Jedro

Da bi lahko očitali krivdo za padec tožnice njenemu delodajalcu, bi moral biti podan očitek, da je ta opustil potreben ukrep za varno delo, posledično čemur so bila tla spolzka in posledično čemur je tožnica padla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob 28. 11. 2011 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 45,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da niti tožnica, niti zaslišani priči niso vedeli povedati, da bi bila tla na mestu tožničinega padca pred njenim padcem s čim umazana ali mokra, kar bi lahko povzročilo drsenje in njen padec. Tožeča stranka je namreč zaslišana kot priča izpovedovala, da sicer ne ve, kaj je bilo, ker na tla ni gledala, nekaj pa je moralo biti, ker ji je nogo odneslo zaradi gladkosti tal. S svojim zaključkom je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v posledici napačnega povzemanja vsebine tožničine izpovedbe pa sodišče tudi ni napravilo ustrezne dokazne ocene. Sodišče je očitno napravilo prehiter in preveč poenostavljen zaključek, da tožnica ni vedela povedati, da bi bila tla na mestu njenega padca umazana ali mokra, saj se tožnica ob padcu in po njem ni mogla ukvarjati še z ugotavljanjem vzroka za padec zaradi bolečine in občutka mrazenja. Da so bila tla čista in nedrseča, ni možno zaključiti niti iz izpovedbe priče M. H., ki je prav tako izpovedala, da ni pogledala, kakšna so bila tla, priča M. C. pa padca tožnice sploh ni videla. Da bi umazanost oz. spolzkost pri delodajalcu tožeče stranke utegnila biti precejšen problem, je mogoče zaključiti na podlagi izpovedbe priče M. C., ker če ta ne bi bila problem, ne bi bilo nobene potrebe, da bi bili zaposleni med seboj dogovorjeni, da ves čas sproti brišejo tla ter da so zmeraj vpili, da morajo biti tla suha. S higienskega vidika si je tudi težko predstavljati, da oseba v kuhinji dela pri pripravi hrane, obenem pa tudi pomiva po tleh.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi napačnega povzetka tožničine izpovedbe. Ko sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe namreč ugotovi, da niti tožnica niti zaslišani priči (zlasti to velja za tožnico) ni vedela povedati, da bi bila tla na mestu tožničinega padca ob njenem padcu s čim umazana ali mokra, kar bi lahko povzročilo drsenje in njen padec, to korektno povzame iz izpovedbe zaslišanih, kar enako velja za izpovedbo tožnice. Tožnica v svoji izpovedbi (glej 9. in 10. stran zapisnika o zvočnem posnetku glavne obravnave dne 5. 10. 2012, list. št. 28 v spisu) izrecno pove, da je nekaj moglo biti, ker ji je nogo odneslo, ni pa gledala v tla, da je začutila eno gladkost, kar je začutila, ko jo je neslo. Takšna izpovedba same gladkosti in vzroka gladkosti ne potrdi, ampak jo le domneva, kakor jo je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo. Da bi šteli, da je tožnica z izpovedbo gladkost tal potrdila, bi zanjo morala vedeti, jo videti, ne jo pa le domnevati. Nenazadnje bi bilo tudi možno, da je tožnica imela mokre natikače ali je imela na njih ali vsaj na enem nedoločeno spolzko stvar, kar bi dobila neznano kje in kar bi lahko bil vzrok zdrsa. Da bi lahko očitali krivdo za padec tožnice njenemu delodajalcu, bi moral biti podan očitek, da je ta opustil potreben ukrep za varno delo, posledično čemur so bila tla spolzka in posledično čemur je tožnica padla. Sama domneva spolzkih tal pa ne predstavlja opustitve ukrepa delodajalca za varno delo in sodišče prve stopnje je zaradi izostanka tega pogoja za odškodninsko odgovornost delodajalca materialnopravno pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo. Pri delodajalcu tožnice ob njenem padcu namreč ni bilo ugotoviti nedopustnega ravnanja v smislu opustitve varnostnega ukrepa za varno delo.

5. Ko pritožba izpostavlja hipotezo o problemu umazanosti oz. spolzkosti tal pri delodajalcu tožnice, je realnost ravno obratna, kot jo predstavi pritožba. Če obstaja velika možnost povzročitve spolzkosti tal, je življenjsko razumljivo, da delodajalec večkrat opozarja na brisanje tal, da so tla suha. Splošno znano je tudi, da je v gostinskih kuhinjah velika verjetnost, da se tla zamažejo ali zmočijo in so zato spolzka, posledično čemur jih je potrebno pogosto brisati. Če se vsak tak povzročitelj spolzkosti takoj pobriše, sama spolzkost tal pri delodajalcu ne more biti precejšen problem. Kar je pritožbo še opozoriti, ni enačiti brisanja tal s pomivanjem le-teh, kot to neupravičeno enači pritožba. Brisanje namreč pomeni odstranitev mokrote ali druge stvari s suho krpo, pomiva pa se z mokro krpo, običajno z dodatki čistil. Brisanje tal, na kar so bili delavci v kuhinji, kjer je prišlo do obravnavanega padca, večkrat opozorjeni, v ničemer ni nezdružljiva s pripravo hrane po isti osebi.

6. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).