Vlade oziroma novega ministra določeni najvišji vodstveni uradniki razrešljivi s položaja brez krivdnih razlogov, sama po sebi ni v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Bistveno pa vendarle je, da se generalni direktor SURS razlikuje od "političnih uradnikov", saj ne opravlja nalog Vlade, temveč njene rezultate pravzaprav ocenjuje, oziroma primarno skrbi za izvajanje državne statistike po načelu nevtralnosti, objektivnosti, strokovne neodvisnosti, racionalnosti, statistične zaupnosti in preglednosti. Čeprav SURS nima ustavnopravne podlage za institucionalno neodvisen status sui generis, je njegov položaj in položaj njegovega generalnega direktorja zagotovo bolj podoben položaju Računskega sodišča in njegovega predsednika, kot pa npr. položaju Urada vlade za komuniciranje in njegovega direktorja ali Kabineta predsednika vlade in njegovega vodje.

8. Iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju ZJU izhaja, da je bil institut razrešitve brez krivdnih razlogov sprejet z namenom zagotoviti Vladi oziroma ministrom možnost, da si za vodilna delovna mesta (položaje) v državni upravi, kjer je potrebno tesno sodelovanje položajnega uradnika z ministrom, izbere za sodelavce tiste osebe, ki jim posebej zaupa. To pa se nedvomno ne nanaša na generalnega direktorja SURS, ker bi se s tem onemogočalo njegovo normalno strokovno delovanje in krnilo njegovo samostojnost, neodvisnost in objektivnost ter ga prekomerno podrejalo politiki. Generalni direktor SURS ne zahteva in ne sprejema navodil Vlade. Ureditev predčasne razrešitve generalnega direktorja SURS iz tretjega odstavka 10. člena ZDSta pomeni protiutež morebitnim političnim pritiskom, ki so pri tej instituciji nedopustni. Tožnik glede na obrazloženo meni, da je najmanj vprašljivo, ali ureditev, ki SURS določa status vladne službe, res zadosti zahtevam Uredbe po samostojnosti in neodvisnosti nacionalnega statističnega urada in njegovega predstojnika. V vsakem primeru pa je treba upoštevne določbe slovenske zakonodaje razlagati v skladu z namenom evropskega predpisa. Konkretno to pomeni, da je treba določbe ZJU in ZDSta razlagati tako, da se zagotovi čim večja samostojnost in neodvisnost SURS in njegovega generalnega direktorja od politike in izvršilne veje oblasti.

9. Generalni direktor SURS in t. i. "politični uradniki" nedvomno predstavljajo dve ali več kategorij pravnih subjektov, ki se kakovostno razlikujejo v tolikšni meri, da jih je treba tudi različno pravno vrednotiti. ZJU se nanaša le na subjekte, za katere je bilo treba stari splošni zakon spremeniti in dopolniti, ne posega pa v ureditev, ki je že veljala za posamezna specialna pravna področja oziroma za ožje kategorije pravnih subjektov. Glede možnosti predčasne razrešitve generalnega direktorja SURS pomenijo določbe ZDSta tisti okvir, ki ga je treba zaradi njegove specialne narave primarno upoštevati. Tožnik zato trdi, da peti odstavek 83. člen ZJU, kljub temu, da je kasnejši, spričo svoje splošne narave glede možnosti razrešitve uradnikov iz drugega odstavka 82. člena ZJU, ne nadomešča posebne ureditve iz tretjega odstavka 10. člena ZDSta.

10. Podredno, za primer, če bi sodišče vendarle presodilo, da peti odstavek 83. člena ZJU velja tudi za predčasno razrešitev generalnega direktorja SURS, tožnik poudarja, da bi to pomenilo kršitev splošnega načela enakosti pred zakonom. To zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, bistveno različne pa različno. Če zakonodajalec kljub temu različno uredi enake položaje, ali enako uredi različne položaje, je to v skladu z Ustavo le, če tega ne stori samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga, ki izhaja iz narave stvari. Nobenega dvoma ni, da položaj tožnika kot generalnega direktorja SURS v bistvenih dejanskih in pravnih prvinah ni primerljiv s položajem t. i. "političnih uradnikov". Želja po poenotenju možnosti za razrešitev s položaja za vse predstojnike vladnih služb sama po sebi ne more biti razumen in stvaren razlog za sporno enačenje v bistvenem različnih položajev. Pri razrešitvi s položaja iz nekrivdnih razlogov, kot ga določa peti odstavek 83. člena ZJU, gre za odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Po tožnikovem prepričanju pa mora sodišče preveriti, ali s formalno sicer izkazano razrešitvijo s položaja iz nekrivdnih razlogov ni prišlo do zlorabe tega instituta. Iz izjav predsednika Vlade T. T. in vodje vladne svetovalne skupine za pripravo ukrepov za omilitev posledic epidemije za državljane in gospodarstvo dr. U. U., ki so bile dane za medije oziroma v njih povzete, brez vsakega dvoma izhaja, da je bil tožnik v resnici razrešen iz krivdnih razlogov, saj naj Vlada in njena svetovalna skupina ne bi bili zadovoljni z "odzivnostjo" SURS oziroma njegovega generalnega direktorja. Vlada je torej zlorabila institut razrešitve s položaja iz nekrivdnih razlogov, s čimer je tožniku onemogočila učinkovitost njegove obrambe, saj ni jasno, kaj je bilo razlog za njegovo razrešitev.

11. Tožnik tožbo zaključuje z ugotovitvijo, da je izpodbijana odločba nezakonita in zato sodišču predlaga, naj jo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo tožnika zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da si tožnik z odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja, na kar napotuje ustaljena sodna praksa Ustavnega, Vrhovnega in Upravnega sodišča. Z imenovanjem novega direktorja SURS je bila namreč izpodbijana odločba že pred vložitvijo tožbe konzumirana na način, da je bila za v. d. direktorja imenovana druga oseba, tožnik pa si s predlogom, naj se izpodbijana odločba odpravi, ne more več izboljšati pravnega položaja. Tožnik s tožbo ni zahteval odškodnine niti ni zahteval prepovedi izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, prav tako ne vlaga ugotovitvene tožbe, s katero bi zahteval ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

13. Tožena stranka nadalje navaja, da je bil tretji odstavek 10. člena ZDSta, ki ga želi tožnik uporabiti kot pravno podlago za svoj zahtevek, z uveljavitvijo ZJU konzumiran. Iz prvega odstavka 10. člena ZDSta namreč izhaja, da se je ta nanašal na primere, ko je bil generalni direktor SURS še funkcionar, saj govori o prenehanju funkcije, z uveljavitvijo ZJU pa se je status predstojnikov vladnih služb iz funkcionarjev spremenil v status uradnikov na položaju. ZDSta se torej za razrešitev tožnika ne more več uporabiti.

14. ZDSta je leta 1995 v tretjem odstavku 10. člena določil razlog za predčasno razrešitev predstojnika SURS, in sicer, če vlada ugotovi, da je zaradi neustreznih organizacijskih rešitev prišlo do večjih motenj pri delu SURS. ZJU, ki se je začel uporabljati 28. 6. 2003, je v drugem odstavku 83. člena za določene uradnike, in sicer za uradnike iz drugega odstavka 82. člena, med katerimi so tudi predstojniki vladnih služb, določil razloge, zaradi katerih je te uradnike dopustno razrešiti pred potekom mandata. Določba tretjega odstavka 10. člena ZDSta, ki je specialni predpis in drugi odstavek odstavku 83. člena ZJU torej urejata isto materijo, in sicer razloge za predčasno razrešitev predstojnika vladne službe med trajanjem mandata. V skladu s pravno teorijo bi bilo zato treba pri ugotavljanju, kateri zakon velja v takem primeru kot je obravnavani, upoštevati namensko oziroma zgodovinsko razlago.

15. ZJU je vzpostavil nov institut, ki se ne nanaša na razrešitev pred potekom mandata iz razlogov, ki izvirajo iz strokovnega delovanja, temveč je v petem odstavku 83. člena določil sistemsko izjemo za določene uradnike, in to za čas prvega leta od imenovanja vlade oziroma predstojnika, z namenom zagotoviti zanesljivost sodelovanja med vlado in organom ter posledično zagotoviti učinkovitost delovanja organa preko vzpostavitve oziroma ohranitve zaupanja. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-90/05-13 iz leta 2005 razložilo, da je zaradi narave dela najvišjih (položajnih) uradnikov nujno, da lojalno sodelujejo s političnimi funkcionarji pri uresničevanju njihove politične usmeritve in zato njihov položaj ne more biti enak položaju nižjih uradnikov.

16. Pri petem odstavku 83. člena ZJU gre torej za navidezno in zgolj na prvi pogled isto materijo, kot jo ureja tretji odstavek 10. člena ZDSta. ZJU je namreč vzpostavil nov institut z drugačnim namenom kot pa ga zasleduje določba tretjega odstavka 10. člena ZDSta. Glede na namen sistemske in časovno zamejene izjeme od razlogov za razrešitev, kot jo ureja peti odstavek 83. člena ZJU, se zato v konkretnem primeru postavi vprašanje, ali je sodelovanje med vlado in predstojnikom SURS sploh potrebno. Če ni, bi to pomenilo, da ni namena, zaradi katerega je zakonodajalec določil razrešitev predstojnika organa po petem odstavku 83. člena ZJU in te določbe ne bi bilo dopustno uporabiti. Tožena stranka trdi, da iz ZDSta na več mestih izhaja, da je potrebno sodelovanje in zaupanje med vlado in SURS oziroma njegovim predstojnikom, pri čemer se sklicuje na določbo 23.b člen ZDSta. Ta določa, da srednjeročni program statističnih raziskovanj sprejme vlada, pripravi pa ga SURS. V srednjeročnem programu so natančno opredeljene glavne naloge celotne državne statistike in se določa temeljne cilje, ključna področja razvoja in prednostna vsebinska področja delovanja slovenske državne statistike v posameznem obdobju. Tretji odstavek tega člena določa, da se določi ustrezno statistično pokrivanje nacionalnih in mednarodnih politik ter prioritete, pristopi, glavna področja in cilji dejavnosti državne statistike. Vse to kaže, da je sodelovanje med SURS in vlado potrebno in je utemeljeno pričakovati ter zagotoviti, da poteka nemoteno. Poleg tega ZDSta v 17. členu določa, da SURS opravlja vse z zakonom in programom statističnih raziskovanj določene statistične in evidenčne strokovne posle za vlado in vse druge uporabnike statističnih podatkov. Drugi odstavek 18. člena ZDSta zahteva, da je SURS kot strokovno samostojna vladna služba neposredno udeležen v postopku priprave in usklajevanja državnega proračuna. 19. člen ZDSta nadalje določa, da vlada daje soglasje k nekaterim predlogom SURS, npr. k neprofitni ceni posredovanja statističnih podatkov; če urad in pooblaščeni izvajalci ne dosežejo soglasja, pa mora predstojnik urada o spornem vprašanju obvestiti vlado, ki odloči o spornem vprašanju, iz česar izhaja oz. se potrjuje institucionalna nadrejenost vlade. Institucionalna podrejenost SURS do vlade se kaže tudi v zakonski zahtevi, da mora SURS za udeležbo urada v tujih organizacijah ali za zagotovitev sredstev za člansko vlogo pridobiti soglasje vlade (53. člen ZDSta). Obstoji pa tudi dolžnost SURS, da poroča vladi, saj npr. ob koncu obdobja, ki ga pokriva srednjeročni program statističnih raziskovanj, v sodelovanju s pooblaščenimi izvajalci pripravi končno poročilo in ga v enem letu predloži vladi (25. člen ZDSta).

17. Tožena stranka se ne strinja, da bi razrešitev predstojnika SURS po petem odstavku 83. člena ZJU posegala v strokovno neodvisnost tega urada. Predstojnik SURS je v skladu z ZDSta zavezan k strokovni neodvisnosti, pa tudi Uredba zahteva strokovno neodvisnost urada, pristojnega za statistiko. Možnost razrešitve, kot jo določa peti odstavek 83. člena ZJU, se ne nanaša na presojo strokovnega dela predstojnika in ne posega v strokovno neodvisnost, pač pa ureja vidik, ki za zagotavljanje strokovne neodvisnosti ni relevanten in je ne krni. Gre za posledico razmerja med vlado in organom, pristojnim za statistiko, kot je urejen v ZDSta in ki zahteva določeno sodelovanje in zaupanje med vlado in predstojnikom organa, da se zagotovi njegova učinkovitost. Predstojnik SURS mora torej pri strokovnih vprašanjih upoštevati le stroko in ne sme sprejemati morebitnih navodil k nestrokovnemu ravnanju oziroma kršitvi pravil stroke. Peti odstavek 83. člena ZJU tega ne negira, saj se razrešitev po tej določbi ne nanaša na (ne)strokovnost delovanja predstojnika SURS ali na njegovo zavračanje morebitnih navodil glede (ne)upoštevanja stroke, pač pa zagotavlja učinkovitost organa, ki izhaja iz razmerja med vlado in organom, kolikor je sodelovanje med njima potrebno. Strokovna neodvisnost javnih uslužbencev sicer krepi tudi stabilnost in s tem trajnost uslužbenskega razmerja, vendar pa je v primeru uradnikov iz drugega odstavka 82. člena ZJU upravičenost razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU pripoznalo tudi Ustavno sodišče. 18. To, da peti odstavek 83. člena ZJU ne krni strokovne neodvisnosti, potrjuje tudi (primerjalna) ureditev, ki se nanaša na položaj tistih uradnikov (predstojnikov organov), ki so glede na strokovno neodvisnost primerljivi s predstojnikom SURS, npr. predstojnika Policije, predstojnika organa, pristojnega za preprečevanje pranja denarja, predstojnika organa, pristojnega za jedrsko varnost, in drugih. Za vse navedene organe, še posebej za Policijo in za urad, pristojen za preprečevanje pranja denarja, ter njuna predstojnika, je zahtevana najvišja možna strokovna nevtralnost in neodvisnost ter tudi najvišja možna raven videza nepristranosti. Kljub temu pa se za predstojnika teh organov lahko uporabi razrešitev po petem odstavku 83. člena ZJU. Zakonodajalec je v zakonu, ki ureja Policijo, celo določil sklicevanje na ureditev razrešitve v ZJU in s tem na peti odstavek 83. člena ZJU. S tem je dodatno nedvoumno izražen namen zakonodajalca, da za vse uradnike iz drugega odstavka 82. člena ZJU, brez izjeme, določi možnost razrešitve predstojnika z namenom zagotoviti učinkovitost organa preko zanesljivega sodelovanja med vlado in predstojnikom organa. V skladu z namensko in, glede na časovno umestitev, tudi zgodovinsko razlago, je torej logična, razumna in nujna razlaga, da tretji odstavek 10. člena ZDSta ne negira oziroma ne prevlada nad petim odstavkom 83. člena ZJU, ampak se slednja določba lahko uporabi. Ne držijo torej trditve tožnika, iz katerih napačno sklepa, da naj bi bilo v obravnavanem primeru kršeno načelo enakosti pred zakonom. Namen uporabe petega odstavka 83. člena ZJU je neodvisen od strokovnega delovanja predstojnika in ne posega v strokovno neodvisnost, ampak izhaja iz razmerja med vlado in predstojnikom organa. Kljub temu, da je potencialni konflikt med Policijo ali organom, pristojnim za preprečevanje pranja denarja, ter člani vlade lahko zelo velik (za razliko od SURS), je zakonodajalec pri obeh organih zavestno uredil možnost razrešitve predstojnika po petem odstavku 83. člena ZJU. Namen zakonodajalca pri določbi petega odstavka 83. člena ZJU torej ni le impliciten, ampak je z ureditvijo Policije in razrešitve njenega predstojnika izrecno in brez dvoma nakazal, da je sodelovanje, čeprav v tako delikatnih primerih kot je Policija, potrebno in nujno ter zato upravičuje razrešitev predstojnika organa v prvem letu mandata. Prav načelo enakosti pred zakonom zahteva, da je treba tudi predstojnika SURS obravnavati enako kot npr. predstojnika Policije ali predstojnika urada za preprečevanje pranja denarja, ki ju vlada kljub še višji oziroma širši stopnji zahteve po neodvisnosti oziroma nepristranosti prav tako lahko razreši na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU.

19. Iz navedenega izhaja, da je želel zakonodajalec v petem odstavku 83. člena ZJU zavestno sistemsko in za vse organe iz drugega odstavka 82. člena ZJU urediti možnost razrešitve predstojnikov takih organov v prvem letu mandata. Ta namen izhaja iz ustavne ureditve oziroma umestitve državne uprave ter položaja vlade v njej ter iz razmerja med vlado kot vrhom državne uprave in organi. Edina možna izjema, da se petega odstavka 83. člena ZJU ne bi uporabilo, bi bila, če bi se ugotovilo, da takega razmerja med vlado in organom ni, kar pa je, že glede na položaj organa, ki spada v državno upravo, logični nesmisel. V konkretnem primeru se tožena stranka ni spuščala v strokovno neodvisnost SURS, ampak je izdala odločbo v skladu z namenom in v okviru meja diskrecije, ki jih določa peti odstavek 83. člena ZDSta. Kot je že potrdila ustaljena sodna praksa, razlogov za odločbo na podlagi petega odstavka 83. člena ni potrebno navesti oziroma odločitve obrazložiti. Tožena stranka še dodaja, da je ZDSta, četudi je poudaril strokovno neodvisnost, SURS statusno opredelil kot vladno službo, torej določil njegovo institucionalno podreditev vladi.

20. Z vlogo z dne 6. 1. 2021 je tožnik, glede na dejstvo, da je Vlada na seji dne 19. 11. 2020 sprejela odločbo o imenovanju novega generalnega direktorja SURS, delno umaknil tožbo v delu, s katerim je zahteval odpravo te odločbe, vztrajal pa pri tožbi v delu, v katerem je bila zajeta zahteva za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. Iz previdnosti zato v zahtevek dodaja še frazo "ugotovi se", četudi je sicer prepričan, da je bila že v prvotnem zahtevku, kljub odsotnosti te fraze, jasno in nedvoumno zajeta tudi ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. Predlaga torej, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita.

21. Tožnik poudarja, da iz pravice do sodnega varstva izhaja, da mora imeti stranka možnost, da spor predloži sodišču in da sodišče v tem sporu tudi meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo. V primerih, kadar ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, se uresničevanje pravice do sodnega varstva na upravnem področju zagotavlja z institutom upravnega spora iz 157. člena Ustave. Posameznik ima pravico do sodne presoje zakonitosti posamičnih aktov, kar pomeni, da vloga sodišč temelji predvsem na presoji zakonitosti aktov uprave in ne na odločanju o pravicah in obveznostih ter posledičnem podvajanju ali poseganju na področje delovanja izvršilne oblasti. Tožnik poudarja, da ima v primeru morebitnih spremenjenih okoliščin na voljo ugotovitveni tožbeni zahtevek, s katerim lahko doseže druge oblike zadoščenja, če se izkaže, da je bil postopek nezakonit in je bil s tem povzročen poseg v njegov pravni položaj. Njegova pravna korist, s katero izkazuje legitimacijo za izdajo ugotovitvene sodbe, je v preprečitvi ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja s strani Vlade in v pridobitvi pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki mu je nastala v posledici izpodbijane odločbe (odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za opravljanje nalog na položaju generalnega direktorja, in temu ustrezno premoženjsko prikrajšanje).

22. Tožnik se je do odgovora tožene stranke opredelil v pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2022, v kateri je uvodoma povzel navedbe iz svoje predhodne vloge z dne 6. 1. 2022. Glede stališča tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tretji odstavek 10. člena ZDSta kozumiran z določbo 83. člena ZJU, tožnik navaja, da taka oznaka velja za dejansko, to je neformalno prenehanje veljavnosti predpisa. Gre za predpise, pri katerih njihova vnaprejšnja, časovno omejena veljavnost izhaja iz njihovega namena, pomena ali vsebine (npr. vsakokratni zakon o popisu prebivalstva, ki se opravi določenega leta). Tak predpis sčasoma izgubi svoj neposredni pomen in se tudi neposredno več ne izvaja, kar pa ne velja za določbo tretjega odstavka 10. člena ZDSta. O (ne)veljavnosti te določbe oziroma o razmerju med to določbo in petim odstavkom 83. člena ZJU je treba odločiti na podlagi razlagalnih pravil. Tožnik je prepričan, da ta pravila narekujejo presojo, da je predčasna razrešitev generalnega direktorja SURS mogoča le na podlagi tretjega odstavka 10. člena ZDSta. Toženkina poenostavljena in pomanjkljiva razlaga tretjega odstavka 10. člena ZDSta, ki izhaja izključno iz enega pomena izraza "funkcija", ki je uporabljen v prvem odstavku tega člena, ne vsebuje nobenega pravnega argumenta in zanemari praktično vsa dognanja razlage pravnih pravil in teorije argumentacije. V nadaljevanju tožnik strnjeno povzame svoja stališča iz tožbe o tem, zakaj je zakonodajalec SURS v statusnem smislu dal položaj vladne službe.

23. Tožnik v tožbi ni navedel, da naj SURS ne bi opravljal nalog za Vlado, kot to navaja toženka, pač pa je opozoril, da ne opravlja nalog Vlade, ampak njene rezultate pravzaprav "ocenjuje" ter da uporabnik njegovih storitev ni le Vlada, pač pa tudi številni drugi. Primarna naloga SURS in njegovega generalnega direktorja ni dobro sodelovanje z Vlado in izpolnjevanje njenih političnih usmeritev, temveč ocenjevanje, merjenje njenih rezultatov. Tožnik ni nikoli navedel, da peti odstavek 83. člena ZJU ureja povsem isto materijo kot tretji odstavek 10. člena ZDSta. Nedvomno gre za nov institut s povsem drugačnim namenom od predčasne razrešitve iz krivdnih razlogov, in prav zato je tožnik prepričan, da ni upošteven za razrešitev generalnega direktorja SURS.

24. Pri strokovni neodvisnosti kateregakoli organa ali subjekta ne gre toliko za njegovo zavezanost k tej neodvisnosti (notranja neodvisnost), kot gre predvsem za njeno zagotavljanje (zunanja neodvisnost) z organizacijsko in procesno zakonodajo ter odsotnostjo posegov s strani drugih organov in subjektov. Status SURS oziroma njegovega generalnega direktorja mora biti takšen, da zagotavlja neodvisnost in strokovnost, in možnost razrešitve po petem odstavku 83. člena ZJU vanj prekomerno posega. Normalno strokovno delovanje je pri generalnem direktorju SURS bistveno bolj v ospredju kot pri drugih uradnikih iz drugega odstavka 82. člen ZJU oziroma njihovi večini, zato se namen zakonodajalca za sprejem instituta nekrivdne razrešitve iz petega odstavka 83. člena ZJU nanj ne nanaša. 25. Pri vsaki diskriminacijski zadevi se kot predhodno postavi vprašanje, ali je primerljivi pravni položaj sploh skladen z Ustavo. Če ni, potem ne gre za diskriminacijo. Tožena stranka sama ugotavlja, da položaji uradnikov iz drugega odstavka 82. člena ZJU niso enaki. Če se določba petega odstavka 83. člena ZJU protiustavno nanaša na razrešitev generalnega direktorja Policije ali direktorja Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, to nikakor ne pomeni, da se mora nanašati tudi na razrešitev generalnega direktorja SURS. Toženkina primerjava položaja generalnega direktorja SURS s položajem generalnega direktorja Policije ali direktorja Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja pravzaprav potrjuje tožnikovo stališče, da se generalni direktor SURS ter npr. tudi generalni direktor Policije in direktor Urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja kakovostno razlikujejo od tipičnih "političnih uradnikov" v tolikšni meri, da jih je treba tudi različno pravno vrednotiti.

26. Tožnik je Vladino ravnanje v nasprotju z namenom določbe petega odstavka 83. člena ZJU utemeljil v III. točki tožbe. Iz izjav takratnega predsednika Vlade T. T. in vodje vladne svetovalne skupine za pripravo ukrepov za omilitev posledic epidemije za državljane in gospodarstvo dr. U. U., ki so bile dane za medije, brez dvoma izhaja, da je bil tožnik v resnici razrešen iz krivdnih razlogov. Ob nastopu mandata nove (t. i. ...) vlade (13. 3. 2020) je tej poslal uradni dopis, v katerem je združil uradno čestitko in hkratno opozorilo na specifiko takratne situacije (uvedba "lock-downa"). Odziva Vlade na te navedbe ni bilo. Tožnik v dokazne namene predlaga, da se ga zasliši, prebere pa zapisnik kolegija generalnega direktorja SURS z dne 7. 4.2020 in dopis SURS ob nastopu mandata nove (t. i. ...) vlade, ki naj ga sodišče pridobi od SURS. Vlada ni nakazala, da bi bila ta nezadovoljna z "odzivnostjo" ali "zanesljivostjo sodelovanja" SURS in tožnika kot njegovega generalnega direktorja, pač pa da je bil na seji vlade v marcu ali aprilu SURS celo posebej izpostavljen in pohvaljen za hitro odzivnost. Tožnik predlaga, naj se o tem zasliši član U. U. skupine dr. A. A. in prebere njuna elektronska korespondenca.

27. "Težave" z oddaljenim dostopom, na katere sta se sklicevala predsednik Vlade in dr. U. U., so bile v resnici v tem, da je dr. A. A. skušal pohiteti in zaobiti nekatera pravila SURS, s čimer se tožnik ni strinjal. Dr. A. A. je za pripravo ocene gospodarskih posledic korona krize prosil za podatke, ki jih nista imela niti SURS niti AJPES, tožnik pa mu je obljubil, da bodo v najhitrejšem mogočem času posredovali tiste podatke, ki jih imajo, poslal pa mu je tudi povezavo do navodil in obrazcev za začetek uradnega postopka za dostop do podatkov. U. U. skupina oziroma njeni člani tega obrazca niso nikoli izpolnili in niso oddali nobene ustrezne vloge, kar je pogoj za dostop do podatkov. Pri opisanem gre za strokovna vprašanja in vprašanja spoštovanja predpisov, ne pa morda za nelojalnost ali "nesposobnost za sodelovanje z Vlado". Vlada je torej tožnika razrešila iz razlogov, ki pomenijo zlorabo diskrecije iz petega odstavka 83. člena ZJU.

K točki I izreka:

28. Sodišče je tožbo zavrglo.

29. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka tožnika z dnem 22. 5. 2020 razrešila s položaja generalnega direktorja SURS. Sodišče pritrjuje tožniku, da z vloženo tožbo ni zahteval le odprave izpodbijane odločbe, pač pa tudi presojo (ugotovitev), da je bila ta odločba nezakonita. Tožnik je torej tožbeni zahtevek postavil na podlagi 2. in 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tem, ko je Vlada imenovala novega generalnega direktorja SURS, je tožnik tožbeni zahtevek pravilno spremenil tako, da je umaknil tožbo v delu, s katero je zahteval odpravo izpodbijane odločbe, vztrajal pa pri zahtevi, da sodišče ugotovi njeno nezakonitost in utemeljil svoj pravni interes za nadaljevanje postopka po tako spremenjenem tožbenem zahtevku.

30. Tožena stranka je izpodbijano odločitev utemeljila s sklicevanjem na peti odstavek 83. člena ZJU. Ta določa, da funkcionar oziroma organ, pristojen za imenovanje, lahko na predlog funkcionarja, pristojnega za predlaganje imenovanja, v enem letu od nastopa funkcije razreši generalnega direktorja v ministrstvu, predstojnika vladne službe, generalnega sekretarja v ministrstvu, predstojnika organa v sestavi ministrstva, načelnika upravne enote in direktorja občinske uprave oziroma tajnika občine, ne glede na razloge iz drugega odstavka tega člena. Razrešitev po tem odstavku, ne glede na to, kdaj je funkcionar nastopil funkcijo, je možna tudi v enem letu od imenovanja uradnika na položaj.

31. Iz zakonodajnega gradiva za sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih ZJU-A in Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih ZJU-B1, izhaja, da je bil eden izmed ciljev sprejema ZJU in njegovih dopolnitev na področju uslužbenskega sistema v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti vzpostaviti strokovno in politično nevtralno javno upravo. V ta namen je zakonodajalec vzpostavil sistem ključnih vodstvenih uradniških položajev, ki so ločeni od političnih funkcij. Prek načina izbire in z določitvijo petletnega mandata je želel zagotoviti element stabilnosti v karieri najvišjih položajev uradnikov, hkrati pa z možnostjo njihove razrešitve brez krivdnih razlogov v roku enega leta od nastopa funkcije vsakokratni oblasti zagotoviti določen vpliv na kadrovsko zasedbo najvišjih položajev. Institut razrešitve brez krivdnih razlogov je bil torej sprejet z namenom zagotoviti pristojnim funkcionarjem, da za vodilna delovna mesta (položaje) v državni in občinski upravi izberejo tiste osebe, ki jim še posebej zaupajo. O tem, da je takšen namen zakonodajalca dopusten, je odločilo tudi Ustavno sodišče.2

32. Odločitev funkcionarja za razrešitev položajnega uradnika brez krivdnih razlogov po petem odstavku 83. člena ZJU, ki ostaja v okviru namena tega instituta, je torej v popolni diskreciji funkcionarja, kar pa pomeni, da se sodišče ne more spuščati v preverjanje utemeljenosti razlogov za razrešitev.3 Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 24/2016 z dne 29. 8. 20184 sprejelo stališče, da je funkcionarju, ki odloča o razrešitvi določene osebe na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, podeljeno pravno vsebinsko neomejeno pooblastilo za sprejetje odločitve, zato gre v primeru razrešitve položajnega uradnika za akt politične diskrecije, ki pa glede na 3. člen ZUS-1 ni upravni akt.5 Upravni akti namreč niso tiste odločitve, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. Pri vprašanju odločitev nosilcev oblasti o razrešitvah je tako treba ločevati med primeri, ko zakonodajalec razrešitev z določenega položaja oziroma funkcije uredi tako, da daje organu, ki o tem odloča, široko pooblastilo za sprejem odločitve, ter primeri, ko mora skladno z zakonsko ureditvijo pristojni organ pri odločanju o razrešitvi spoštovati posebne predpisane pogoje. Le v slednjem primeru ima posameznik lahko interes, da mu funkcija oziroma mesto preneha ob izpolnjenih zakonskih pogojih, zato v postopku razrešitve lahko varuje svojo pravno korist s tožbo v upravnem sporu, če le-ta izhaja iz vsebine navedenih zakonskih pogojev.6 V drugih primerih razrešitev z določenega mesta pomeni pravno nevezano odločitev in je kot taka akt politične diskrecije, ki glede na 3. člen ZUS-1 ne more biti predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu.

33. V obravnavanem primeru je bil tožnik razrešen s položaja generalnega direktorja SURS na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. Tožnik v tožbi uveljavlja, da se položaj generalnega direktorja SURS v bistvenem razlikuje od "političnih uradnikov" glede na vsebino nalog SURS. "Politični uradniki" so namreč organizacijska, strokovna in druga pomoč pri delovanju vlade, medtem ko SURS rezultate vlade pravzaprav "ocenjuje", oziroma primarno skrbi za izvajanje državne statistike po načelu nevtralnosti, objektivnosti, strokovne neodvisnosti, racionalnosti, statistične zaupnosti in preglednosti. Po mnenju tožnika je zato položaj generalnega direktorja SURS bližje položaju predsednika Računskega sodišča. Glede na naloge SURS, kot tudi ob upoštevanju evropskih predpisov, ki med drugim zahtevajo ukrepe za zagotovitev strokovne neodvisnosti pri opravljanju statističnih nalog, tožnik meni, da je generalnega direktorja SURS pred iztekom mandata dopustno razrešiti le iz razlogov po določbi tretjega odstavka 10. člena ZDSta, to je, če vlada ugotovi, da je zaradi neustreznih organizacijskih rešitev prišlo do večjih motenj pri delu Urada, ne pa tudi po določbi petega odstavka 83. člena ZJU.

34. Pri presoji tožnikovih tožbenih ugovorov je sodišče izhajalo iz ureditve SURS in njegovega generalnega direktorja v veljavnih zakonskih predpisih. Po določbi drugega odstavka 3. člena ZDSta je SURS strokovna vladna služba s položajem, ki ga določa Zakon o Vladi Republike Slovenije in ta zakon. To, da je SURS vladna služba, med strankama ni sporno. Urad vodi in zastopa generalni direktor, ki ga imenuje vlada Republike Slovenije za dobo petih let, pri čemer sme biti ponovno imenovan na isto funkcijo (8. člen ZDSta). Generalnemu direktorju SURS po določbah ZDSta preneha funkcija z odstopom ali razrešitvijo (prvi odstavek 10. člena ZDSta), predčasno pa je lahko razrešen, če vlada ugotovi, da je zaradi neustreznih organizacijskih rešitev prišlo do večjih motenj pri delu SURS (tretji odstavek 10. člena ZDSta).

35. Med strankama ni sporno, da je SURS kot vladna služba organ državne uprave (2. točka 6. člena ZJU). Ker generalni direktor SURS po imenovanju na ta položaj sklene delovno razmerje v javnem sektorju, je po določbi prvega odstavka 1. člena ZJU javni uslužbenec.7 To izhaja tudi iz Pogodbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas, ki jo je tožnik sklenil z Vlado na podlagi 68. člena ZJU in po prehodno opravljenem javnem natečaju, torej postopku, izvedenem po določbah tega zakona. Po določbi 4. točke drugega odstavka 80. člena ZJU je uradniško delovno mesto direktorja v vladnih službah položaj, to je delovno mesto, na katerem se izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in organizacijo dela v organu (prvi odstavek 80. člena ZJU).

36. Ob upoštevanju, da je generalni direktor SURS javni uslužbenec, po presoji sodišča za urejanje njegovega položaja veljajo ne le določbe ZDSta, pač pa tudi določbe ZJU, vključno z določbo petega odstavka 83. člena tega zakona. Sodišče meni, da se določbi 10. člena ZDSta in petega odstavka 83. člena ZJU med seboj ne izključujeta. Določba 10. člena ZDSta namreč določa, da generalnemu direktorju SURS preneha funkcija z odstopom ali razrešitvijo, predčasna razrešitev po tretjem odstavku tega člena pa je dopustna, če vlada ugotovi, da je zaradi neustreznih organizacijskih rešitev prišlo do večjih motenj pri delu SURS, kar po presoji sodišča pomeni krivdni razlog za razrešitev. Razrešitev generalnega direktorja po določbi petega odstavka 83. člena ZJU pa je akt politične diskrecije Vlade, brez krivdnih razlogov. Sodišče zato ne vidi podlage, da generalnega direktorja SURS, kot položajnega uradnika, ne bi bilo dopustno razrešiti na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, niti take razlage po presoji sodišča ne dopuščajo določbe ZJU in ZDSta. Kolikor bi bil namen zakonodajalca, da bi položaj generalnega direktorja SURS uredil drugače od položaja drugih položajnih uradnikov v smislu možnosti razrešitve po določbi petega odstavka 83. člena ZJU, bi to po presoji sodišča ustrezno uredil. Taka ureditev po presoji sodišča tudi ne posega v vsebino dela SURS, saj je naloga tega urada (ne glede na to, kdo je generalni direktor), da svoje naloge opravlja neodvisno in v skladu s pravili stroke, razrešitev generalnega direktorja po petem odstavku 83. člena ZJU pa v tako določene naloge ne posega.

37. Odločitev tožene stranke, da tožnika razreši kot generalnega direktorja SURS na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU, je torej akt politične diskrecije in se zato sodišče ne more spuščati v preverjanje razlogov za razrešitev.8 Le če bi bila odločitev o razrešitvi sprejeta po preteku enoletnega roka, v katerem lahko funkcionar navedeno pooblastilo uporabi, bi bila odločitev o razrešitvi odvisna od zakonsko določenih pogojev (drugi odstavek 83. člena ZJU in/ali tretji odstavek 10. člena ZDSta) in bi tedaj šlo za upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati (presojati) v upravnem sporu. S prekoračenjem z zakonom predpisanega roka bi namreč pooblastilo za uporabo politične diskrecije prenehalo, kar bi tudi spremenilo pravno naravo izdanega akta o razrešitvi. Do take prekoračitve roka iz petega odstavka 83. člena ZJU v predmetni zadevi ni prišlo. Vlada, ki je odločila o tožnikovi razrešitvi, je namreč svoj mandat nastopila dne 13. 3. 2020, tožnik pa je bil na predlog takratnega predsednika vlade razrešen z dnem 22. 5. 2020, torej v okviru enoletnega roka iz petega odstavka 83. člena ZJU.

38. Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da izpodbijana odločba toženke ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu in je zato tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36.člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

39. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Glej Poročevalec Državnega zbora št. 57/20005, str. 3. 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005 (18. točka obrazložitve). 3 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1165/06 z dne 12. 7. 2018 (9. točka obrazložitve). 4 Enako kasneje Upravno sodišče v sklepu št. I U 627/2020-15 z dne 25. 1. 2022. 5 3. člen ZUS-1 določa: "Upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil." 6 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-157/17, Up-143/15 z dne 5. 4. 2018 (15. do 17. točka obrazložitve). 7 Prvi odstavek 1. člena ZJU določa: "Javni uslužbenec je posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju." 8 Na take razloge se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni sklicevala, pač pa je le ugotovila, kdaj je bil tožnik imenovan na mesto generalnega direktorja SURS, nadalje je citirala odločbo petega odstavka 83. člena ZJU ter navedla, da je tedanji predsednik vlade na podlagi te zakonske določbe podal predlog za razrešitev tožnika z mesta generalnega direktorja SURS.