Jedro

Glede na zakonsko ureditev ZUTD se nadomestilo za primer brezposelnosti upošteva tako, da se od pripadajoče neto plače odšteje nadomestilo v neto znesku. Sodišče prve stopnje bi moralo naložiti toženi stranki, naj akontacijo dohodnine in prispevke za obvezna socialna zavarovanja odvede oziroma obračuna od zneskov nadomestila plače, ne da bi jih zmanjšalo za zneske denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Po tretjem odstavku 65. člena ZUTD se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče, kadar po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Če je podlaga za vračilo denarnega nadomestila odprava odločbe na podlagi tretjega odstavka 65. člena tega zakona, ima zavod pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila izplačanih zavarovancu, do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu oziroma izplačanih do dneva prenehanja delovnega razmerja, ki ga določi sodišče (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD). Po vrnitvi neto zneskov denarnega nadomestila davčna uprava po določbah zakona, ki ureja davčni postopek, vrne zavodu prispevke zavarovanca in zavezanca za obvezna socialna zavarovanja, plačane iz naslova vrnjenega denarnega nadomestila in na vrnjeno denarno nadomestilo plačano akontacijo dohodnine (peti odstavek 140. člena ZUTD). Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava toženi stranki naložiti, naj za tožnico za sporno obdobje obračuna in odvede akontacijo dohodnine in prispevke za socialna zavarovanja od bruto zneskov nadomestil plače, nezmanjšanih za bruto zneske denarnega nadomestila, in nato tožnici plača ustrezne neto zneske, zmanjšane za neto zneske denarnega nadomestila.

Izrek

Pritožba zoper VI. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 156/2015 z dne 7. 3. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 513/2016 z dne 4. 5. 2017 pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in da se sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 7. 11. 2014 in št. ... z dne 17. 12. 2014 razveljavita (I. točka izreka). Delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2004, dopolnjene z aneksom k tej pogodbi z dne 29. 12. 2014, med tožnico in toženo stranko, za delovno mesto sekretarke v Direktoratu A., Sektorju B., Oddelku C., ni prenehalo 13. 1. 2015 in še vedno obstoji, z vsemi pravicami in obveznostmi iz te pogodbe, razen v času zaposlitve tožeče stranke pri drugem delodajalcu, to je od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, na isto delovno mesto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2004, dopolnjene z aneksom k tej pogodbi z dne 29. 12. 2014, ter ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja in neprekinjeno delovno dobo, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015, ter pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, razen za čas od 23. 1. 2015 do 23. 11. 2015, v roku 8 dni (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 13. 1. 2015 do 22. 1. 2015 in od 24. 11. 2015 do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižano za 892,50 EUR bruto, od tega mesečnega zneska v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega nadomestila plače, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižana za obračunano nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto mesečno, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni (VI. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice za obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki, z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi, za dan 12. 1. 2015 in za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 in priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 ter da ji je tožena stranka dolžna obračunati nadomestilo plače za dan 12. 1. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh povrniti tožnici stroške tega delovnega spora, v znesku 2.355,59 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

3. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 71/2018 z dne 17. 5. 2018 pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II., III., IV. in V. točki izreka spremenilo tako, da je razsodilo, da delovno razmerje med tožnico in toženo stranko ni prenehalo dne 13. 1. 2015 in je trajalo vse do 13. 11. 2017, ko se pogodba o zaposlitvi razveže; da mora tožena stranka tožnici za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja in pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, razen za čas od 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015; da ji mora za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od 14. 1. 2015 do 22. 1. 2015 in od 24. 2. 2015 do 13. 11. 2017, obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, od teh mesečnih zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek; da se zavrne zahtevek tožnice, da jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji obračunati nadomestilo plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto ter ostale pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od 14. 11. 2017 dalje in jo za navedeno obdobje prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji obračunati nadomestilo plače in da ji mora tožena stranka za čas 23. 1. 2015 do 23. 2. 2015 obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižano za 892,50 EUR bruto, od tega mesečnega zneska obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ji izplačati ustrezen neto znesek (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I., VI. in VIII. točki izreka (II. točka izreka). Glede odločitve o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (III. točka izreka). Odločilo je, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (IV. točka izreka).

4. Zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila reviziji z dne 13. 7. 2018 in z dne 15. 10. 2018. Tožena stranka je novo revizijo vložila na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Dor 139/2018 z dne 13. 9. 2018, s katerim je to sodišče ugodilo njenemu predlogu za dopustitev revizije in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali je od dosojenih plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja treba odšteti prejeto denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in ali je v zvezi s tem vprašanjem sodba sodišča druge stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S sklepom VIII Ips 198/2018 ter VIII Ips 199/2018 z dne 21. 5. 2019 je Vrhovno sodišče RS revizijo tožene stranke z dne 13. 7. 2018 zavrglo (I. točka izreka), ker je ugotovilo, da ni dovoljena. Reviziji z dne 15. 10. 2018 pa je ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu drugega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pravicah za obdobje od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015, in v delu II. točke izreka, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper VI. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (II. točka izreka). Ugotovilo je, da izrek sodbe pritožbenega sodišča nasprotuje samemu sebi, ker je pritožbeno sodišče za isto obdobje (od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015) tožnici hkrati prisodilo nadomestilo plač v dveh različnih višinah. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Vrhovno sodišče RS je razveljavilo odločitev pritožbenega sodišča le v delu drugega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o pravicah iz delovnega razmerja za obdobje od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015. Z navedenima sodbama sodišča prve in druge stopnje je bilo torej pravnomočno odločeno o delu tožbenega zahtevka, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od 14. 1. 2015 do 22. 1. 2015 in od 24. 11. 2015 do 13. 11. 2017, obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, od teh mesečnih zneskov obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati ustrezen neto znesek.

6. Predmet pritožbenega preizkusa je tako samo odločitev sodišča prve stopnje v VI. točki izreka sodbe v delu, v katerem je odločeno, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižana za obračunano nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto mesečno, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, to je od 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni.

7. Tožena stranka je v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavljala vse pritožbene razloge in predlagala, da se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno, da se izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

8. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče o delu pritožbe tožene stranke, ki se nanaša na reparacijo, odloča drugič, glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 198/2018 ter VIII Ips 199/2018 o delni razveljavitvi sodbe VDSS Pdp 71/2018. Izpodbijani del sodbe (VI. točka izreka) je preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

11. Vrhovno sodišče RS je v navedenem razveljavitvenem sklepu med drugim navedlo, da je tožnica v obdobju, ko je prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, upravičena do nadomestila plače zgolj v višini razlike med plačo, ki bi jo sicer prejela, če nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo, in prejetim denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti. V skladu z Zakonom o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl.; glej tretji odstavek 65. člena in tretji in četrti odstavek 140. člena) se v delovnem sporu pri odločanju o reparacijskem zahtevku upošteva prejeta nadomestila za primer brezposelnosti tako, da se od dosojenih nadomestil plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja to nadomestilo odšteje.

12. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o reparacijskem tožbenem zahtevku pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnica v spornem obdobju prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti. V VI. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da mora tožnici za čas, ko je prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti (za obdobje od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015), obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.979,78 EUR bruto, znižano za obračunano nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR bruto mesečno, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Ob tem pa pritožbeno sodišče pripominja, da se glede na zakonsko ureditev ZUTD nadomestilo za primer brezposelnosti upošteva tako, da se od pripadajoče neto plače odšteje nadomestilo v neto znesku. Sodišče prve stopnje bi moralo naložiti toženi stranki, naj akontacijo dohodnine in prispevke za obvezna socialna zavarovanja odvede oziroma obračuna od zneskov nadomestila plače, ne da bi jih zmanjšalo za zneske denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Po tretjem odstavku 65. člena ZUTD se poleg primerov, določenih v zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odpravi odločba o priznanju pravice do denarnega nadomestila tudi v primeru, ko je po njeni izdaji s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljeno, da je zavarovancu nezakonito prenehalo delovno razmerje in ga je delodajalec dolžan pozvati nazaj na delo oziroma je delovno razmerje vzpostavljeno do datuma, ki ga določi sodišče, kadar po določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, samo odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Če je podlaga za vračilo denarnega nadomestila odprava odločbe na podlagi tretjega odstavka 65. člena tega zakona, ima zavod pravico zahtevati od delodajalca vračilo neto zneskov denarnega nadomestila izplačanih zavarovancu, do ponovne zaposlitve pri tem delodajalcu oziroma izplačanih do dneva prenehanja delovnega razmerja, ki ga določi sodišče (1. alineja drugega odstavka 140. člena ZUTD). Po vrnitvi neto zneskov denarnega nadomestila davčna uprava po določbah zakona, ki ureja davčni postopek, vrne zavodu prispevke zavarovanca in zavezanca za obvezna socialna zavarovanja, plačane iz naslova vrnjenega denarnega nadomestila in na vrnjeno denarno nadomestilo plačano akontacijo dohodnine (peti odstavek 140. člena ZUTD). Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava toženi stranki naložiti, naj za tožnico za obdobje od 24. 2. 2015 do 23. 11. 2015 obračuna in odvede akontacijo dohodnine in prispevke za socialna zavarovanja od bruto zneskov nadomestil plače, nezmanjšanih za bruto zneske denarnega nadomestila, in nato tožnici plača ustrezne neto zneske, zmanjšane za neto zneske denarnega nadomestila. Ker je delodajalec zavodu za zaposlovanje dolžan vrniti le neto zneske nadomestila (takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevi Pdp 70/2019 z dne 13. 6. 2019). Kljub navedenemu pritožbeno sodišče v izpodbijano odločitev ni poseglo, ker se je pritožila samo tožena stranka, pritožbeno sodišče pa ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila (359. člen ZPP). O preostalem delu reparacijskega zahtevka pa je bilo že pravnomočno odločeno, kot je to pojasnjeno v 5. točki obrazložitve te sodbe.

14. Ker niso podani niti razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper VI. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).