Jedro

Tožena stranka v pravdi niti ni zatrjevala, da je o socialni stiski obvestila center za socialno delo, pri centru pridobila potrdilo, da zaradi socialne stiske ne zmore plačevati najemnine in stanovanjskih stroškov, in da je potrdilo v 15 dneh od nastopa socialne stiske predložila tožeči stranki kot lastniku stanovanja in občinskemu organu, pristojnemu za stanovanjske zadeve. Že zato in upoštevaje ugotovitev, da kljub opominu od februarja 2002 dalje ne plačuje najemnine in stroškov, je tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja utemeljen. Sodišče prve stopnje je tako po nepotrebnem samo ugotavljalo, ali tožena stranka zaradi socialne stiske ne zmore plačevati najemnine in stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v je s sodbo z dne 18.5.2004, opr. št. P 460/2003-19, razsodilo, da se toženi stranki odpove najemna pogodba z dne

19.5.1998 za enosobno stanovanje št. 22 v 4. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ulic S. 92 v Novem mestu. Toženi stranki in drugim uporabnikom je naložilo, da stanovanje izpraznijo in ga predajo tožeči stranki v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe, odločilo, da toženi stranki ob izselitvi iz stanovanja ne pripada drugo stanovanje in hkrati toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 83.100,00 SIT.

Proti sodbi se je laično pritožila tožena stranka. Zavrača očitke sodišča prve stopnje glede resničnosti njene izpovedi o socialni stiski. Trdi, da ji najemne pogodbe zaradi socialne stiske ni mogoče odpovedati, saj se bo v nasprotnem primeru z otrokom, ki ima v letu 2004 predvideno še operacijo na srcu, v naslednjem letu pa na kolku, znašla na cesti ali pa z nastalimi dolgovi v še dražjem podnajemniškem stanovanju, ki pa si ga ne more privoščiti. Meni, da rok izselitve iz stanovanja ne sme biti krajši od 90 dni. Trdi, da je izvedeni dokazni postopek do nje skrajno krivičen, saj je samohranilka, brez zakonsko urejene preživnine, kar je razvidno iz dokumentov centra za socialno delo o otroškem dodatku. Preživnina med njo in njenim bivšim možem je le ustno dogovorjena zaradi njegovega nasilnega vedenja. Je brez redne zaposlitve zaradi narave bolezni njenega otroka.

Primorana je ostati z otrokom doma in skrbeti za njegovo nego, saj ni nikogar, razen nje, ki bi to zmogel ali vsaj želel. Zaradi zdravstvenega stanja otroka tudi ne more sprejeti redne zaposlitve. Sodišče površno ocenjuje, da tožena stranka ni pripravljena na kakršnokoli delo, saj to njegovo oceno izpodbija ugotovitev samega sodišča, da tožena stranka dela priložnostno, če sploh zmore, in toliko, kolikor ponudba del sovpada s časom, ki ga ima na razpolago.

Pri starševskih dolžnostih je odgovorna in dosledna. Hčerka ima same petke, likovne, gledališke in glasbene uspehe ter sodeluje na šolskih tekmovanjih. Sodišče pozablja, da je navedla, da ju je s hčerko leta 2002 partner dokončno zapustil in toženo stranko tudi materialno oškodoval, tako da si še do danes ni opomogla. Zaradi njegovih groženj spora nista še mogla rešiti, hčer pa je pripravljen imeti v varstvu le občasno. Sodišču je tudi povedala, da je pred tremi leti zgubila možnost za redno honorarno delo, ki ga je do takrat opravljala. Danes delodajalec zelo težko vzame mater z zdravstvenimi težavami otroka v redno delovno razmerje. Za letos je izbrala študentski status in s tem pač izbiro del, ki jih lahko vzame. Sodišče se ne zaveda, koliko časa za priprave, hospitalizacije in rekonvalescenco obsega operacija pri njenem otroku. Ni ji jasno, na podlagi česa je sodnica razsodila, da pri njenem otroku ne gre za tako zdravstveno stanje, zaradi katerega tožena stranka ne bi mogla delati stalno ali občasno. To pa še zlasti ob tem, da sodišče tudi ugotavlja, da tožena stranka občasno dela.

Dohodek iz občasnega dela ne dosega niti zajamčene plače, tako da ga v celoti potrebuje za nujno preživetje. Zaradi znižane imunitete pri otroku mora paziti tudi pri njegovi prehrani. Oče za otroka prispeva le občasno v višini dveh položnic. Sodišče sprašuje, če si predstavlja, v kakšnem pomanjkanju živita s hčerjo. Tožena stranka nima nobenega premoženja, od sorodnikov pa le mamo, ki ji pomaga občasno, saj je zaradi svoje starosti že bolehna, ima majhno pokojnino in neprimerno stanovanje za skupno bivanje.

Razočarana je, da so ji kljub vedenju zdravstvenega stanja njenega otroka podelili podstrešno stanovanje, ki ni primerno.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru se je tožena stranka, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zahtevku tožeče stranke na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja upirala s tem, da se je sklicevala na svojo socialno stisko (3. odstavek 53. člena Stanovanjskega zakona - SZ). Na obstoj slednje pa se v pravdi najemnik uspešno sklicuje le, če je o socialni stiski obvestil center za socialno delo, pri centru pridobil potrdilo, da zaradi socialne stiske, v kateri se je znašel sam in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje, ni zmogel poravnati najemnin in drugih obveznosti po zakonu v celoti in da je potrdilo predložil lastniku stanovanja in občinskemu organu, pristojnemu za stanovanjske zadeve, v 15. dneh od nastopa socialne stiske (4. odstavek 53. člena SZ).

Da bi tožena stranka kaj takega storila, le-ta niti ni zatrjevala, kaj šele dokazala. Že iz tega razloga in upoštevaje ugotovitev, da tožena stranka kljub opominu že od februarja 2002 ni plačala najemnine in stroškov, ki se plačujejo poleg nje, je tožbeni zahtevek na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja utemeljen. Vse trditve tožene stranke v postopku na prvi stopnji in v pritožbi ter s strani tožene stranke predloženi oziroma predlagani dokazi, s katerimi poskuša dokazati svojo socialno stisko, so tako za odločitev v konkretnem primeru neodločilni.

Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem samo ugotavljalo, ali se je tožena stranka znašla v taki socialni stiski, da ne more plačevati najemnin in stanovanjskih stroškov. Se pa pritožbeno sodišče sicer strinja z njegovo dokazno oceno. V konkretnem primeru tožena stranka ni bila dovolj aktivna pri uveljavljanju svojih pravic, ki ji gredo kot socialni upravičenki. Tožena stranka tako ni sporočila centru za socialno delo, da od februarja 2002 dalje ne more v celoti plačevati najemnine in stanovanjskih stroškov, ni zahtevala, da ji občina plača del najemnine oziroma da se ji zniža najemnina glede na to, da je po sklepu občine upravičena do socialnega stanovanja, po najemni pogodbi s tožečo stranko, ki je bila sklenjena na podlagi omenjenega sklepa, pa je dolžna plačevati neprofitno najemnino. Tudi kar zadeva rok za izselitev stanovanja, pritožbeni očitki tožene stranke niso utemeljeni, saj je 90 dnevni rok za izselitev v najemni pogobi določen le v primeru, če se mora tožena stranka iz stanovanja izseliti zaradi izgube statusa socialne upravičenke. Za primer izselitve iz stanovanja kot posledice odpovedi najemne pogodbe iz krivdnih razlogov pa SZ v 2. odstavku 59. člena določa, da ta rok ne sme biti krajši od 60 dni in ne daljši od 90 dni. Zahtevek tožeče stranke na izselitev v roku 60 dni je zato skladen z zakonom.

Ker torej tožena stranka niti ni zatrjevala, da je izpolnila pogoje iz 4. odstavka 53. člena SZ, še manj pa to dokazala, in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka kljub opominu od februarja 2002 dalje ni plačala najemnine in stanovanjskih stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku na odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanja ugodilo. Sodišče druge stopnje je zato njegovo odločitev potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.