Jedro

Obiskovanje univerze ali šole v drugi državi ne pomeni prenosa običajnega prebivališča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št.213-1093/2016/12 (1323-03) z dne 4. 5. 2017 in se zadevo vrne Ministrstvu za notranje zadeve v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ - Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju Upravna enota), je na prošnjo tožnika v obravnavani zadevi na podlagi 11. člena v zvezi z 2. odstavkom 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) izdala zagotovilo, št. 213-50/2015-55 (105) z dne 23. 6. 2015, da bo tožnik sprejet v državljanstvo RS, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz svojega dosedanjega državljanstva Kosova in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS (1. točka izreka). Hkrati je še odločila, da to zagotovilo velja dve leti od datuma vročitve soglasja Ministrstva za notranje zadeve stranki, če pa v tem roku dokazov iz 2. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ne bo predložil, se šteje, da svojo vlogo za sprejem v državljanstvo umika.

2. V postopku zakonsko predpisane obvezne revizije je upravni organ druge stopnje, Ministrstvo za notranje zadeve RS, na podlagi 27.c člena ZDRS izdalo izpodbijano odločbo, s katero je z izrekom pod točko 1 odpravilo v prejšnjem odstavku te sodbe opisano zagotovilo, z izrekom pod točko 2 pa je še odločilo, da se vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo RS ne ugodi.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je skladno z določili 27.d člena v zvezi s 27.b členom ZDRS potrebno vsako zagotovilo, ki ga upravna enota izda v postopku sprejema v državljanstvo, predložiti v revizijo Ministrstvu za notranje zadeve. V konkretnem primeru je tako Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi dokazil, ki jih je Upravni enoti predložil tožnik ter na podlagi dokazil, ki sta jih po uradni dolžnosti pridobila oba upravna organa prve in druge stopnje ugotovilo, da je v konkretnem primeru sporno vprašanje, ali je bil tožnik uspešen pri dokazovanju pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji v predpisani dolžini bivanja, kot je določena v 3. točki 1. odstavka 10. člena v zvezi z 9. odstavkom 10. člena ZDRS, na podlagi katerega uveljavlja sprejem v državljanstvo RS. Po oceni Ministrstva za notranje zadeve tožnik ni bil uspešen pri dokazovanju dejanskega bivanja v Sloveniji po zaključeni srednji šoli na Kosovu (Gimnaziji A. dne 29. 6. 2006, po tem, ko je bil v šolskem letu 2005/2006 vpisan v 4. letnik programa na Gimnaziji B. v Ljubljani, kjer je pouk obiskoval le do konca januarja 2006 zaradi slabšega znanja jezika), čeprav je nesporno želel nadaljevati s študijem v Sloveniji (na podlagi prijave za vpis na univerzitetni študij št. ..., s prvo željo Univerza v Ljubljani, Visoka šola G., z drugo željo Univerza v Ljubljani, Č., in s tretjo željo Univerza v Mariboru, D., vendar mu je bil vpis zavrnjen). Ker je bil v prijavno vpisnem postopku v Sloveniji neuspešen, je šolanje nadaljeval na Kosovu, kjer se je vpisal na prištinski univerzi, kot samoplačnik v šolskem letu 2006/2007, ki jo je obiskoval do leta 2009. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi tožnikovega predloženega indeksa Pravne fakultete, opremljenega s podpisi predavateljev v študijskih letih 2006/2007 do vključno 2009/2010 ugotavlja, da je imel tožnik tedaj status rednega študenta in da je zadnji izpit opravil dne 19. 6. 2010. Na podlagi povedanega in podrobno obrazložene dokazne ocene ter ob dejstvu, da vse od prihoda v Slovenijo v letu 2005 tu ni vzpostavil kakšnih tesnejših osebnih in ekonomskih odnosov, ker tu do leta 2013 ni bil zaposlen in tu tudi ni nadaljeval šolanja, tu ni imel izbranega osebnega zdravnika in zobozdravnika, niti ni imel v Sloveniji med 30. 6. 2006 in 1. 5. 2012 urejenega zdravstvenega zavarovanja, tožena stranka zaključuje, da tožnik ni dokazal okoliščin, ki kažejo na to, da bi bilo v obdobju od leta 2005 do zaposlitve v Sloveniji v letu 2013 središče tožnikovih interesov v Sloveniji, s takšno stopnjo verjetnosti, da bi bili razlogi, ki govorijo v prid obstoju tega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu, zato ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je pogoja, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. Iz navedenih razlogov njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo ni ugodila.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A6) podrobno pojasnjuje, da je v Slovenijo prišel s celotno družino leta 2005, njegov oče, ki se mu je družina tedaj pridružila, pa je tu delal in živel že vrsto let pred tem. Po prihodu se je tožnik vpisal v 4. letnik Gimnazije B., vendar je pouk na omenjeni gimnaziji obiskoval le v I. polletju, ker je zaradi težav s slovenskim jezikom po nasvetu učiteljev pouk opustil in šolanje zaključil na Kosovu. Kar pa ne pomeni, da se je vrnil na Kosovo, temveč da je prebivališče ohranil v Sloveniji in je na Kosovo odšel zgolj zaključiti šolanje in ga je opravil kot šolanje v tujini. Ob dejstvu, ki je prav tako nesporno, da tožnik ni uspel nadaljevati študija v Sloveniji, ker je bil pri vpisu neuspešen, je enako odločitev sprejel glede nadaljevanja svojega šolanja, da tudi študij opravi na Kosovu. Tudi ta študij je glede na vse ostale okoliščine, bivanje celotne družine v Sloveniji, da so tožnika še vedno preživljali starši in da je tudi prebivališče imel urejeno (pri njih) tam, kjer so ga imeli starši, zato meni, da je tako treba razumeti tudi njegov študij, zgolj kot študij v tujini. Enako kot Slovenci, ki študirajo v tujini, ne opustijo stalnega prebivališča v Sloveniji, tako tudi tožnik s študijem na Kosovu ni opustil prebivališča v Sloveniji, kjer je poleg tega tožnik tudi dejansko živel večji dela časa, saj je na Kosovo odhajal občasno, pretežno zgolj na izpite. Sami po sebi podpisi v indeksu še ne pomenijo, da je nekdo celo leto redno obiskoval predavanja, zato tudi podpisi v indeksu tožnika niso zadosten dokaz o tem, da tožnik v času študija ni živel v Sloveniji, sam po sebi pa status študenta še ne pove ničesar o obiskovanju predavanj, še manj pa o dejanskem kraju bivanja, saj sta obe navedeni okoliščini zgolj posreden dokaz o tem. Toženi stranki očita, da je svojo dokazno oceno opravila v pretežni meri zgolj na spoznanju, da je tožnik na Kosovu diplomiral in opravil študijske obveznosti, pri čemer pa ne gre zanemariti dejstva, da je tožnikova celotna družina v obravnavanem obdobju živela v Sloveniji in zlasti, da je bil tožnik tedaj star le 19 let in je bil tako v finančnem kot socialnem smislu v celoti odvisen od družine, na Kosovu pa ni imel in tudi nima nobene nepremičnine, in še vozniški izpit je takrat opravil v Sloveniji, vseskozi je imel s slovenskim operaterjem telefonije sklenjeno naročniško razmerje in vseskozi je tu imel odprt bančni račun, podatki njegovega potnega lista pa dokazujejo številne izstope in vstope v Slovenijo, česar pa vse tožena stranka ni upoštevala. Njen očitek, da tu ni imel zdravstvenega zavarovanja, pa ni absolutne narave, v tem obdobju tudi ni bil resno bolan in tako dejansko ni potreboval zdravniške pomoči. Tožnik še navaja, da neodvisno od različnih formalnih statusov vztraja pri tem, da je od 22. 7. 2005 dejansko živel v Sloveniji in to v celotnem obravnavanem obdobju ter da z zgolj občasnimi odhodi v svoj rodni kraj ni opustil bivanja v Sloveniji, niti ni opustil volje prebivati v Sloveniji. Stališče, da tožnik ni uspel dokazati dejstva, da je v navedenem obdobju bival v Sloveniji, označuje za nepravilno, pri čemer izpostavlja, da sicer razumljivo ne razpolaga z vsemi dokazili, češ da ni pričakoval, da bo kdajkoli moral svoje prebivanje v Sloveniji dokazovati na primer z računi iz trgovin in podobnim. V dokazne namene predlaga zaslišanje petih poimensko navedenih prič, katerih pisne izjave prilaga tožbi. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in obdrži v veljavi zagotovilo Upravne enote ter ugodi vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti vztraja pri izdani odločbi, za katero meni, da je pravilna in zakonita, glede na podatke predložene dokumentacije. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je uvodoma navedena dokončna odločba, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve izdalo v revizijskem postopku, s katero je bilo odpravljeno zagotovilo Upravne enote, št. 213-50/2015-55 (105) z dne 23. 6. 2015, da bo tožnik sprejet v državljanstvo RS, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz svojega dosedanjega državljanstva Kosova in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, obenem je bila njegova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena.

8. Sodišče mora najprej pojasniti, da se sicer v zvezi s subjektivnim konceptom upravnega spora po določilih ZUS-1 praviloma šteje, da se s tožbo v upravnem sporu izpodbija dokončni prvostopenjski upravni akt in ne drugostopenjski akt. Vendar to velja le v primeru, če je z drugostopenjskim aktom zgolj zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo meritorno odločeno o njegovi pravici oziroma pravnem interesu, za kar pa, kot rečeno v obravnavani sporni zadevi, očitno ne gre, saj je odločitev o tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo sprejel upravni organ druge stopnje v revizijskem postopku, z izdajo sedaj izpodbijane drugostopenjske revizijske odločbe.

9. Zakonodajalec je za pridobitev državljanstva Republike Slovenije določil različne pravne podlage, kot izhaja iz 3. člena ZDRS, po katerem se državljanstvo lahko pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo ali po mednarodni pogodbi, za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva pa je ZDRS predpisal različne pogoje. Tako je tudi za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, zakon z določili 10., 12. ter 13. in 14. člena ZDRS predpisal različne pogoje, odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva RS. Prav zato, ker je zakonodajalec predpisal različne pogoje, odvisno od pravne podlage, na kateri prosilec utemeljuje svojo vlogo za pridobitev državljanstva, je iz tega razloga sam prosilec za državljanstvo dolžan v svoji vlogi konkretno opredeliti pravno podlago, na kateri temelji njegova prošnja za sprejem v državljanstvo, razen tega pa je tudi upravni organ v postopku vezan na pravno podlago, ki jo je prosilec opredelil v svoji vlogi. Za pridobitev državljanstva pa mora prosilec kumulativno izpolnjevati prav vse predpisane pogoje, ki jih je zakonodajalec taksativno določil za vsakega izmed navedenih načinov pridobitve državljanstva, kar sta pravilno navedla tudi oba upravna organa prve in druge stopnje v obravnavanem primeru. Na podlagi 10. člena ZDRS lahko pristojni organ - če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo, ki prosi za naturalizacijo, če izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 1. do 10. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, in sicer: da je dopolnila 18 let (1. točka); da ima odpust iz dosedanjega državljanstva ali da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka); da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka); da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni (5. točka); da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta (6. točka); da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji (7. točka); da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka); da ima poravnane davčne obveznosti (9. točka); da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije (10. točka); med naštetimi je tudi pogoj iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je pogoj, da oseba dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. Z določilom 8. odstavka 10. člena ZDRS je zakonodajalec še podrobneje določil, kdaj se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, in sicer, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

10. Pristojnost upravnih organov prve in druge stopnje za odločanje o pridobitvi državljanstva po določilih 10., 12., 13. in 14. člena ZDRS je zakonodajalec opredelil z določili 1. in 2. odstavka 27. člena ZDRS tako, da v skladu s 1. odstavkom 27. člena ZDRS (izjemoma) odloča ministrstvo, pristojno za notranje zadeve kot drugostopni organ na edini stopnji upravnega odločanja le o pridobitvi državljanstva na podlagi 13. člena ZDRS, medtem ko o sprejemu v državljanstvo na drugih pravnih podlagah v skladu z 2. odstavkom 27. člena ZDRS praviloma odloča upravni organ prve stopnje (upravna enota), ki sprejete odločitve obvezno posreduje v revizijo upravnemu organu druge stopnje, sedaj toženi stranki. Po določbi 1. odstavka 11. člena ZDRS se osebi, ki vloži prošnjo za sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo, lahko izda zagotovilo, da bo sprejeta v državljanstvo, če izpolnjuje pogoje iz 1., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, zoper zagotovilo pa je dovoljena pritožba (2. odstavek); če stranka ne izpolnjuje pogojev iz 6. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, se njena vloga zavrne (4. odstavek); če oseba v roku dveh let od vročitve zagotovila ne predloži dokazov iz 2. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS se šteje, da je svojo vlogo umaknila (5. odstavek). Iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo z redno naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS.

11. Ker o pridobitvi državljanstva na podlagi 10. člena ZDRS odloča upravna enota v skladu z 2. odstavkom 27. člena ZDRS, je v konkretnem primeru upravni organ prve stopnje, to je Upravna enota Grosuplje, glede na podatek o stalnem prebivališču tožnika na območju navedenega prvostopnega organa, v skladu z določili 11. člena ZDRS izdal tožniku zagotovilo, ki je bilo naknadno v revizijskem postopku odpravljeno s sedaj izpodbijano odločbo tožene stranke. Skladno s 1. odstavkom 27.c člena ZDRS namreč poda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (sedaj tožena stranka) v postopku revizije soglasje k odločbi upravne enote, vendar pa tega ne stori upoštevajoč določilo 2. odstavka 27.c člena ZDRS in soglasja ne poda v primeru, če ugotovi, da so bila na prvi stopnji nepopolno ali napačno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka ali da je bil v postopku napačno uporabljen materialni predpis oziroma v takem primeru odločbo upravne enote odpravi in samo odloči o stvari. Prav za takšen primer gre tudi v obravnavani sporni zadevi, kar med strankama ni sporno.

12. Prav tako med strankama niso sporne relevantne dejanske okoliščine, ki se nanašajo na šolanje in študij tožnika na Kosovu. Tako ni sporno, da se je tožnik iz Kosova skupaj z vso družino preselil v Slovenijo v letu 2005 in tedaj začel obiskovati 4. letnik Gimnazije B. v Ljubljani v šolskem letu 2005/2006, vendar tam šolanja ni zaključil, ampak na Kosovu, na Gimnaziji A. dne 29. 6. 2006. Prav tako ni sporno, da je tožnik želel nadaljevati s študijem v Sloveniji, s prijavo za vpis na univerzitetni študij št. ... (s prvo željo Univerza v Ljubljani, Visoka šola za C., z drugo željo Univerza v Ljubljani, Č., in s tretjo željo Univerza v Mariboru, D.), vendar mu je bil vpis zavrnjen. Tudi ni sporno, da je tožnik šolanje nadaljeval na Kosovu, kjer se je vpisal na prištinski univerzi, kot samoplačnik v šolskem letu 2006/2007, zadnji izpit pa je, kot redni študent, opravil dne 19. 6. 2010. Sporno med strankama ostaja vprašanje, ali so, kot trdi tožnik, s tem dejansko dokazane okoliščine, da je bilo v obdobju od leta 2005 dalje, vse do njegove zaposlitve v Sloveniji v letu 2013, središče tožnikovih interesov v Sloveniji, in sicer s tolikšno stopnjo verjetnosti, da so razlogi, ki govorijo v prid obstoju tega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti njemu, s čimer izpolnjuje pogoj iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS (da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje), čemur tožena stranka vseskozi nasprotuje.

13. Ker zakonodajalec z določili ZDRS ni podrobneje opredelil normativne vsebine določila 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, niti ni te vsebine mogoče podrobneje konkretizirati z uporabo določila 8. odstavka 10. člena ZDRS v povezavi s 3. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS, je sodišče glede na normativno vsebino 87. člena Ustave, po katerem izključno državni zbor z zakonom določa pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb, in ob upoštevanju argumenta o nasprotnem razlogovanju, po katerem navedeno obenem pomeni, da ni dopustno določanje (zmanjšanja) pravic in obveznosti ne zgolj državljanov, pač pa tudi drugih oseb s strani organov izvršilne veje oblasti z zožujočo restriktivno razlago citiranih zakonskih določil, za kar je po presoji sodišča šlo pri odločanju tožene stranke v konkretnem primeru, ki je pri svojem odločanju prezrla za konkreten primer relevantno zakonsko določbo, s katero je zakonodajalec, sicer v Zakonu o voznikih (Zvoz-1, Uradni list RS, št. 85/2016, 67/2017 in 21/2018-ZNorg) z določilom 4. točke 1. odstavka 2. člena definiral termin običajno prebivališče in v tej zvezi zaključno navedel: "Obiskovanje univerze ali šole v drugi državi ne pomeni prenosa običajnega prebivališča". Ker tožena stranka pri razlagi zakonskega pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi z 8. odstavkom 10. člena ZDRS ni upoštevala citirane zakonske določbe 4. točke 1. odstavka 2. člena Zvoz-1, ki je glede na individualne in specifične okoliščine konkretnega primera uporabljiva prav v tem primeru, je bilo po presoji sodišča materialno pravo nepravilno uporabljeno, posledično nepravilno pa je tožena stranka ugotovila relevantno dejansko stanje.

14. Sodišče je iz navedenih razlogov na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odločilo tako, da je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Ker je sodišče v izreku te sodbe navedeno odločbo tožene stranke odpravilo že zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (3. točke 1. odstavka 10. člena v zvezi s 4. odstavkom 27. c člena ZDRS), se do preostalih navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo, vendar jih bo morala upoštevati tožena stranka, ko bo kot pristojni upravni organ o tožnikovi prošnji v ponovljenem postopku ponovno odločala.

15. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso sporna (1. odstavek 59. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

16. Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni državni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti in zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva v konkretnem primeru sodišče le še poudarja, da mora v tem primeru pri ponovnem odločanju o tožnikovi prošnji pristojni upravni organ v ponovljenem postopku dosledno upoštevati v skladu z določili 4. odstavka 64. člena ZUS-1 pravno mnenje sodišča, kot je izraženo v tej sodbi in njegova stališča, ki se tičejo postopka.

K točki 2:

17. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).