Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da je v času agresije na Republiko Slovenijo sodeloval kot oborožen pripadnik narodne zaščite, in mu zato status vojnega veterana utemeljeno ni bil podeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku organ prve stopnje ni priznal statusa vojnega veterana. Prvostopni organ je na podlagi zbranih dokazov - predvsem izjav predstavnikov takratne vodstvene strukture izvršnega sveta in skupščine Občine A. ter skupne izjave članov izvršnega sveta v mandatnem obdobju 1990 - 1994 ugotovil, da je bila v Občini A. in Krajevni skupnosti B. narodna zaščita med vojaško agresijo leta 1991 aktivirana. Na podlagi izjave organizatorja narodne zaščite in predsednika Krajevne skupnosti B. 1991 ter izjav štirih prič je prvostopni organ ugotovil, da tožnik, rojen 20. 4. 1963, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana iz 6. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06 - v nadaljevanju ZVV-UPB2), saj med vojaško agresijo na Republiko Slovenijo leta 1991 v B. ni deloval kot oborožen pripadnik narodne zaščite. Prvostopni organ je svojo odločitev oprl na izjavo predsednika Krajevne skupnosti B. leta 1991, ki je bil tudi eden od organizatorjev in koordinatorjev narodne zaščite in na izjave štirih prič, da se tožnika ne spominjajo kot vpoklicanega v narodno zaščito in da ga na dežurstvu niso nikoli videli ali z njim sodelovali. Tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS (v nadaljevanju: ministrstvo) se kot pritožbeni organ strinja z odločitvijo prvostopnega organa. Utemeljitvi svoje odločitve doda še, da je tožnik zahtevi sicer predložil tudi potrdilo Krajevne skupnosti B. z dne 17. 5. 2006, iz katerega izhaja, da je bil tožnik udeležen v vojni za Slovenijo kot oborožen pripadnik narodne zaščite v enoti v B., v času od 7. 7. do 16. 7. 1991, vendar pa predloženo potrdilo ni javna listina, izdana na podlagi podatkov iz uradne evidence. Na podlagi vseh dokazov in dejstev, ugotovljenih v ugotovitvenem postopku pred organom prve stopnje, torej iz izjav tožnika, izjav zaslišanih prič in predloženih listin ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa vojnega veterana. K navedenemu tudi ne pripomore potrdilo krajevne skupnosti. Kot je dne 5. 9. 2006 pred organom prve stopnje izpovedal takratni predsednik krajevne skupnosti, je bilo potrdilo izdano zgolj na podlagi njegove izjave in iz tega razloga nima takšne dokazne teže kot izpovedbe prič. Ministrstvo v zvezi s pritožbenimi navedbami še pojasni, da ni v pristojnosti pritožbenega organa presojanje ozadja spora med zaslišano pričo C.C. in tožnikom, navedeno pa po presoji ministrstva tudi ne vpliva na oceno verodostojnosti priče, saj je njegova izjava podprta z izpovedbo drugih prič, hkrati pa iz dokumenta izhaja, da je tožnik odklonil soočenje glede izpovedb z navedeno pričo in dejstvo odklonitve zaslišanja je ministrstvo glede na načelo proste presoje dokazov štelo tožniku v škodo.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik vztraja, da je v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 v B. aktivno sodeloval pri obrambi Republike Slovenije kot oborožen pripadnik narodne zaščite v Krajevni skupnosti B. V tem času je bil oborožen in je tudi aktivno sodeloval pri takratni vojaški formaciji. V postopku na prvi stopnji je bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja, ker je organ vodil ugotovitveni postopek, zasliševal priče, izvajal dokaze, ne da bi omogočil tožeči stranki, da bi pri tem lahko sodelovala, npr. da bi pričam postavljala vprašanja. Sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in zasliši pričo D.D. iz B. ter izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status vojnega veterana. Tožnik je v pripravljalnem spisu z dne 21. 2. 2007 dodatno predlagal še tri priče in sicer E.E., F.F. in G.G., ki bi lahko potrdili, da je tožnik v spornem obdobju deloval v isti izmeni z njimi.

Zastopnik tožene stranke je v odgovoru na tožbo vztrajal pri odločitvi prvostopnega organa in sodišču predlagal, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib nanje sklicuje (2. odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Tožnik v postopku uveljavlja status vojnega veterana iz 6. alinee 2. člena ZVV - UPB 2, ki določa, da je vojni veteran med drugim tudi oboroženi pripadnik narodne zaščite, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Tožnik je v dokaz upravičenosti pridobitve statusa vojnega veterana predlagal zaslišanje prič, to je oseb, ki naj bi skupaj z njim sodelovale pri narodni zaščiti v času agresije na Republiko Slovenijo. Priložil je tudi potrdilo Krajevne skupnosti B. z dne 17. 5. 2006, s katerim krajevna skupnost potrjuje, da je bil tožnik udeleženec v vojni za Slovenijo kot oboroženi pripadnik narodne zaščite v enoti v B. v času od 7. 7. do 16. 7. 1991. Priče, ki so bile v postopku zaslišane, se nekatere tožnika sploh ne spomnijo, nekatere pa so izjavile, da so ga videle na prvem sestanku, ki ga je sklical tedanji predsednik Krajevne skupnosti B., ne spomnijo pa se, da bi bil tožnik aktivno udeležen pri narodni zaščiti. Z izjavami prič je bil tožnik seznanjen dne 31. 7. 2006 pred prvostopnim upravnim organom, ki je na predlog tožnika zaslišal še eno pričo in ponovno predsednika Krajevne skupnosti B. v času agresije na Republiko Slovenijo, dodatno pa je tožnik še izjavil, da soočenja s pričo C.C., za katerega je zatrjeval, da je bil z njim v isti skupini oboroženih dežurstev, ne bo zahteval. Po povedanem tudi po presoji sodišča tožniku ni uspelo dokazati, da je v času agresije na Republiko Slovenijo sodeloval kot oborožen pripadnik narodne zaščite in mu zato utemeljeno status vojnega veterana ni bil podeljen.

Dokaze, ki jih tožnik predlaga v tožbi v pripravljalnem spisu, pa so tožbene novote, saj bi lahko te priče predlagal že v postopku pred izdajo akta (3. odstavek 20. člena ZUS-1), tožnik pa tudi ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že v postopku pred izdajo upravnega akta (52. člen ZUS-1), zato se sodišče do njih ni opredeljevalo in tudi ni sledilo predlogu tožnika za sklic glavne obravnave (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Po povedanem je sodišče potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek ped izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit in da je odločitev zakonita, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno po določbi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.