Jedro

V konkretnem primeru gre za odločanje o zahtevku tožeče stranke za odlog plačila dajatev po odmerni odločbi CU na podlagi 87. člena ZDavP-2. Prvostopni organ je navedeno zahtevo tožeče stranke zavrnil, ker je ugotovil, da je bil dolg iz navedene odmerne odločbe že poravnan. Drugostopni organ pa je pojasnil, da je odlog izvršbe po določbi 87. člena ZDavP-2 mogoč le po uradni dolžnosti, zaradi česar bi se morala tožnikova zahteva za odlog izvršbe zavreči (v skladu z 129. členom ZUP), vendar pa izpodbijana odločitev zato, ker je bila zahteva zavrnjena in ne zavržena, ni v škodo tožeče stranke, prav tako si tožeča stranka svojega položaja ne more izboljšati, ker je že plačala dolg po odmerni odločbi CU.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožeče stranke za odlog plačila uvoznih dajatev obračunanih po odločbi Carinskega urada (CU) Ljubljana št. DT 4242-1131/2008-2 z dne 22. 12. 2008 (1. točka izreka) in navedel, da stroški postopka niso bili priglašeni ter da pritožba zoper navedeno odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. in 3. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je CU Ljubljana z odločbo št. DT 4242-1131/2008-2 deklarantu družbi A., d. o. o. in tožeči stranki kot prejemnici naknadno obračunal dajatve za blago, ocarinjeno po postopku hkratne sprostitve v prosti promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave po deklaracijah, ki jih našteva, v skupnem znesku 1.222,63 EUR. Tožeča stranka se je zoper navedeno odločbo pritožila ter hkrati podala prošnjo za odlog izvršbe navedene odločbe po 87. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2). Carinski organ je pri preverjanju podane prošnje za odlog izvršbe na podlagi vpogleda v stanje terjatev iz naslova navedene odločbe ugotovil, da je bil dolg, obračunan po navedeni odločbi, poravnan v celoti dne 27. 3. 2009, zato je odločil, kot izhaja iz izreka navedene odločbe. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Sklicuje se na tretji odstavek 2. člena ZDavP-2, ki za vprašanja davčnega postopka določa subsidiarno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Tudi po presoji drugostopnega organa je po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2 odlog izvršbe mogoč le po uradni dolžnosti. Odločanje o odlogu izvršbe do rešitve pritožbe zoper odmerno odločbo na zahtevo stranke ni predvideno in je zato treba takšno zahtevo, skladno s 129. členom ZUP, zavreči. Vendar pa zaradi tega, ker je bila njena zahteva zavrnjena namesto zavržena, odločitev ni v škodo tožeče stranke, saj ima zavrnitev zahteve v tem primeru enak učinek, kot če bi bila zahteva zavržena. Poleg tega je bil carinski dolg poravnan že dne 27. 3. 2009, torej pred izdajo izpodbijane odločbe, kar pomeni, da si svojega položaja niti z odločitvijo drugostopnega organa ne more izboljšati, saj postopka odloga izvršbe carinskega dolga, ki je že plačan, po naravi stvari ni več mogoče odložiti.

V zvezi z očitkom kršitve postopkovnih predpisov, ker prvostopni organ o zahtevi tožeče stranke ni meritorno odločil z obrazloženo odločitvijo, pritožbeni organ pojasnjuje, da po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2 davčni organ z obrazloženo odločbo odloči samo v primeru, če po uradoma opravljeni oceni oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi in zato davčno izvršbo odloži. Pritožbeni organ pojasni tudi odločitev o stroških.

Tožeča stranka vlaga tožbo in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnih predpisov, bistvene kršitve določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prošnjo za odlog izvršbe naj bi vložila na podlagi verjetnosti za ugodno rešitev pritožbe zoper odmerno odločbo CU, saj naj bi dolg po odmerni odločbi več kot očitno zastaral. Dolg naj bi poplačala pred odločitvijo o zahtevku za odlog zaradi zamudnih obresti in v izogib stroškom davčne izvršbe. Tožena stranka naj bi zavlačevala z odločitvijo o zahtevku za odlog toliko časa, da je tožeča stranka dolg po odmerni odločbi poplačala. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka s takšnim ravnanjem kršila postopkovne predpise, o zahtevku za odlog pa naj sploh ne bi meritorno odločala tako, da bi lahko zahtevek za odlog z odločbo zavrnila. Meni, da bi tožena stranka v konkretnem primeru zahtevek za odlog kvečjemu zavrgla. Zato tožeča stranka vlaga tožbo s predlogom, da se izpodbijana odločba odpravi ter odloči, da obstoja verjetnost ugodne rešitve pritožbe zoper odmerno odločbo in tožeči stranki z odločbo dovoli odlog izvršbe odmerne odločbe in posledično vrne znesek dajatev, ki jih je tožeča stranka po odmerni odločbi plačala, skupaj s pripadajočimi obrestmi. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. V vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga naslovnemu sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge sklepa organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi gre za odločanje o zahtevku tožeče stranke za odlog plačila dajatev po odmerni odločbi CU na podlagi 87. člena ZDavP-2. Po prvem odstavku tega člena pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po drugem odstavku pa davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Za čas, ko je zavezancu za davek odložena izvršba, se zaračunajo obresti po slovenski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan izdaje odločbe, če se pritožbi ne ugodi. Prvostopni organ je navedeno zahtevo tožeče stranke zavrnil, ker je ugotovil, da je bil dolg iz navedene odmerne odločbe že poravnan. Drugostopni organ pa je pojasnil, da je odlog izvršbe po določbi 87. člena ZDavP-2 mogoč le po uradni dolžnosti, zaradi česar bi se morala tožnikova zahteva za odlog izvršbe zavreči (v skladu z 129. členom ZUP), vendar pa izpodbijana odločitev zato, ker je bila zahteva zavrnjena in ne zavržena, ni v škodo tožeče stranke. Prav tako je ugotovil, da si tožeča stranka svojega položaja ne more izboljšati, ker je že plačala dolg po odmerni odločbi CU.

Sodišče soglaša s stališčem obeh organov, da zaradi tega, ker je dolg iz odmerne odločbe CU z dne 22. 12. 2008 že poravnan, navedenega dolga ni več mogoče odložiti, ker za to ni več ne dejanske in ne pravne podlage. To izhaja iz narave stvari, saj se lahko odloži le plačilo dolga, ki še ni plačan, enako pa je razumeti tudi določbo 87. člena ZDavP-2. Zato tudi po presoji sodišča prvostopni organ ni imel razlogov za vsebinsko obravnavanje zahteve tožeče stranke. Pravilna je tudi ugotovitev drugostopnega organa, da 87. člen ZDavP-2 omogoča odlog izvršbe le po uradni dolžnosti ter da bi bilo zato treba zahtevo zavreči, kot tudi zaključek, da meritorna odločitev ni v škodo tožeče stranke, saj tožeča stranka v primeru, da bi bila njena zahteva zavržena, ne bi bila v ugodnejšem položaju. To pomeni, da očitki o domnevnem zavlačevanju za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso odločilni. Glede na navedeno po presoji sodišča v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, tožbeni ugovori pa niso utemeljeni.

Ker je po mnenju sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.