Jedro

S tem, ko sodišče ni odločilo o zahtevi za sodno varstvo odgovorne osebe pravne osebe, je odgovorni osebi kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Celje je 25.1.2010 izdal plačilni nalog zoper pravno osebo J.d.o.o. zaradi prekrška po 2. točki prvega odstavka 184. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in pravni osebi izrekel globo v znesku 1.669,17 eurov. Na podlagi drugega odstavka 184. člena ZASP je z istim plačilnim nalogom prekrškovni organ odgovorni osebi pravne osebe M.O. izrekel globo v znesku 333,83 eurov. Okrajno sodišče v Šentjurju je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo pravne osebe.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in kršitve ustavne pravice do pritožbe. Iz vložene zahteve za sodno varstvo izhaja, da zahtevo vlagata odgovorna oseba M.O. zase in kot zakonita zastopnica za pravno osebo. Vloga ima vse predpisane sestavine po 153. členu v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZP-1, tudi podpis obeh vložnikov. Sodišče, ki je štelo, da odgovorna oseba ni vložila zahteve za sodno varstvo, ker so v „glavi“ vloge navedeni le podatki o pravni osebi, je odgovorni osebi kršilo ustavno zajamčeno pravico do pravnega sredstva.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilkama pravni osebi J.d.o.o. in odgovorni osebi M.O., ki v vlogi z dne 11.5.2010 v celoti soglašata z zahtevo.

B.

4. Zahteva za sodno varstvo je pravno sredstvo, s katerim upravičenec uveljavlja svojo pravico pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ki izhaja iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Hkrati se s tem pravnim sredstvom upravičencem zagotavlja tudi pravica do sodnega varstva, to je pravico posameznika, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen URS). V Zakonu o prekrških je ustavna pravica konkretizirana v določbi prvega odstavka 59. člena ZP-1, po kateri lahko oseba, ki ji je bila izrečena sankcija, vloži zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku.

5. Zahteva za sodno varstvo mora vsebovati podatke in navedbe, ki so v 153. členu ZP-1 določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku, in sicer: navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno ugotavlja, da iz zakona ne izhaja dolžnost, da vloga, s katero se vlaga pravno sredstvo, vsebuje tudi glavo in navedbo podatkov o vložniku (vložnikih). Glede na zakonsko ureditev (poleg obveznega podpisa vložnika) zadošča, da je iz vloge razvidno, kdo vlaga pravno sredstvo.

6. V razlogih izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za sodno varstvo pravne osebe, je navedeno, da odgovorna oseba ni vložila zahteve za sodno varstvo in je plačilni nalog v delu, ki se nanaša nanjo, postal pravnomočen. Takšni razlogi sodbe so v nasprotju s tem, kar izhaja iz vloge, ki sta jo vložili pravna oseba in odgovorna oseba. Pritrditi je namreč vrhovni državni tožilki, da iz vsebine vloge jasno izhaja, da je odgovorna oseba vložila pravno sredstvo zoper plačilni nalog, in sicer zase in za pravno osebo, katere zakonita zastopnica je.

7. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je zagotovljena, če sodišče pravočasno in dovoljeno zahtevo za sodno varstvo obravnava, preizkusi dopustnost in pravno relevantnost navedb v zahtevi ter na tak način preizkusi izpodbijano odločbo, nato pa odvisno od rezultata tega preizkusa odloči na enega od načinov, predvidenih v 65. členu ZP-1 (takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo glede pritožbe, npr. v sodbi IV Ips 20/2008). V obravnavanem primeru je prekrškovni organ vodil enotesn postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo in izdal eno odločbo – plačilni nalog, ki sta ga obe storilki izpodbijali. S tem, ko je sodišče odločilo o zahtevi za sodno varstvo pravne osebe, ni pa odločilo o zahtevi za sodno varstvo odgovorne osebe, je odgovorni osebi kršilo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki je ena od vidikov pravice do obrambe. Ta kršitev je po svoji naravi tako pomembna, da je vplivala na zakonitost sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku (drugi odstavek 155. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 169. člena ZP-1).

8. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku, je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo odločiti o zahtevah za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe.