Jedro

Davčni zavezanec svojega dolga ni pravočasno poravnal, zato je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnikovega dolžnika. Tožnik, ki je dolžnikov dolžnik, v ugovoru zoper sklep ni uspel dokazati, da davčnemu zavezancu (dolžniku) ni ničesar dolžan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika A. (dolžnik), je davčni organ odločil, da se opravi davčna izvršba dolžnega zneska davčnih obveznosti iz naslova DDV, ki znaša po stanju na dan 2. 4. 2009 s knjiženjem plačil do 1. 4. 2009 in sicer glavnica znaša 9.411,00 EUR, zamudne obresti do dne 2. 4. 2009 znašajo 298,28 EUR in stroški davčne izvršbe 20,86 EUR, skupaj 9.730,14 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do družbe B. d.o.o., torej do tožnika na podlagi računa št. 24/08 z dne 2. 12. 2008 v višini 9.602,26 EUR z valuto 15. 1. 2009 do višini dolžnikove terjatve v znesku 9.602,26 EUR. Dolžniku se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, dolžnikovemu dolžniku družbi B. d.o.o. pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga. Iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da davčni zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti navedenih v seznamu izvršilnih naslovov, zato je davčni organ v skladu z določbo 143. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/09, 125/08 in 110/09, v nadaljevanju ZDavP-2) začel z davčno izvršbo. Po določbi 1. odstavka 145. člena ZDavP-2 se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Način obračunavanja stroškov davčne izvršbe je določen v 152. členu ZDavP-2. Po določilih 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o davčni izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Če znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve v skladu s 3. odstavkom 93. člena ZDavP-2 poravnajo tako, da se najprej poravna strošek postopka pobiranja davka, nato obrestni davek in na koncu denarne kazni in globe ter stroški postopka. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti. Po določbi 3. odstavka 157. člena ZDavP-2 vložena pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-29-397/2009-2 z dne 9. 4. 2010 ugovor tožnika kot dolžnikovega dolžnika zavrnil in navedel kot podlago 1. odstavek 143. člena ZDavP-2. Vsebino sklepa o davčni izvršbi določa 151. člen ZDavP-2, izvršilne naslove pa določa 2. odstavek 145. člena ZDavP-2. Na podlagi 144. člena ZDavP-2 je lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Na podlagi 172. člena ZDavP-2 sklep o izvršbi na denarno terjatev dolžnika davčni organ vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. Na podlagi 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku. Na podlagi 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8 dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V ugovoru lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopni organ izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika za davčni dolg, ki skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 9.730,14 EUR, kot izhaja iz seznama izvršilnih naslovov, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa. Ker tožnik navedenega zneska v roku ni plačal je prvostopni organ z navedenim sklepom zarubil denarno terjatev tožnika do svojega dolžnika v višini 9.602,26 EUR na podlagi računa 24/08 z dne 2. 12. 2008 in z valuto 15. 1. 2009. Prvostopni organ je navedel, da se dolžniku prepoveduje razpolagati z navedeno terjatvijo do zarubljenega zneska, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga na ustrezne plačilne račune. Dolg dolžnikovega dolžnika, iz katerega davčni organ izterja dolgovano terjatev mora biti jasen in o obstoju takega dolga ne sme obstajati dvom. Na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP), ki se uporablja za vsa vprašanja postopka, ki z ZDavP-2 niso urejena, lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila stranka ali na podlagi splošno znanih dejstev oz. dejstev, ki so organu znana. Prvostopni organ je na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je predložil dolžnik (fotokopija računa št. 24/08 z dne 2. 12. 2008 v znesku 9.602,26 EUR in rekapitulacije za navedeni znesek, potrjene s strani dolžnikovega dolžnika z dne 19. 11. 2008) izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, s katerim je začel postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Poleg tega tudi sam dolžnik dolga, ki ga ima do dolžnika na podlagi navedenega računa ni zanikal. Drugostopni organ je ugotovil, da terjatev do dolžnikovega dolžnika nesporno obstaja, da so bili v času izdaje sklepa izpolnjeni vsi pogoji za začetek davčne izvršbe. Izpodbijani sklep tudi vsebuje vse zakonsko predpisane sestavine. Dolžnikov dolžnik pa z ugovorom ni dokazal obstoja razlogov, ki jih predvideva 174. člen ZDavP-2. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da A. ničesar ne dolguje, kar je razvidno iz kontne kartice tožnika. A. je bil podizvajalec na objektu, ki ga je kot glavni izvajalec gradilo podjetje C. Glavni izvajalec C. je od investitorja prejel plačilo celotne pogodbene investicijske vrednosti, vendar svojim podizvajalcem ni plačal ničesar. Kljub temu, da tožnik ni prejel od glavnega izvajalca nobenega plačila je A. poravnal svoje obveznosti delno v gotovini, delno pa na zahtevo A. z asignacijo. A. je namreč želel terjatev uveljavljati neposredno od glavnega izvajalca, zato je tožnik pristal na sklenitev asignacijske pogodbe. V skladu z navedenim tožnik dolžniku A. ničesar ne dolguje, zato je sklep o davčni izvršbi neutemeljen. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločitvi, ki jo je podala v odločbi št. DT-499-29-397/2009-2 z dne 9. 4. 2010 v zvezi z odločbo Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4295-0363/09-1-08021-16-SP z dne 18. 5. 2009 iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe. Tožnik je v pritožbi zoper sklep o izvršbi navedel, da dolžniku A. res dolguje znesek po računu št. 24/08 v višini 9.602,26 EUR, kar pomeni, da je svoj dolg pripoznal. Tožeči stranki je bilo v izreku izpodbijanega sklepa naloženo plačilo zarubljenega zneska dolga na ustrezna vplačilna podračuna, samemu dolžniku pa je bilo prepovedano razpolaganje s terjatvijo do zarubljenega zneska. S sklenitvijo asignacijske pogodbe in poravnavo dolga dolžnika, tožeča stranka ni ravnala v skladu z izrekom izpodbijanega sklepa, niti o tem ni obvestila davčnega organa. Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa prvostopnega organa pa se ugotavlja na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v času izdaje sklepa. Na podlagi navedenega davčni organ sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da Upravno sodišče RS odloča po posamezniku ali v senatu, skladno z določbami tega zakona. Ker gre v predmetni zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje, so tako izpolnjeni pogoji iz 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je zato sodišče odločilo po sodniku posamezniku.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim v celoti sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je predmetno tožbo vložil tožnik, ki je dolžnikov dolžnik davčnega zavezanca A. s.p. (dolžnik). Ker davčni zavezanec svojega dolga ni pravočasno poravnal, je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnikovega dolžnika (1. odstavek 143. člena ZDavP-2)in ga vročil dolžnikovemu dolžniku (172. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep ima tudi po presoji sodišča vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, izvršilni naslovi so navedeni v skladu z določbo 2. odstavka 145. člena ZDavP-2. Na podlagi 174. člena ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarja v 8 dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep. V ugovoru lahko ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa. Tožnik v tožbi ugovarja, da je svoj dolg do A. s.p. poravnal delno v gotovini, delno pa z asignacijo in mu tako ničesar ne dolguje. Gre za dolg na podlagi računa št. 24/08 z dne 2. 12. 2008 v višini 9.602,26 EUR z valuto 15. 1. 2009, saj je A. s.p. izvajal storitve na objektu, ki ga je gradilo podjetje C. d.d. in od investitorja prejel plačilo za celotno investicijo, tožnik pa je bil podizvajalec. Sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta v času izdaje tega akta. V danem primeru je to sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4295-0363/09-1-08021-16-SP z dne 18. 5. 2009. Tožnik je tožbi priložil kopijo asignacijske pogodbe za znesek v višini 17.674,32 EUR, kjer so kot stranke navedene: C. d.d., B. d.o.o., A. s.p. in D., pri čemer je pogodba datirana na dan 7. 1. 2010, vendar je niso podpisale vse pogodbene stranke. V skladu z navedenim je Pogodba o asignaciji datirana na kasnejši datum, kot je datum izdaje izpodbijanega sklepa. Iz pritožbe tožnika z dne 29. 5. 2009, ki se nahaja v upravnem spisu pa izhaja, da tožnik priznava, da je A. s.p. dolžan na podlagi računa št. 24/08 znesek 9.602,26 EUR za dela na objektu v Škofljici. Iz navedenega sledi, da ugovor tožnika kot dolžnikovega dolžnika, da davčnemu zavezancu A. s.p. (dolžniku) ni ničesar dolžan, ni utemeljen. Tako je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno zavrnil tožnikov ugovor, da A. s.p. ne dolguje ničesar, saj ni izkazal razlogov, navedenih v določbi 2. odstavka 174. člena ZDavP-2. Tako je po presoji sodišča davčni organ pravilno ugotovil dejansko stanje, navedel pravilno pravno podlago in izdal pravilen in zakonit sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnikovega dolžnika.

Ker je izpodbijan sklep o izvršbi pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.