Jedro

Za oceno pridobitne zmožnosti zavezanca ni pomembna le njegova plača, temveč kakšne dohodke lahko doseže glede na svoje sposobnosti in objektivne okoliščine. Preživninska obveznost je naravna in strogo osebna obveznost staršev v zvezi z zakonsko urejenimi pravicami otrok. Značaj te obveznosti zato zahteva od zavezanca, da zasluži toliko, da zagotovi svoj del sredstev za preživljanje svojih otrok.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, in sicer v 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za znižanje preživnine (namesto dosedanjega zneska 115,25 EUR znesek 100,00 EUR mesečno od 1.10.2008 dalje) zavrne, v 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 443,18 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 168,54 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik dolžan od 1.10.2008 dalje plačevati za preživljanje mld. toženca namesto dosedanje preživnine v znesku 115,25 EUR znižano preživnino v znesku 100,00 EUR mesečno, pri čemer je dolžan izpolniti preživninsko obveznost glede preživninskih obrokov, zapadlih do pravnomočnosti sodbe, v petnajstih dneh, v bodoče pa do vsakega 5. dne v mesecu vnaprej, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi. V presežku, za znižanje preživnine na 70,00 EUR mesečno, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da pravdni stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper to sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter zavrnilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zaključuje, da znašajo stroški nujnega preživljanja mld. toženca 300,00 EUR mesečno, s čemer se tožnik ne strinja. Sodišče podrobneje ne navaja, kaj šteje med te stroške. Stroški, ki jih je navedla toženčeva mati, ne dosegajo tega zneska. Zmotna je ocena, da je tožnik dolžan prispevati za preživljanje toženca 100,00 EUR mesečno, saj tega ni zmožen. Tožnik je dolžan preživljati tudi mld. hči K., prav tako pa tudi ženo, ki je tuja državljanka in nezaposlena. V januarju 2010 tožnik pričakuje z ženo rojstvo še enega otroka. Vse breme preživljanja je na tožniku, ki preživlja štiri osebe, medtem ko je toženčeva mati dolžna prispevati le k preživljanju mld. toženca. Toženec živi z materjo pri njenih starših, kjer pridelajo povrtnino in redijo domače živali, zato jim ni potrebno kupiti vse hrane tako kot tožniku. Tožnik živi v najemniškem stanovanju, za katero mora plačevati mesečno najemnino 200,00 EUR. Mladoletni toženec in njegova mati ne plačujeta nobene najemnine. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da imata obe strani enake režijske stroške, saj so tožnikovi stroški bivanja večji. Mati mld. toženca je tudi v boljši finančni situaciji, saj si je pred božičem leta 2008 kupila osebni avtomobil za 5.000,00 EUR, tožnik pa osebnega avtomobila sploh nima. Pridobitne sposobnosti staršev toženca niso enake, saj so tožnikove zmožnosti manjše. Nima 600,00 EUR mesečnih dohodkov, kot to navaja sodišče prve stopnje, pač pa so njegovi dohodki nižji. Tožnik je zaposlen le za določen čas od 1.3.2009 do 31.8.2009 in prejema osnovno plačo 715,00 EUR bruto. Po odbitku odtegljajev mu ostane le približno 450,00 EUR, od tega pa je treba odšteti stroške za malico in prevoz na delo, kar znaša 248,95 EUR. Dejanski tožnikovi dohodki so tako nizki, da preživnine v znesku 100,00 EUR mesečno ne more plačevati.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba v ugodilnem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je toženec po rojstvu tožnikove hčerke upravičen le do nižje preživnine. Tožnik razpolaga z večjimi prihodki in ima očitno večje možnosti za pridobivanje mesečnih prihodkov. Razmere na strani toženčeve matere so se poslabšale. Toženčeve potrebe so se po začetku šolanja bistveno spremenile oziroma povečale. Toženčeva zakonita zastopnica si ves čas prizadeva, da bi imela zaposlitev, tožnik pa sam navaja, da je pustil službo v A d.d. zato, ker se mu ne splača delati. Tekom postopka se je tožnik nato zaposlil, kar je skušal sodišču prikriti, to pa kaže, da tožniku ni problem dobiti službe in s tem tudi možnosti pridobivanja mesečnih prihodkov, ki so veliko večji od dohodkov toženčeve matere. Tožnik ni dolžan sam preživljati hčerke K., ampak je dolžna prispevati za njeno preživljanje tudi njena mati, tožnikova žena. Nobene ovire ni, da se ne bi tožnikova žena zaposlila. Preživninska obveznost ima prednost pred vsemi drugimi tožnikovimi obveznostmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnikove pridobitne zmožnosti večje od pridobitnih zmožnosti toženčeve matere, ki za toženca tudi skrbi in ga vzgaja, kljub temu pa je sodišče odločilo, da sta toženčeva starša dolžna zagotoviti preostalih 200,00 EUR za toženčevo preživljanje po enakih deležih. Sodišče ne bi smelo znižati preživnine, saj je že dosedanja preživnina prenizka, ker tožencu ne omogoča normalnega življenja. Toženčeva mati ima nizka mesečna sredstva in če ne bo dobila zaposlitve, bo situacija še težja, saj nadomestilo plače ni večno, socialna pomoč, ki jo bo toženčeva mati morda prejemala, pa ni velika. Sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti, da je trenutna pridobitna sposobnost toženčeve matere 450,00 EUR mesečno, saj tega sploh ne dobi in gre le za predvidevanje sodišča. Tožnik pa dobi še več kot 600,00 EUR mesečno, kar izhaja tudi iz njegovih plačilnih list. Poleg tega je pomembno, koliko je kdo glede na svoje znanje, svoje sposobnosti in druge okoliščine zmožen pridobiti in je potrebno gledati tudi na realne možnosti v prihodnosti, ko ima tožnik službo in s tem dohodek, toženčeva mati pa službe nima. Ob tem je vsa skrb za toženca na njegovi materi. Ob že tako nizki prvotno določeni preživnini ter ob upoštevanju tožnikovih zmožnosti in toženčevih potreb bi bilo treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožnik se mora zavedati, da je dolžan skrbeti za vse svoje otroke.

Tožnik ni odgovoril na toženčevo pritožbo, toženec pa je v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

Tožnikova pritožba ni utemeljena, utemeljena pa je toženčeva pritožba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so nastopile spremenjene okoliščine v smislu 132. člena ZZZDR, pri čemer je za izhodišče svoje odločitve pravilno navedlo, da je treba v primeru spremenjenih okoliščin prav tako presojati višino primerne preživnine glede na 129. člen ZZZDR. Ugotovilo je tudi, da predstavljata spremenjene razmere rojstvo tožnikove hčerke in dejstvo, da je mld. toženec sedaj šoloobvezen otrok (zaradi česar so njegove potrebe sedaj večje). Poleg tega je iz razlogov izpodbijane sodbe smiselno mogoče razbrati, da sodišče prve stopnje ugotavlja kot spremenjene okoliščine na tožnikovi strani tudi njegove boljše materialne ter pridobitne zmožnosti v primerjavi s stanjem ob izdaji sodbe X z dne 31.1.2005, s katero je bila prvič določena preživnina za mld. toženca.

Tožnik izpodbija oceno sodišča prve stopnje, da znašajo stroški nujnega preživljanja mld. toženca 300,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je toženčeve potrebe ugotavljalo na podlagi izpovedbe njegove matere, upoštevajoč tudi povprečne potrebe otroka toženčeve starosti v njegovem življenjskem okolju. Iz izpovedi toženčeve matere je razvidno, da sama porabi najmanj 300,00 EUR mesečno za hrano celotne družine (s tožencem živita pri njenih starših), pri čemer največji del teh stroškov nastane zaradi toženčevih potreb (kar je razumljivo, saj je v dobi, ko raste), da nastajajo redni izdatki z nabavo obleke in obutve (primeroma je navedla strošek 50,00 EUR za nakup čevljev), da staršema prispeva za komunalne storitve (oziroma si delijo stroške bivanja), da znaša strošek šolske malice 50,00 EUR mesečno, da je plačala za šolske potrebščine in toženčevo zavarovanje 131,00 EUR (očitno na začetku šolskega leta), da ima med šolo mesečno vsaj 10,00 EUR stroškov z drobnimi izdatki za toženca, za „šolsko hranilnico“ pa vsak teden po 5,00 EUR in da toženca vsak dan vozi v šolo in pride ponj (v eno smer 3 – 4 km), poleg tega pa nastajajo še drugi bolj ali manj občasni stroški (npr. nakup pisalne mize, naročnina za otroško revijo). Iz obrazložitve sodbe smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju stroškov toženčevega nujnega preživljanja izhajalo tudi iz določbe 216. člena ZPP, saj višine vseh toženčevih potreb ni mogoče ugotoviti na podlagi listinskih dokazov oziroma matematično natančno, zato je očitno (in to pravilno) upoštevalo tudi splošno znana in sodišču znana dejstva. Sodišče pri ugotavljanju dejstev ni vezano na določena dokazna sredstva ali dokazna pravila, ampak ugotavlja dejansko stanje po prosti presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter glede na uspeh celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče glede na povedano zato soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da predstavlja znesek 300,00 EUR stroške toženčevih nujnih življenjskih potreb.

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na svoje domnevno nizke dohodke in manjše pridobitne zmožnosti. Pri tem ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se njegove pridobitne zmožnosti po izdaji sodbe X z dne 31.1.2005 povečale. Trdi le, da so njegovi dohodki tako nizki, da za toženca ne more plačevati niti 100,00 EUR preživnine, ter da so njegove pridobitne zmožnosti manjše od pridobitnih zmožnosti toženčeve matere. Tožnik je v času zaposlitve (za nedoločen čas) pri A d.d. (v obdobju od julija 2008 do februarja 2009) prejemal povprečno plačo približno 557,00 EUR, po 1.3.2009, ko se je zaposlil za določen čas pri B d.o.o., pa je tožnik v marcu in aprilu letos povprečno zaslužil 782,41EUR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (list. št. 25, priloga A 11), pri čemer v teh zneskih nista vključena stroška prehrane in prevoza na delo. Tožnikove pritožbene trditve o njegovih nižjih dohodkih so zato protispisne. Poleg tega pa za oceno tožnikove pridobitne zmožnosti ni pomembna le tožnikova plača, temveč kakšne dohodke tožnik lahko doseže glede na svoje sposobnosti in objektivne okoliščine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik honorarno opravljal tudi delo voznika tovornjaka, česar tožnik v pritožbi prav tako ne izpodbija. Zato pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik že (od) oktobra 2008 zmogel zaslužiti najmanj 600,00 EUR mesečno, od 1.3.2009 pa so tožnikove materialne zmožnosti še znatno boljše, glede na njegovo plačo pri novem delodajalcu. Tožnik je bil pred 1.3.2009 zaposlen za nedoločen čas, to zaposlitev pa je na lastno željo pustil in se s 1.3.2009 zaposlil za določen čas, kar posredno prav tako potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da so tožnikove pridobitne zmožnosti dobre. Tožnik se ne more sklicevati na to, da ima plačo obremenjeno z raznimi odtegljaji, saj ima preživninska obveznost do mld. otrok prednost pred vsemi drugimi obveznostmi. Tožnik je sposoben za delo in je dolžan poiskati ter uporabiti vse možnosti tudi za pridobitev dodatnega dohodka, da bo lahko izpolnjeval preživninske obveznosti do svojih otrok. Preživninska obveznost je naravna in strogo osebna obveznost staršev v zvezi z zakonsko urejenimi pravicami otrok (1. odstavek 123. člena ZZZDR). Značaj te obveznosti zato zahteva od tožnika, da zasluži toliko, da zagotovi svoj del sredstev za preživljanje svojih otrok.

Neupoštevno je tudi tožnikovo sklicevanje na to, da je njegova žena nezaposlena in kot tuja državljanka ne more dobiti zaposlitve. Slednja trditev je povsem pavšalna in zato neupoštevna. Po 50. členu ZZZDR ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Tožnik ne trdi, da njegova žena ni zmožna za delo. Tako zanjo ni mogoče šteti, da brez svoje krivde ne more pridobiti dohodka za lastno preživljanje. Tožnikova trditev, da z ženo pričakujeta v januarju 2010 še enega otroka, pa je z vidika določbe 132. člena ZZZDR za odločitev v tej zadevi pravno nepomembna, saj pričakovanje rojstva otroka ne predstavlja spremenjene okoliščine.

Tožnik ne more uspeti niti s trditvami, da živi v slabših življenjskih razmerah od toženca in njegove matere. Zaslišan kot stranka je izpovedal, da ne plačuje najemnine za stanovanje, zato v tem pogledu ni prav nič na slabšem oziroma nima večjih stroškov bivanja od toženčeve matere. Ob poročilu CSD, da živita toženec in njegova mati v slabih socialnoekonomskih pogojih, pa je za oceno materialnih in pridobitnih zmožnosti toženčeve matere brez vsake teže okoliščina, da na toženčevem domu na vrtu pridelajo povrtnino in da redijo kokoši. Tožnikova trditev, da ima toženčeva mati osebno vozilo, tožnik pa ne, je prav tako nepomembna, saj je tožnik izpovedal, da uporablja vozilo tudi sam (po tožnikovi izjavi naj bi bilo last prijatelja, kar pa glede na ugotovljeno tožnikovo zadolženost in v posledici tega njegovo izogibanje upnikom ni verjetno).

Toženec se v pritožbi utemeljeno sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se po izdaji sodbe X tožnikove materialne in pridobitne zmožnosti izboljšale ter da so le-te boljše od tovrstnih zmožnosti toženčeve matere. Ob prvi določitvi preživnine je bila toženčeva mati nezaposlena, kar je še sedaj, saj ne uspe najti redne zaposlitve (včasih dobi zaposlitev za določen čas, sicer pa občasno prejema socialno denarno pomoč, občasno pa tudi nadomestilo kot brezposelna oseba). Za tožnika je sodišče ob prvi določitvi preživnine upoštevalo le, da je sposoben za delo in s tem tudi pridobivati dohodek, saj ob tožnikovi pasivnosti v tistem postopku ni razpolagalo s podatki o tožnikovih premoženjskih razmerah. Sodišče je tedaj določilo preživnino v znesku 25.000,00 SIT, ki je že takrat predstavljala za tožnika dejansko le minimalen preživninski prispevek za toženčevo preživljanje. Prav tako iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik ob prvi določitvi preživnine nezaposlen, sedaj pa je zaposlen.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so se na toženčevi strani spremenile okoliščine, in sicer so se njegove potrebe povečale zaradi začetka šolanja. Te ugotovitve tožnik ne izpodbija. Res predstavlja spremenjeno okoliščino na tožnikovi strani v smislu 132. člena ZZZDR tudi rojstvo njegove hčerke, pri čemer pa toženec utemeljeno opozarja, da je tožnikovo hčerko dolžna poleg tožnika preživljati tudi njena mati, ki je prav tako kot toženčeva mati tudi sama dolžna poiskati vse možnosti za pridobivanje dohodka oziroma sredstev za preživljanje. Poleg tega toženec utemeljeno graja napačen sklep sodišča prve stopnje o „pridobitnih zmožnostih toženčeve matere na 450,00 EUR mesečno“, saj gre pri tem zgolj za predvidevanje sodišča prve stopnje, da bo toženčeva mati v bodoče našla zaposlitev (kot vir tega zaslužka), in ne za objektivno izkazano dejstvo, da je res zaposlena. Ker je toženčeva mati nezaposlena (pri čemer je prijavljena kot brezposelna oseba oziroma iskalka zaposlitve na Zavodu za zaposlovanje RS), tožnik pa je zaposlen, je materialnopravno napačna primerjava pridobitnih zmožnosti toženčevih staršev z upoštevanjem enakega statusnega izhodišča pri obeh glede njune zaposlitve.

Toženec ob tako ugotovljenih okoliščinah pravilno opozarja tudi na materialnopravno napačno ugotovitev sodišča prve stopnje, da spremenjene okoliščine narekujejo delno znižanje preživnine za toženca. Glede na tožnikovo dodatno preživninsko obveznost do hčerke na eni strani ter toženčeve povečane potrebe zaradi vstopa v osnovno šolo in tožnikove boljše pridobitne zmožnosti od zmožnosti toženčeve matere na drugi strani, ob dejstvih, da za toženčevo varstvo in vzgojo v celoti skrbi njegova mati, saj tožnik s tožencem nima nobenih stikov, ter da predstavlja ugotovljenih 300,00 EUR zgolj stroške toženčevega nujnega preživljanja, se kot materialnopravno napačen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženčeva starša dolžna zagotoviti preostalih 200,00 EUR mesečno za toženčevo preživljanje po enakih deležih. Primerjava pomena spremenjenih okoliščin na obeh straneh namreč pokaže, da so le-te enakovredne. Ker je rezultat te primerjave uravnotežen, ni utemeljenih razlogov za znižanje preživnine.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (353. člen ZPP), saj uradoma upoštevnih razlogov tudi ni našlo (2. odstavek 350. člena ZPP), utemeljeni toženčevi pritožbi pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu, tako da je po spremembi sodbe zavrnjen celotni tožbeni zahtevek za znižanje preživnine (4. in 5. alineja 358. člena ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnik ni uspel v sporu, je dolžan povrniti tožencu vse pravdne stroške, tako v postopku na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku (1. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po višini pa so ti stroški razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov tožene stranke v spisu (priloga B 9, list. št. 66 in list. št. 78). V primeru zamude je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od stroškov (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).