Jedro

Tožeča stranka ne sodi v krog upravičencev do uporabnine, saj v spornem obdobju zahtevka na plačilo uporabnine ni bila niti lastnica niti imetnica sporne parcele v smislu določbe 198. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe 427,49 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženca dolžna plačati uporabnino po 141,00 EUR mesečno za obdobje od februarja 2010 do januarja 2013 z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov uporabnine dalje do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna od vložitve tožbe dalje do prenehanja uporabe nepremičnine parc. št. 1038/8, k.o. X, za vsak na novo dopolnjen mesec uporabe nepremičnine, tožeči stranki plačati 141,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega prvega dne v mesecu dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 699,67 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev sodbe. Navaja, da toženca nista bila dobroverna, saj je bila leta 2004, ko sta sklenila prodajno pogodbo, kot lastnica predmetne nepremičnine v zemljiško knjigo vpisana tožeča stranka, s čimer sta bila zelo dobro seznanjena. Tožeča stranka je izrecno prerekala, da sta toženca dobroverna lastniška posestnika predmetne nepremičnine in tudi obrazložila, zakaj nista, pa se sodišče do njenih navedb sploh ni opredelilo. Razlogi sodbe so tudi sami s seboj v nasprotju, ko sodišče navaja, da se P. P. do konca glavne obravnave še ni uspel formalno vpisati kot lastnik v zemljiško knjigo, po drugi strani po ugotavlja, da imata toženi stranki položaj dobrovernih lastniških posestnikov, ki po 95. členu SPZ niso dolžni plačati za uporabo stvari. Dejstvo, da je sodišče v postopku I P 46/2013 šele 17. 5. 2017 pravnomočno ugotovilo, da naj bi bil P. P. lastnik predmetne nepremičnine, ravno izpodbija dobro vero toženih strank, ki nista mogla biti v dobri veri glede lastništva nepremičnine, če je bil v zemljiško knjigo vpisan nekdo drug. Pritožba meni, da gre v konkretnem primeru tudi za sodbo presenečenja, saj nobena stranka ni štela vprašanja dobrovernosti toženih strank za odločilno dejstvo. Predmet kupoprodajne pogodbe z dne 17. 6. 2004, sklenjene med P. P. in toženima strankama, nikoli ni bilo zemljišče, temveč samo lesena hišica, ki stoji na tem zemljišču. Predmetna kupoprodajna pogodba je nična, saj nasprotuje temeljnim načelom stvarnega prava. Pravni prednik toženih strank ni nikoli pridobil lastninske pravice na zemljišču parc. št. 1038/8, k.o X, zato le-te ni mogel prenesti naprej na toženi stranki. Četudi je odločitev Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 46/2013 o ugotovitvi lastninske pravice P. P. pravnomočna, tožeča stranka vztraja pri stališču, da je materialnopravno povsem zmotna, zaradi česar je zoper sodbo višjega sodišča vložila revizijo, v kateri so razlogi o tem natančno navedeni. S sprejeto odločitvijo v navedenem pravdnem postopku je bilo brez ustreznega zahtevka poseženo v pravnomočno zemljiškoknjižno stanje, za katero ni bilo z učinkom pravnomočnosti ugotovljeno, da je materialnopravno nepravilno. V obravnavanem primeru je bilo ključno to, da se je sporna nepremičnina, kot bivša družbena lastnina, na ime tožeče stranke olastninila že na podlagi določb Zakona o zadrugah, zato 1. člen ZLNDL ne more biti ustrezna in pravilna podlaga odločitvi sodišča. To sodišče bi moralo najprej ugotoviti, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, potem pa postaviti cenilca zaradi ugotovitve primerne višine uporabnine.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, zavrača vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi večkrat ponovljeni očitki o pomanjkanju in nejasnosti pravno odločilnih razlogov, ki naj bi onemogočali preizkus izpodbijane sodbe ter predstavljali bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče se je jasno in v zadostni meri opredelilo do vseh za odločitev pomembnih vprašanj obstoja lastninske pravice na sporni nepremičnini in posledično upravičenosti tožnice do zahtevka na plačilo uporabnine.

6. V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja od tožencev verzijski zahtevek za plačilo uporabnine, ki ga opira na določbe 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Trdi, da je do uporabnine upravičena kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine parc. št. 1038/8, k.o. X, ki jo toženca uporabljata brez pravnega naslova. Toženca se plačilu uporabnine upirata s trditvami, da nepremičnine ne uporabljata brez pravne podlage, ker sta jo kupila od dejanskega lastnika, le da zemljiškoknjižno stanje še ni usklajeno z dejanskim stanjem.

7. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 46/2013 z dne 16.6.2016, s katero je bilo ugotovljeno, da je pravni prednik tožencev P. P. pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini z dnem uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997). Tožencema je izdal ZK dovolilo, da se pri tej nepremičnini na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 17. 6. 2004 nanju vknjiži lastninska pravica za vsakega do 1/2.1 P. P. (in ne tožnica) je bil torej v času sklenitve kupoprodajne pogodbe s tožencema v letu 2004 lastnik nepremičnine in je z njo lahko veljavno razpolagal v njuno korist. Prvostopenjsko sodišče je nadalje še ugotovilo, da sta bila toženca ves čas od realizacije kupoprodajne pogodbe dobroverna lastniška posestnika nepremičnine in tudi zato nista dolžna plačati za uporabo stvari.

8. Ne glede na to, ali je podlaga za zahtevek tožeče stranke za plačilo uporabnine zaradi uporabe tuje stvari v določbah OZ o neupravičeni obogatitvi (190. in 198. člen OZ) ali določbah SPZ, ki urejajo pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika oziroma nedobrovernega posestnika (95. in 96. člen SPZ), tožeča stranka ne sodi v krog upravičencev do uporabnine, saj v spornem obdobju zahtevka na plačilo uporabnine ni bila niti lastnica niti imetnica sporne parcele v smislu določbe 198. člena OZ. Domneva se sicer, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, vendar gre za domnevo, ki jo je mogoče izpodbiti (prvi odstavek 11. člena SPZ). Predhodno vprašanje spornega imetništva pravice uporabe in ugotovitve lastninske pravice na sporni nepremičnini na podlagi lastninjenja je bilo predmet odločanja o zahtevku v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 46/2013, o katerem je že pravnomočno odločeno. Tožeča stranka je uspela s tožbenim zahtevkom zoper toženo stranko na ugotovitev, da je z uveljavitvijo ZLNDL pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini P. P., pravni prednik tožencev. Ob ugotovitvi, da tožnica ni lastnica spornega zemljišča, je odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za plačilo uporabnine materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je bilo namreč pri odločanju v tej zadevi vezano na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju (prvi odstavek 13. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se zato ni dolžno opredeljevati do ostalih obširnih pritožbenih trditev, ki nasprotujejo ugotovitvam sodbe o dobrovernosti tožencev in razlogom pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 46/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2979/2016. Odločitev prvostopenjskega sodišča za tožečo stranko tudi ni mogla pomeniti t. im. sodbo presenečenja. Za takšno sodbo gre zlasti takrat, kadar sodišče uporabi pravno podlago, s katero stranka niti ob potrebni skrbnosti ni mogla računati, posledično pa je lahko poseženo v njeno pravico do izjave. Do česa takega v obravnavani zadevi ni prišlo.

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka zaradi neuspeha v postopku sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki po mora povrniti njene potrebne pritožbene stroške, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo skupaj z DDV 427,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Iz zemljiškoknjižnih podatkov v času odločanja pritožbenega sodišča izhaja, da sta toženca vknjižena kot solastnika (vsak do 1/2) sporne nepremičnine z dnem 31. 1. 2018.