Jedro

Tožnica naj bi postala lastnica spornih nepremičnin že na podlagi uveljavitve ZZad. Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ima v tovrstnih primerih le pravno – tehnični značaj in nima značaja obvezne predpostavke za pridobitev lastninske pravice kot je to značilno za derivativni način pridobitve lastninske pravice. V primeru spora v zvezi z obstojem predpostavk za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZZad zaradi pomanjkanja konstitutivnega učinka vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo zato izbrisna tožba v smislu 243. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 ni primerno sredstvo za ugotovitev lastništva nepremičnine in za zagotovitev vpisa lastninske pravice dejanskega lastnika v zemljiško knjigo. V primeru tovrstnega spora se namreč lahko le z ugotovitveno sodbo ugotovi na koga je lastninska pravica dejansko prešla.

S tem, ko je sodišče uporabilo kot podlago svoji odločitvi dokaz o katerem se toženka ni mogla izjasniti, je poleg relativnih kršitev (neupoštevanje načela neposrednosti izvajanja dokazov in kršitev določbe prvega odstavka 112. člena ZPP, po kateri se smejo obravnavati samo pravočasno predložene vloge in dokazi) tudi kršilo načelo kontradiktornosti, ki ima vedno za posledico razveljavitev s kršitvijo obremenjenega dela odločitve (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu ter v izreku o stroških pravdnega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica dejanski lastnik nepremičnin, pripisanih vl. št. ... k.o. ..., parc. št. 38, 39, 40 in 41 pripisanih vl. št. ... k.o. ... ter nepremičnin pripisanih vl. št. ... vse k.o. ... (I. točka izreka). Toženki je zato naložilo, da tožnici izstavi listino, primerno za vknjižbo lastninske pravice na teh nepremičninah, ker jo bo sicer nadomestila sodba, naložilo pa ji je tudi izročitev navedenih nepremičnin tožnici v neposredno posest (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), toženki pa naložilo povrnitev tožnici nastalih pravdnih stroškov v znesku 231,34 EUR, od katerih mora v primeru zamude s plačilom v paricijskem roku 15 dni, plačati še zakonske zamudne obresti od poteka paricijskega roka do plačila (IV).

Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje (I., II. in IV. točka izreka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Meni, da je prvostopenjsko stališče o ustreznosti uveljavljanja pravic iz 74. člena Zakona o zadrugah – ZZad z ugotovitveno in dajatveno tožbo potem, ko je toženka na tej podlagi že vpisana kot lastnica nepremičnin v zemljiški knjigi, nepravilno. Tožnica bi v tem primeru imela na voljo le izbrisno tožbo, ki jo določa Zakon o zemljiški knjigi – ZZK-1. Tako je navedlo tudi Višje sodišče v Mariboru v zadevi opr. št. I Cp 1412/2007, razsojeni dne 28.11.2007, ko je ugotovitveno tožbo v praktično enaki zadevi štelo za v materialnopravnem pogledu nesklepčno in nedopustno. Ob navedeni kršitvi je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Na zadnjem naroku glavne obravnave dne 16.11.2007 je brez navedbe toženke, da se odpoveduje neposrednemu obravnavanju potrdila o namembnosti spornih zemljišč, sprejelo sklep, da se dokazovanje zaključi in je stvar zrela za razsojo, po drugi strani pa je dalo tožnici dodatni rok 15 dni za dostavo tega potrdila o namembnosti zemljišč, ki ga je nato kljub temu, da je bilo poslano po izteku roka, da toženki ni bilo vročeno in ni bilo obravnavano v kontradiktornem postopku, vzelo za podlago svoji odločitvi. Popolnoma neupravičena je bila tudi dopustitev spremembe tožbe z dodatnim dajatvenim zahtevkom. Tožnica uveljavlja ugotovitev lastninske pravice, pridobljene na originaren način, kjer podlago za vpis predstavlja pravnomočna sodba in ne listina, ki bi jo naj izstavila toženka. Kot zmotno ugotovljeno graja tudi dejansko stanje. Pri ugotavljanju relevantnih okoliščin za odločitev v zadevi namreč sodišče ne bi smelo upoštevati nedovoljenega dokaza, ki ga predstavlja potrdilo Občine ... z dne 04.12.2007, pri ugotavljanju odplačnosti prenosa nepremičnin v last toženke pa bi bilo treba pravilno povzeti vsebino odločb oziroma listin ter historičnih izpiskov iz zemljiške knjige. Odločbe, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot podlago za neodplačen prenos lastninske pravice namreč takšnega prenosa ne izkazujejo. Ob navedenem opozarja še na spremembo površine parc. št. 299 (pravilno 299/1) v času od pridobitve do danes, ki je sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo ter na, v dejanskem in materialnopravnem oziru nepravilne zaključke v zvezi z ugovorom priposestvovanja. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v izpodbijanem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila posredovana tožnici v odgovor, ki pa ni bil podan.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega obsodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb in uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ter pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki je pokazal obstoj procesnih kršitev take narave, ki ima vedno za posledico razveljavitev s kršitvijo obremenjenega dela odločbe ter zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere so ostale za odločitev pomembne dejanske okoliščine neraziskane.

Pritožbeni pregled zadeve pokaže, da tožnica tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, navedenih zgoraj ter za izstavitev listine, primerne za vknjižbo lastninske pravice na tožnico gradi na določbi drugega odstavka 74. člena ZZad (Ur. l. RS št. 13/92), ki je začel veljati dne 28.03.1992. V skladu s pravkar navedeno določbo namreč kmetijska zemljišča in gozdovi obstoječih zadrug (in drugih, v prvem odstavku 74. člena ZZad navedenih oseb), ki so jih te pridobile na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Nepremičnine, navedene v izpodbijanem obsodilnem delu izreka, ki bi naj po navedbah tožnice izpolnjevale navedene kriterije iz drugega odstavka 74. člena ZZad so tako njena last in ne toženkina kot zatrjuje slednja v svojih ugovorih in kot izhaja iz zemljiške knjige.

Po zgoraj navedeni pravni podlagi torej tožnica uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na podlagi samega zakona. Tožnica naj bi postala lastnica spornih nepremičnin že na podlagi uveljavitve ZZad. Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo ima v tovrstnih primerih le pravno – tehnični značaj in nima značaja obvezne predpostavke za pridobitev lastninske pravice kot je to značilno za derivativni način pridobitve lastninske pravice. V primeru spora v zvezi z obstojem predpostavk za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZZad zaradi pomanjkanja konstitutivnega učinka vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo zato izbrisna tožba v smislu 243. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1 ni primerno sredstvo za ugotovitev lastništva nepremičnine in za zagotovitev vpisa lastninske pravice dejanskega lastnika v zemljiško knjigo. V primeru tovrstnega spora se namreč lahko le z ugotovitveno sodbo ugotovi na koga je lastninska pravica dejansko prešla. Pritožbene navedbe toženke, v katerih le - ta zatrjuje obstoj materialne nesklepčnosti in nedopustnosti ugotovitvene tožbe in posledično nezakonitost prvostopenjske odločitve so tako neutemeljene. Takšnega zaključka ne more spremeniti niti sklicevanje na druge judikatne primere Višjega sodišča, saj ti ne predstavljajo zavezujoče pravne podlage niti ne obravnavajo povsem identičnega dejanskega stanja. V tej zvezi je pritrditi zgolj pritožbeni navedbi v zvezi z nepotrebnostjo dajatvenega dela tožbenega zahtevka tožnice. Glede na originarni način pridobitve lastninske pravice namreč ni prav nobene zakonske podlage za izstavitev listine, na podlagi katere bi se tožnica ob ugoditvi ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka lahko vpisala kot lastnica v zemljiški knjigi. Pravno podlago za vpis namreč v primerih pridobitve lastninske pravice na originaren način predstavlja že ugotovitvena sodba.

Po ugotovljeni pravilnosti načina uveljavljanja po tožnici zatrjevane pravice pred sodiščem (z ugotovitveno tožbo) se je pritožbeno sodišče ukvarjalo še s pravilnostjo vsebine odločitve v zadevi v procesnem in materialnopravnem oziru. V skladu s 74. členom ZZad mora tožnica v utemeljitev svojega tožbenega zahtevka kumulativno izkazati, da so nepremičnine, ki so predmet sedanjega obravnavanja kmetijska ali gozdna zemljišča, ter da jih je toženka pridobila na neodplačen način.

Že uradni preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP) pokaže, da odločitev o vprašanju namembnosti spornih zemljišč temelji na dokazu, ki ni bil izveden ob upoštevanju procesnih pravil, ki jih določa ZPP, na kar je opozoril tudi toženec v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki se nanaša na parcele pripisane vl. št. ..., vse k.o. ... in obravnava vprašanje namembnosti zemljišč, oprlo na potrdilo Občine z dne 4.12.2007, ki ga je tožnica predložila dne 11.12.2007 in torej po preteku prekluzivnega roka 15 dni od dneva zadnjega naroka glavne obravnave, ki ji ga je naložilo sodišče prve stopnje (ter po 16.11.2007, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje) in ne da bi toženki dalo možnost, da se o navedenem dokazu izjasni v kontradiktornem, neposredno izvedenem dokaznem postopku. Iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo namreč ne izhaja, da bi se toženka odpovedala neposrednemu obravnavanju tega dokaza na glavni obravnavi (4. člen ZPP), niti da bi se odpovedala možnosti izjave o navedbah in dokazih tožeče stranke (5. člen ZPP). S tem, ko je sodišče uporabilo kot podlago svoji odločitvi dokaz o katerem se toženka ni mogla izjasniti, je poleg relativnih kršitev (neupoštevanje načela neposrednosti izvajanja dokazov in kršitev določbe prvega odstavka 112. člena ZPP, po kateri se smejo obravnavati samo pravočasno predložene vloge in dokazi) tudi kršilo načelo kontradiktornosti, ki ima vedno za posledico razveljavitev s kršitvijo obremenjenega dela odločitve (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na nepremičnine vl. št. ... in vse k.o. ... sodišče prve stopnje sicer ni zašlo v zgoraj navedeno procesno kršitev je pa pri njem zaslediti nepravilnosti pri odločitvi v zvezi z obstojem naslednje predpostavke o utemeljenosti tožbenega zahtevka; neodplačnosti pridobitve nepremičnin, ki jo je dolžna izkazati tožnica (212. člen ZPP). Tožnica je v tej zvezi dolžna izkazati prehod stvarne pravice od pravnih prednikov toženke na toženko in obenem neodplačnost takšnega prehoda stvarne pravice. Iz listin, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za dokaz neodplačne pridobitve vseh teh elementov ni mogoče ugotoviti. Tako iz historičnega izpiska za parc. št. 205/2 in 282/1 vl. št. ..., k.o. ... izhaja, da je bila podlaga za stvarnopravni prenos zemljiškoknjižna izjava z dne 27.2.1986 v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča Maribor – enote Maribor z dne 22.7.1992, opr. št. v zvezi s sporazumom z dne 18.6.1992 in ne zgolj zemljiškoknjižna izjava z dne 27.2.1986 kot navaja sodišče prve stopnje. Iz historičnega izpiska za nepremičnine parc. št. 38, 39, 40 in 41 vl. št. ... ter parc. št. 299/1 in 300 vl. št. ..., vse k.o. ... pa tudi ne izhaja, da bi bila podlaga stvarnopravnega prenosa nepremičnin odločba OLO štev. z dne 8.4.1957, kot prav tako zmotno navaja sodišče prve stopnje. Z navedeno odločbo OLO štev. se je le izbrisala zaznamba dotedanjega upravnega organa in zaznamoval nov upravni organ, medtem ko se je pravica razpolaganja pravnega prednika toženke vpisala na podlagi sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča Maribor z dne 18.6.1961 in sklepa Temeljnega sodišča Maribor – enote Maribor z dne 27.5.1981 v zvezi s katerim pa sodišče prve stopnje ni navedlo ali izkazuje odplačen ali neodplačen način pridobitve stvarne pravice. Zmotno materialnopravno ocenjevanje vsebine listin, ki jih je sodišče štelo za podlago neodplačni pridobitvi nepremičnin s strani toženke, je povzročila nezanesljivo raziskano dejansko stanje v zvezi z neodplačnostjo pridobitve nepremičnin, zato je izrecnim pritožbenim grajam toženke v tej zvezi treba pritrditi.

Zgoraj navedeno je narekovalo ugoditev toženkini pritožbi, razveljavitev izpodbijane I., II. in IV. točke izreka ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo vnovič odločiti v zadevi na podlagi pravočasno predloženih dokazov, ki bodo predmet neposrednega in kontradiktornega obravnavanja. Tako bo moralo vnovič odločiti o namembnosti spornih zemljišč in v kolikor bo tožnica s pravočasnimi dokazi uspela izkazati, da sporna zemljišča predstavljajo kmetijska ali gozdna zemljišča bo moralo ugotoviti še ali jih je toženka pridobila na neodplačen način. Pri ugotavljanju slednjega se bo moralo osredotočiti na listine, ki so glede na podatke v zemljiški knjigi predstavljale zemljiškoknjižni naslov za vknjižbo pravice uporabe na toženo stranko oziroma njene pravne prednike. Pri odločitvi bo moralo upoštevati tudi spremembo površine parc. št. 299/1 k.o. ... v času od pridobitve parcele do danes (pa tudi identiteto parc. št. 299/1), vprašanje pasivne legitimacije za parc. št. 218 in 504/2 k.o. ..., ki po podatkih zemljiške knjige nista v izključni lasti toženke, ter sta vpisani v druge vl. št. Vnovič bo moralo odločiti tudi o toženkinem ugovoru priposestvovanja nepremičnin v času od uveljavitve ZZad dalje. V zvezi s slednjim bo moralo imeti v vidu dejstvo, da je toženka pravna oseba, ki je dolžna in sposobna v pravnem prometu ravnati z večjo skrbnostjo in ji kot taki vsebina zakonske ureditve ZZad ter dejstvo odplačnosti oziroma neodplačnosti pridobitve nepremičnin s katerimi upravlja, ni moglo ostati sporno. Vnovič bo moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka, saj je razveljavitev dela prvostopenjske odločitve narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških pravdnega postopka.