Jedro

Trditve o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje mora revident izkazati z odločbami, iz katerih je razvidno, da je sodišče prve stopnje ob bistveno enakem dejanskem stanju o spornem pravnem vprašanju zavzelo drugačno stališče v drugi zadevi, ne pa v isti zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka po odvetniku dne 22. 6. 2009 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 2. 2009. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Koper z dne 26. 11. 2008, izdano v ponovljenem postopku, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.A. (tožničin oče), rojen dne ... 1908 v O., umrl dne ... 1976 v Italiji, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ob smrti in na dan 31. 8. 1978 ni štel za državljana SR Slovenije in SFR Jugoslavije (1. in 2. točka izreka) ter da na dan 26. 10. 1954 ni postal izenačen z jugoslovanskimi državljani, zaradi česar bo njegov vpis v državljanski knjigi pod zaporedno številko 1337 po pravnomočnosti te odločbe črtan (3. točka izreka).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Če se sklicuje na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora izkazati tudi obstoj sodne prakse, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala.

6. Tega standarda pa po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka ni izpolnila zgolj s pavšalnima navedbama, da je v tej zadevi treba odločiti o vrsti pomembnih pravnih vprašanj, na katere sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo, ter da glede istih pravnih vprašanj obstaja nesoglasje na Upravnem sodišču. Tožeča stranka ni natančno in konkretno opredelila pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve niti ni (pravilno) navedla sodne prakse sodišča prve stopnje, ki naj bi izkazala neenotnost sodne prakse tega sodišča. Glede neenotnosti sodne prakse se revidentka namreč sklicuje le na sodbo sodišča prve stopnje v isti zadevi U 2097/2006-10 z dne 12. 12. 2007, in zatrjuje, da organ prve stopnje v ponovljenem postopku ni upošteval stališč in napotil sodišča prve stopnje v navedeni sodbi. Trditve o neenotni sodni praksi sodišča prve stopnje bi morala revidentka izkazati z odločbami, iz katerih bi bilo razvidno, da je sodišče prve stopnje ob bistveno enakem dejanskem stanju o spornem pravnem vprašanju zavzelo drugačno stališče v drugi zadevi, ne pa v isti zadevi (četudi je bil postopek ponovljen). Ker je trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije na tožeči stranki, ta pa tega bremena ni izpolnila, niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentka z zatrjevanjem, „da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, saj je bilo njenemu očetu nacionalizirano celotno premoženje v RS,“ trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnila. Navedbe revidentke se namreč nanašajo le na hude posledice, ki bi revidentki posledično lahko nastale v drugem postopku, to je v denacionalizacijskem postopku, ne pa v postopku ugotovitve državljanstva. Zatrjevanje povezanosti konkretnega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja. V obravnavanem primeru bi revidentka morala navesti in izkazati, katere konkretne posledice so zanjo nastale zaradi zavrnitve tožbe v postopku ugotovitve državljanstva, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo. Ker revidentka zelo hudih posledic ni izkazala, revizija po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

8. Ker revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.