Jedro

Tožniku (kot uvozniku motornih vozil) je ob uvozu moral biti obračunan DDV od osnove, ki DMV ni vključevala. Pri nadaljnji prodaji (uvoženih) motornih vozil pa je tožnik bil dolžan obračunati DDV kot trgovec po davčni stopnji iz 21. člena ZDDV. Ker gre za obračun DDV, ki se nanaša na promet blaga (iz 1. tč. 3. člena ZDDV) ter ne na uvoz (iz 2. tč. 3. člena ZDDV), pri obračunu tega DDV tožnik ne nastopa več kot uvoznik (na katerega se nanašajo določbe ZDMV), pač pa kot trgovec, zato zanj ZDMV (in tudi določba 12. člena tega zakona) v tem drugem primeru ne velja. Določba 12. člena ZDMV se torej uporabi le v primeru obračuna DDV pri uvozu in pri prvi prodaji novih motornih vozil domačih proizvajalcev (kajti za nova vozila sta le uvoznik in domači proizvajalec, ki vozilo prvič daje v promet, zavezanca, na katera se zakon nanaša), v drugih primerih pa ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A z dne 16. 3. 2000, s katero je le-ta tožniku naložil, da mora zaradi ugotovitve nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (DDV) za davčna obdobja julij, avgust, september in oktober 1999 doplačati DDV v skupnem znesku 2,123.701 SIT in za čas zamude s plačilom tudi zamudne obresti. V razlogih tožena stranka navaja, da je prvostopni davčni organ tožniku, potem ko je ugotovil, da tožnik kot prodajalec motornih vozil, ki je bil ob uvozu (novih) motornih vozil dolžan plačati davek na motorna vozila (DMV), pri nadaljnji prodaji kupcem od zaračunanega DMV ni obračunal DDV, utemeljeno povečal v obračunih za obračunska obdobja od julija do septembra 1999 izkazano obveznost plačila DDV. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 21. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV), po katerem je davčna osnova za obračun DDV vse, kar predstavlja plačilo, ki ga davčni zavezanec prejme od kupca za opravljen promet. Po Zakonu o davku na motorna vozila (ZDMV) pa se DMV plačuje od prometa z vozili, ki se dajo prvič v promet na območju Republike Slovenije, pri čemer je zavezanec za DMV za nova vozila proizvajalec oziroma uvoznik, ki se jima v skladu z 12. členom ZDMV kot zavezancema za DDV v osnovo za DDV ne všteva DMV. Pri nadaljnjem prometu pa trgovec obračuna DDV od davčne osnove, določene v 21. členu ZDDV, ki vključuje tudi obračunani DMV, ki pa ga trgovec na računu posebej ne izkazuje, saj je vključen v povečani nabavni ceni vozila.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Meni, da sta prvostopni davčni organ in tožena stranka pri odločitvi zakon nepravilno uporabila. ZDMV je tisti zakon, ki ga je bil tožnik dolžan spoštovati in se po njem ravnati, ta zakon pa v 12. členu določa, da se DMV ne všteva v osnovo za obračun DDV. Ta zakonska določba je splošna in velja za vse zavezance, ki v prometu z motornimi vozili obračunavajo DDV, zato je v skladu z njo moral postopati tudi tožnik. Glede na navedeno tožnik predlaga sodišču, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da mu je tožena stranka dolžna vrniti znesek 2,321.015 SIT, ki ga je moral plačati, čeprav v zakonu za to ni podlage, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. členu ZDDV (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 odl. US) se DDV obračunava in plačuje od uvoza blaga v Slovenijo (2. tč.) in dobav blaga, ki jih davčni zavezanec za plačilo opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije (1. tč.). To pomeni, da je bil tožnik kot uvoznik blaga dolžan plačati DDV ob uvozu - po obračunu carinskega organa (2. tč. 3. člena ZDDV), kot trgovec pa ob nadaljnji prodaji ponovno obračunati DDV (po 1. tč. 3. člena ZDDV).

Davčna osnova za DDV ob uvozu je določena v 22. členu ZDDV: to je carinska vrednost, ki vključuje med drugim dajatve, ki se plačujejo ob uvozu blaga. Ker se ob uvozu motornih vozil na podlagi 4. člena ZDMV (Uradni list RS, št. 52/99) plačuje DMV, bi uvoznik motornih vozil moral plačati DDV od osnove, ki bi vključevala DMV, če ne bi ZDMV v 12. členu določal, da se DMV v osnovo za DDV ne vključuje. Glede na navedeno je moral tožniku (kot uvozniku motornih vozil) ob uvozu biti obračunan DDV od osnove, ki DMV ni vljučevala.

Davčna osnova za DDV v primeru dobave blaga, ki jo opravi davčni zavezanec v okviru svoje dejavnosti za plačilo, pa je določena v 21. členu ZDDV: to je vse, kar predstavlja plačilo, pri čemer se v osnovo vštevajo med drugim trošarine in drugi davki, razen DDV, to pa pomeni, če gre za motorna vozila - tudi DMV. Pri nadaljnji prodaji (uvoženih) motornih vozil je tako tožnik bil dolžan obračunati DDV kot trgovec po davčni stopnji iz 21. člena. Ker gre za obračun DDV, ki se nanaša na promet blaga (iz 1. tč. 3. člena ZDDV) ter ne na uvoz (iz 2. tč. 3. člena ZDDV), pri obračunu tega DDV tožnik ne nastopa več kot uvoznik (na katerega se nanašajo določbe ZDMV), pač pa kot trgovec, zato zanj ZDMV (in tudi določba 12. člena tega zakona) v tem drugem primeru ne velja.

Ker se torej določba 12. člena ZDMV uporabi le v primeru obračuna DDV pri uvozu in pri prvi prodaji novih motornih vozil domačih proizvajalcev (kajti za nova vozila sta le uvoznik in domači proizvajalec, ki vozilo prvič daje v promet, zavezanca, na katera se zakon nanaša), v drugih primerih pa ne, prvostopnemu davčnemu organu in toženi stranki po presoji sodišča nepravilne uporabe zakona ni mogoče očitati. Ker je po povedanem odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).